Slogovna pestrost sodobnega slovenskega samospeva

24. februarja, v sredo zvečer, smo v živem prenosu iz Studia 13 RTV Slovenija spremljali koncert iz cikla Koncertni atelje v organizaciji Društva slovenskih skladateljev. Spored so pripravili mednarodno uveljavljena sopranistka Theresa Plut, izvajalka opernega in komornega repertoarja ter glasbena pedagoginja, tenorist Martin Sušnik, ki je solist v SNG Maribor in se posveča predvsem starejšemu repertoarju, ter pianistka in muzikologinja Lovorka Nemeš Dular, glasbena pedagoginja, ki se je v zadnjih letih na koncertnem odru močno uveljavila kot interpretka predvsem novejšega repertoarja in del slovenskih ustvarjalcev.

Spored se je začel s samospevom Mačka, ekspresivno, precej posrečeno uglasbitvijo istoimenske pesmi Svetlane Makarovič, ki jo je za sopran in klavir ustvaril Vito Žuraj. Skladatelj je učinkovito, slikovito, a morda nekoliko preveč dramatično oslikal besedilo, iz katerega je pri tonskem slikanju izhajal dosledno, skoraj dobesedno. Sopranistka je svoj intonančno in interpretativno zahtevni part podala z lahkoto in ga napolnila z neposredno, igralsko izraženo vsebino, v popolnem skladju s pianistko. Celotni zvočni vtis pa se je oddaljil od verbalne vsebine pesmi in značaja vokalno-inštrumentalnega žanra in je zaradi izjemno muzikalne interpretacije izzvenel kot harmonična celota nekakšnega absolutnega glasbenega dela.

Sledil je cikel Divertimento – šest pesmi Pavla Merkuja. Iz besedil veje hudomušnost, lirično slikanje kratkih prizorov in čustev, Merku pa jih je pretopil v glasbo, katere okostje je vokalni part, učinkovito in slikovito podprt s klavirsko primerjavo. Martin Sušnik je razkazal tako svoj pevski kot tudi igralski talent. Skupaj z Lovorko Nemeš Dular sta Merkujevemu ciklu vdahnila toliko življenja, da je bilo doživetje skorajda bližje gledališkim kot pa koncertnim odrom.

Spremljali smo tudi krstno izvedbo skladbe Salt Tomaža Bajžlja, ki je posegel po besedilu Nayyirah Waheed. Bajželj je klavirski part tretiral kot spremljavo (vendar nikakor ne skromno) ter v ospredje postavil sopranski part. V verzih afriške pesnice je prepoznal močno povednost minimalističnega izraza ter ga v podobnem slogu pretočil v jedrnato, pa vendarle ekspresivno glasbeno tkivo. Tega sta izvajalki predstavili temperamentno, intimno komunikativno ter glasbeno skladno in dostopno.

Pet variacij na Schubertovo temo za klavir solo je ustvaril Helmut Lachenmann. To zgodnje delo skladatelja, ki se je v poznejšem opusu oddaljil od tradicionalne obravnave glasbenega materiala, je tehnično dovršeno in s poglobitvijo v vse slogovne odtenke – od Schubertovih do Lachenmannovih – brezhibno in šarmantno interpretirala Lovorka Nemeš Dular.

Cikel skladb za tenor in klavir With Quiet Eyes Andreja Makorja je nastal leta 2020 po naročilu Društva slovenskih skladateljev, in to ravno za Koncertni atelje. Je prepoznavno spevno, poetično delo mladega slovenskega skladatelja, ki vokalno glasbo postavlja v središče svoje ustvarjalnosti. Izvajalca sta ujela lahkotno, spevno, a nikakor ne površno izpovednost Makorjevih stvaritev ter jih izvedla z nežno, pa vendar globoko izpovednostjo.

Dogodek je zaključil samospev Vzdih Janeza Matičiča. Matičič je na svoji dolgi ustvarjalni poti pozornost posvečal predvsem inštrumentalni glasbi, s to skladbo pa je prvič posegel po vokalno-inštrumentalnem žanru. K temu ga je spodbudila lepota glasu Therese Plut. S prepoznavno inventivnostjo in povednostjo je oblikoval z vsebino in izraznostjo enakovredno napolnjena tehnično tehtna parta, ki sta se v interpretaciji Therese Plut in Lovorke Nemeš Dular povezala v skladno in barvno bogato celoto.

Koncertu je sledil pogovor z izvajalci, ki ga je vodil muzikolog Marko Šetinc.