Simon Lubšina – najboljši med najboljšimi!

Simon Lubšina je bil prvi diplomirani profesor saksofona v Sloveniji. Z odliko je diplomiral v avstrijskem Gradcu. Nastopal je v različnih komornih in drugih glasbenih skupinah, tudi v štajersko-prekmurskem bendu Black Balloon, s katerim je v drugi polovic osemdesetih let oral jazz fusion funk ledino v tem okolju. Kot tonski mojster in producent je sodeloval z mnogimi skupinami, kot so na primer Duo Ponte, Mikola, Marko Banda, Kvartet Mascara, Eli Lee idr. Bil je član raznih strokovnih žirij glasbenih natečajev.

Simon je bil posebnež v vseh pogledih. Profesorsko delo je opravljal na mariborski srednji glasbeni šoli in potem na murskosoboški glasbeni šoli. Spoznala sva se leta 2002, ko sem prišel v Slovenijo. Takoj sem ugotovil, da se Simon razlikuje od ostalih zaposlenih na šoli. Glasba ga je zelo zanimala, rad se je pogovarjal o glasbi, rad je hodil na koncerte, rad se je družil z glasbeniki. In v glasbi ni prenašal povprečnosti. Bil je zelo nadarjen in kritičen predvsem do samega sebe, a tudi drugih. Nekaj let sva se družila in ves čas mi je razlagal o tonu saksofona, minilo je dobrih deset let, da sem dojel, kaj bi mi rad povedal. 

Simon ni bil le odličen glasbenik, ampak tudi odličen tonski oblikovalec. Veliko sem snemal pri njem v studiu. Posnel in oblikoval je vse tri studijske albume Dua Ponte, literarno-glasbeni projekt Veter in odmev Štefana Kardoša, prvo zgoščenko Kvarteta Mascara, kitariste Glasbene šole Murska Sobota in tako naprej. Ker se ni ujel s šolskim glasbenim sistemom, je prenehal delati na murskosoboški glasbeni šoli in se umaknil v samoto. Ne glede na okoliščine pa se je najino iskreno prijateljstvo nadaljevalo. Videvala sva se in še naprej razpravljala o glasbi, posebej o tonu.

Ko je bil pri nas doma v Srbiji na »slavi«, je takoj požel simpatije vseh. Prav vsi so ga imeli radi. Doživela in preživela sva marsikaj; na avtocesti se nama je na primer vžgal avto in on je bil tisti, ki je ostal priseben in naju rešil. Takšen je bil Simon – pravi prijatelj!

Ko sva skupaj igrala, je bil zelo zahteven, ves čas se je ubadal z malenkostmi. Na snemanje v njegovem studiu sem moral prinesti tri kitare. Seveda zaradi tona. Pevko je maltretiral od začetka do konca snemanja, zahteval je namreč popolnost. Takšen je bil Simon, kritičen, včasih prezahteven, ampak tudi pravičen. Pred nekaj leti sem se vrnil v Srbijo. Od vseh prijateljev se le Simon ni bal izraziti svojega mnenja, jasno in glasno je povedal, da je to zame dobro.

Ko sem izvedel, da je zbolel, sem mu poslal sporočilo v najinem posebnem slogu, tudi odgovor je bil tak. Potem sva se slišala, zvenel je odlično, prepričan sem bil, da bo bolezen premagal. Nazadnje sva se slišala pred enim mesecem, ni se počutil dobro, toda njegovi možgani so delovali odlično.

Simon je bil enkraten, nadarjen umetnik, rad je ustvarjal, včasih povsem v svojem svetu. Predvsem pa je bil ČLOVEK, kar edino zares šteje.