Slovenska powerviolence renesansa

Pisal se je 27. oktober 2023, ko se je v klubu Gromka odvil edinstveni dogodek z naslovom Powerviolence fešta, po katerem je postalo ne samo Crustalno Jasno, pač pa kristalno jasno, da trenutna samonikla scena jaha nov večji val punka v Sloveniji. Dogodek sta organizirala Ne kužim crew in Smedja, saj je slednji na dogodku predstavljal svojo zadnjo ploščo Smetobolje. Poleg Smedje so nastopile še domače zasedbe Ku-Ri-Boh!, TupaTupaTam, Gründ, Propad, CarlxJohnson in mostarska zasedba Crustalno Jasno. Koncertni večer je bil razprodan, zaznamovali so ga svojevrstna prijateljska toplina, igranje Yu-Gi-Oh! kart ter okus po češki Kofoli. 27. oktober se je v anale zapisal kot slovenski powerviolence praznik.

Preden zares začnemo govoriti o powerviolence sceni na domačih tleh, je treba navesti nekaj pojasnil. Sama žanrska oznaka je podkategorija hardcore punka, s poudarkom na hitrosti, kratkosti, prekinitvah in stalnih spremembah tempa. Gre torej za hardcore punk, pohitren do meje absurdnosti. Njegovi začetki segajo v konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so hardcore bendi na zahodni obali Združenih držav Amerike ob podobno stopnjevanem tempu življenja, ki sta ga povzročila vzpon neoliberalizma v osemdesetih in tehnološka revolucija devetdesetih, začeli igrati siloviteje, trše in predvsem bolj besno. Pri tem je velik del navdiha za zvok prišel iz starejših zasedb, kot so Septic Death, Neos in Siege. Powerviolence odlikujejo tudi udarni in pogosto basovsko težki noise rock riffi in breakdowni, ki jih navdihujejo zasedbe, kot so Flipper in Black Flag (zlasti B stran plošče My War). Izraz powerviolence je skoval Eric Wood med burno glasbeno razpravo z Mattom Dominom, ki sta bila tedaj oba člana skupine Neanderthal. Ime se je pozneje spremenilo v krajevno usmerjeno oznako West Coast powerviolence, in ko se je powerviolence v devetdesetih razširil po svetu, se je ta žanrska oznaka ohranila.

Čez Atlantik in Evropo je v devetdesetih letih powerviolence (veliko zasedb pade tudi pod oznako fastcore, ki zveni podobno, a ima manj prekinitev) scena prišla tudi v našo podalpsko državo. Na vzhodu lahko začetke opišemo z vznikom dveh zasedb, in sicer Wasserdicht in LOS a.k.a. Roadkill. Prva zasedba, doma iz Ormoža, je bila aktivna v letih 1993–2005, njen zvok pa je bil mešanica hardcore in crust punk zvrsti. Po dobri dekadi se je zasedba leta 2024 prebudila ravno v času vrhunca momentuma in izdala ploščo Prihajamo v miru. Druga zasedba, LOS a.k.a. Roadkill, prihaja iz Maribora in je izdala ploščo z minutažo, kakršna se za žanr spodobi, slabih pet minut. V Wasserdicht z novimi zasedbami še niso koncertirali. Druga zasedba, LOS a.k.a. Roadkill, prihaja iz Maribora in je izdala ploščo z minutažo, kakršna se za žanr spodobi, slabih pet minut. Pojavila se je tudi na mednarodni kompilaciji Question of tolerance, na kateri je tudi Wasserdicht in pa kultna powerviolence zasedba Spazz. Dejan Požegar, član obeh slovenskih zasedb, je bil lastnik založbe Jay Walk, ki še danes velja za pomemben steber punk scene. Na zahodu so powerviolence štafeto prevzeli v Postojni, ki se je vse do danes izkazala za rodovitno valilnico hitrih in besnih zasedb. Poleg še vedno aktivne zasedbe Agregat, kjer se skupaj glasbeno udejstvujejo Davor Kranjac, Tine Kaluža, Tibor Rep in Slađan Prodanović – Fočo od leta 2017, so bile tam aktivne še zasedbe Srčki, Who The Fuck Is Orangutan in Akedeia, ki so zagotovo prispevale k temu, da Postojna ostaja eden od pomembnejših stebrov ekstremnih zvrsti v Sloveniji.

Medtem ko se veterani te glasbene scene lahko spustijo v neumorne debate o pravilnem kategoriziranju podkategorij hardcora, pa ostaja za neukega poznavalca punka cela mineštra tovrstnih slogov, ki so si zvočno precej podobni, popolnoma nepregledna. Zato je treba omeniti, da se besedilo, ki ga berete, ne bo omejevalo zgolj na powerviolence, temveč bo omenilo tudi zasedbe, ki se jih kategorizira v druge podžanre. Ob powerviolencu se dostikrat pojavlja tudi grindcore, ki se od prejšnjega razlikuje predvsem po tem, da njegov zvok črpa navdih pretežno iz death metala, medtem ko je powerviolence scena od nekdaj pripadala zgolj pankerski subkulturi. Vendar gre luknja še globlje: grindcore se sam deli na bolj nišne kategorije, ki se druga od druge razlikujejo bodisi po etosu zasedb bodisi po tematikah, ki so jih obravnavala besedila. Bolj razširjena sta goregrind in porngrind, pri čemer prvi obravnava predvsem težko prebavljive vidike človeške anatomije, drugi pa težko prebavljive degenerirane seksualne akte. Kot odgovor na seksizem, mačizem in homofobijo, prisotno tako pri porngrindu kot na celotni grindcore sceni, se je pojavil mincecore (angleška beseda mince je slengovska oznaka za feminilne geje). Mincecore je torej podžanr s specifično anarhističnimi in antiavtoritarnimi političnimi konotacijami.

Trenutne slovenske kulturne elite se rade kitijo z zapuščino prvega vala punka iz osemdesetih let in pozabijo, da se čas ni zaključil z njim, sploh pa ne z zasedbo Laibach. Ne le da lahko danes govorimo že o tretjem valu punka na slovenskih tleh, vmes se je v letih 1991–2020 odvil tudi že drugi val punka z zasedbami, kot so Human Host Body, Đornata, Iamdisease itd. Kot v kultnih osemdesetih so bile tudi punk, hardcore in fastcore zasedbe druge generacije izjemno politično naravnane tako v besedilih kot v življenjskih slogih (straight edge bendi). Tretji generaciji na prvi pogled tega ne moremo pripisati takoj, saj je veliko današnjih svežih zasedb nastalo v navezavi na specifično šalo, vendar to še ne pomeni, da s svojim obstojem in delovanjem niso politične. Powerviolence gre namreč z roko v roki z naredi sam (DIY) principom, ki je pravzaprav način samostojne organizacije koncertov, založništva in tiskanja majic. V tej maniri se zrcalita sloga in tovarištvo, ki sta uspela zagnati sceno. Večina udeležencev pripada generaciji Z, kar se kaže v besedilih in referencah v komadih. Dostikrat lahko naletiš na omembe videoiger, risanih serij in namiznih špilov, ki so animirali otroke v prvem desetletju novega tisočletja. Hkrati je punk scena kljub svoji gen Z populaciji izredno kritična do konzumiranja vsebin na internetu. Zasedbe se poslužujejo samo tistih družabnih omrežij, ki danes veljajo za nujno zlo. Večina bendov svojo poslušalsko bazo obvešča po Instagramu, videi s koncertov se objavljajo na YouTubu, studijski posnetki pa so dostopni na Bandcampu. Iskati powerviolence sceno na TikToku bi bilo bedasto.

Ni dvoma, da se je z novo generacijo mulk in mulcev scena razvnela in do neke mere doživela preobrat. Da se nekaj pritajeno kuha v kleteh in garažah, je bilo zaznati na skoraj vsakem koncertu že uveljavljenih punk skupin. Naenkrat so se na nastopih domačih in tujih zasedb ter festivalih pojavili sveži obrazi, ki so ob vsaki čik pavzi pred, med in po koncertih kovali načrte za glasbene projekte. Če si bil na sceni že vsaj nekaj let, se je pravzaprav vse dogajalo pred tvojimi očmi z bliskovito hitrostjo. Pri tem pa nikoli ni šlo za razkol med mlajšimi in starejšimi člani scene, ravno nasprotno, starejši panksi so mlajše hitro sprejeli medse. Na tak način je nastal kolektiv Veseli fantje, ki je igral ključno vlogo pri vseh tektonskih premikih na pankerski sceni v zadnjih štirih letih. Gre za ekipo, ki pomaga organizirati koncerte in v kateri so člani tako starejših kot novejših domačih punk projektov. Kolektiv združuje medregionalno navezo med notranjsko, osrednjeslovensko, gorenjsko in štajersko punk sceno. Kljub temu da lahko na pankerskih špilih srečaš obraze z vseh koncev Slovenije, so Postojna, Ljubljana, Kranj in Maribor ključna žarišča, iz katerih prihaja trenutno največ aktivnih bendov.

Če torej bende razporedimo glede na njihovo geografsko lego, lahko za postojnsko sceno rečemo, da sloni na DIY prostorih, kot so Mladinski Center Postojna (MCP), Kontejnr in Pumpa. Predvsem je s sceno trenutno najbolj trdno povezan Kontejnr, ki je bil ustanovljen zato, da zaspano mestece dobi še en DIY prostor. Njihovo prizadevanje je bilo nagrajeno z vrsto nastopov, ki se odvijajo z enomesečno frekvenco. Postojnske dobričine so v navezi s klubom MKNŽ iz Ilirske Bistrice in Jallo Jallo v Ljubljani, kamor pošljejo bende, ki za kovinski zabojnik morda niso primerni. Seveda fantje, ki imajo prste vmes pri Kontejnrju ali MCP-ju, ne morejo dati inštrumentov na stran, in kadar niso zaposleni z organizacijo koncertov, sami ustvarjajo antiglasbeno glasbo. Postojnska scena z okolico si poleg one-man-band strica iz ozadja, Matica Medje, najbolj zasluži naziv pionirke powerviolence renesanse, saj so njene zasedbe nastale eno leto, preden je scena začela dobivati momentum. Dolgoletni organizator dogodkov v Postojni Ize, ki med drugim organizira Trnje fest, je povedal, da je zasedba CarlxJohnson logično nadaljevanje zdaj že neaktivne zasedbe Zabojnik, poleg teh pa so za sceno pomembni še bendi GreenxCrack, The Snot, FTD ter nenazadnje war metal dvojec Nefarious Vermin, ki ne sodi med punk zasedbe, a je prav tako vreden omembe, saj gre za še enega od neštetih ansamblov, v katerih nastopa Erik Sajevic – Mini, eden vidnejših protagonistov trenutne postojnske glasbene scene.

Premaknimo se proti vzhodu, v slovensko prestolnico. Ni treba posebej poudarjati, da je v Ljubljani število projektov s scene na splošno največje. Prostori, kot so Jalla Jalla, Gromka in Orto Bar, predstavljajo mnoge tuje zasedbe, po ogledu katerih začnejo srbeti slovenski prsti, da še sami začnejo ustvarjati nečednosti. Z novo punk sceno, s katero so iz zaprtja ob pandemiji koronavirusa prilezli novi obrazi, se je formiralo kar nekaj društev. Izstopa Ne Kužim Crew, ki je zaslužen za marsikatero dobro fešto. Te se ne odvijajo zgolj v uradnih pankerskih placih, ampak svoje mesto najdejo tudi v kleti Dijaškega doma Ivana Cankarja v sklopu serialke Sovražim vaše dretje, ki je v času pisanja tega prispevka imela že tretjo edicijo. Sovražim vaše dretje je dogodek, na katerem se je prvič predstavil marsikateri ansambel. Za študentarijo je nekoliko bolj aktualen Študentski dom III – Trojka v Rožni dolini, kjer se v kleti takšno neumorno ruženje kitar sliši tudi med tednom, saj je v bloku vadbeni prostor. Treba je omeniti še dogodek PUN(Č)K, ki na svojih line-upih predstavlja predvsem zasedbe, v katerih so ŽLINTA osebe (ženske, lezbijke, interspolne, nebinarne, transspolne in aspolne). 

V Ljubljani težko govorimo o kakšnih posebnih domorodnih powerviolence zasedbah, prevladujejo bolj klasične starošolske punk zasedbe, kot so Sranje in Poguba, če naštejemo le najnovejše. Na zadnji ediciji dogodka Sovražim vaše dretje se je prvič predstavil powerviolence bend Tvrold Preclavrs, zaradi katerega je fraza powerviolence renesansa začela izgubljati pomen. Gre za zasedbo, katere celotna podoba prihaja iz bistveno starejšega srednjega veka. Težko si je zamisliti powerviolence s kljunasto flavto, vsaj dokler Tvrold Preclavrs ne doživiš v živo. Člani zasedbe so sicer že nekoliko bolj uveljavljeni na sceni, saj so hkrati del deathgrind zasedbe Glista. In Tvrold Preclavrs pravzaprav ni edini stranski projekt, leta 2018 je namreč nekaj članov bilo dejavnih tudi v powerviolence projektu Alberto Tomba. Smučarije so se zaključile z izdajo splita z zasedbo Trobec in nekaj nastopi v živo.

Za tretji val punka je bistven tudi skvot PLAC, ki prav tako ponuja prostor za vaje in dogodke, kot je bil na primer Drum and Bass Fest, na katerem so se predstavili najhrupnejši odvodi punka, kot so mincecore in gorenoise. Med drugim smo lahko slišali na risani seriji temelječ noisecore bend FamilyXGuy, gorenoise projekt Urethra, mincegluposti ansambla DebilX³, skrivnostno zasedbo FTD, dvojec Šafla in ansambel Kultivator, ki reprezentira vas Smrjene v občini Škofljica. Posebnost ljubljanske scene je pravzaprav v njeni multiregionalnosti. Večina članov zasedb in panksov se je v prestolnico preselila bodisi zaradi študija bodisi zaradi dela in prihajajo iz manjših krajev po Sloveniji ali pa so doma izven obvoznice. Ljubljanskih centrašev na punk koncertih srečaš bore malo, kajti ti se raje udeležujejo metalskih dogodkov, rejvov ali glasbenega festivala MENT. Eden izmed priseljencev je tako imenovani stric iz powerviolence ozadja, one-man-band Smedja in Smetke oziroma Matic Medja, ki se je v Ljubljano priselil z Jesenic. Matic nedvomno predstavlja enega pomembnejših članov trenutne powerviolence scene, saj se vsi pomembnejši miljeji in dogodki stikajo v njegovi prisotnosti. Če že ravno ne izdaja svojih plat, producira in miksa plate vsem ostalim, in tudi ko ga ni na seznamu nastopajočih, se čudežno vseeno pojavi na odru in odpoje kakšno. Lahko bi rekli, da Matic predstavlja pljuča slovenskega powerviolenca.

Pojdimo iz Ljubljane dalje na sever, »vodi me siva pot na Gorenjsko, kjer gore so«, ampak punk tudi. Ustavimo se v Kranju, kjer sicer ravno ne mrgoli powerviolence zasedb, a si ne moremo zatisniti oči pred vsemi ostalimi svežimi hardcore, crust in punk zasedbami. V mislih imava zasedbe Absurd, Zlom, Opran možgan in Gründ. Za to, da je kvoti powerviolenca vseeno zadoščeno, poskrbi zasedba TupaTupaTam, ki črpa navdih, ne boste verjeli, iz filma Tu pa tam. Gorenjska je tudi tista krajina, ki postreže z enim bolj politično kritičnim bendom na novi sceni, z zasedbo Pinke Panke.

Če se odpravimo še bolj vzhodno, bomo v Laškem naleteli na bend Chik Pawza, in z minimalno štiridesetminutno zamudo, če potujemo z vlakom, bomo prispeli v Maribor. V »mrtvem mestu« se je na vsake toliko zgodil kak pankerski dogodek, vendar Maribor pretežno slovi po finočah, metalcih in drum’n’bass rejverjih. Za novejšo sceno je bilo bistveno društvo A Cure For Happiness, ki je v petih letih delovanja (2019–2024) v mesto pripeljalo underground metal zasedbe, screamo in nenazadnje tudi powerviolence. Že omenjene punk zasedbe iz drugih regij si v Štajerski prestolnici lahko slišal v sklopu serialke Höblpank. In če iščeš powerviolence, ti ga mesto ponudi z bendoma Propad in Ku-Ri-Boh!. Prvi je nekoliko tematsko bolj kritičen in resen projekt Blaža Klajderiča in Urbana Saletingerja. Saletinger je poleg tega del zasedbe Ku-ri-boh!, kjer ob njem bas igra David Sotenšek. Ku-Ri-Boh! je bistveno manj resen in se navezuje na še eno relikvijo gen Z nostalgije, igro s kartami Yu-Gi-Oh!. Benda sta na sceni prepoznana po majicah, ki jih tiska Saletinger. Njegov merč, ki ga nemalokrat oblikuje Matic Žigman, nekakšen household name oblikovalca celostne grafične podobe tretjega vala punka, vidimo ne zgolj med mošpiti, ampak tudi med pohajkovanjem po ulicah. Posebno prepoznaven je črn pulover z logotipom Klub Garaža. Kaj je Klub Garaža in kje je, naj zavoljo vratarstva ostane enigma.

Nova slovenska pankerska revolucija, ki jo je zacementiral 27. oktober, se širi tudi izven meja naše države. Konec aprila letos so na turnejo po Nemčiji in Vzhodni Evropi odrinili bendi CarlXJohnson, Propad in Ku-Ri-Boh!. Vrnitev bodo obeležili s koncertom, ki se bo odvil 4. maja v Jalli Jalli v Ljubljani. Na to novo ustvarjeno domačo sceno pa nam ni treba gledati kot na neverjeten fenomen, v prvi vrsti je zgovoren pokazatelj, da mlajši ob vsesplošni dezinfekciji glasbene sfere, ki so jo povzročili industrijski konglomerati, čutijo odpor. Svoje zobe kažejo svetu, ki jim noče zagotoviti prihodnosti, in kričijo za izgubljenim otroštvom. Predvsem pa pravijo: Pank ne sedi. Stoji.