Slovenska (z)godba

Letos je potekala 39. izdaja mednarodnega festivala Druga godba. Programski odbor v sestavi Ire Kolbezen, Nike Vogrič Dežman, Senade Čorović in Zorana Pistotnika ter vodjo Bogdanom Benigarjem je sedmi dan na oder Kluba Cankarjevega doma postavil lanskoletno novost, Slovenski showcase. Ta je bil vsebinsko zasnovan na podlagi razpisa, na katerega so prejeli več kot štirideset prijav, izbrani pa so bili štirje projekti. Že v četrtek se je na letnem vrtu Gala hale predstavila zasedba Spiral Mind, v nedeljo pa so zadoneli slogovno raznoliki repertoarji treh zasedb, med katerimi je bilo vendarle nekaj stičišč. Prava mera predvidljivosti, jasni okviri ustvarjanja in stilna raznolikost znotraj začrtanega ustvarjalnega polja so bili na Slovenskem showcasu ena močnejših skupnih točk treh sestavov, ki so se predstavili v nedeljo in pokazali, da se glasba iz domačega okolja domišljeno ozira za vplivi drugih prostorov. Poleg tovrstnega bogatenja je prevladovalo ciklično ponavljanje melodij in podajanje (z)godb s pomenom. Harmelogic, Kiki in Zajtrk so pokazali, da je Slovenija del večje celote, in to ne le glasbene, ampak življenjske.

Duo Harmelogic (o albumu Point of Views smo nedavno že pisali) tvorita pianist Kris Korat (Kristijan Korat) in tolkalec Damir Mazrek, ki glasbene tradicije Balkana, Sredozemlja in (pod)saharske Afrike prepletata s sodobnimi zvoki ter vanje vključujeta vplive jazzovske in klasične glasbe in improvizacije. V primerjavi s studijskim muziciranjem je bil živi nastop bolj poglobljen, za kar so poskrbele na posnetkih izgubljene vibracije različnih tolkal in različne tehnike igranja nanje, postregel pa je tudi z več dinamike tako v jakosti kot v ritmičnih obratih. Med to so se občasno prikradli solistični klavirski vložki, da je do izraza prišla še čutna izpovednost. Sočasna igra glasbenikov, ki sta se vračala k osnovni temi ali njeni variaciji, je s pogosto ponavljajočimi se motivi ustvarjala nekoliko hipnotično vzdušje, mestoma prekinjeno z mirnejšimi odseki. Občasno smo dobili občutek, da posamezna kompozicija brez prestanka teče in se razvija naprej, četudi se je nazadnje vrnila na začetek, k izhodiščni temi. Vse tisto, kar je bilo v studijski izvedbi manj prepričljivo (mdr. mehanski odseki), se je na živem odru izkazalo za nepogrešljiv, premišljen in tehten del večje celote.

Inštrumentalnemu uvodu je sledilo popolno nasprotje, izredno zgoščene vokalne zgodbe mlade Laetitie Pohl, ki nastopa pod umetniškim imenom Kiki (o njenem prvencu Kriki smo v Odzvenu prav tako že pisali). V družbi kantavtorice, ki je glasbeno spremljavo črpala iz svoje dokaj poenotene, sintetične računalniške knjižnice, so nastopili kitarist Jaka Florjančič ter vokalne spremljevalke Nika Trdin, Gala Pregel in Eva Ana Zudič. Vloga pevk se je tako v procesu ustvarjanja (pesmi naj bi se rojevale skozi preizkušanje različnih glasbenih zamisli vseh) kot tudi izvajanja izkazala za vse prej kot zanemarljivo, saj so s svojimi spremljevalnimi vložki v obliki večglasja ali glasovnih odmevov popestrile osrednje glasbeno dogajanje. V svežem umetniškem izrazu nastopa je prevladovalo svetobolje, izraslo iz dogajanj v obdajajočem nas svetu, vendar je bil poudarek vseeno na času najstništva oziroma na odraščanju, ki avtorico nagovarja k drugačnemu zasuku predvidljive vsakdanjosti in k osvoboditvi od vzorcev, zaradi katerih je človek manj človeški. Kiki ne skriva družbene angažiranosti, a jo podaja s svojimi prepoznavnimi vokalnimi rešitvami, ki sledijo precej monotoni zasnovi. Prav zaradi tako ustvarjene monotonije bi bil v nastopu dobrodošel kak krajši predah, naj bo to v obliki daljšega inštrumentalnega vložka ali s samo inštrumentalno podlago. Vsekakor pa je Kiki poustvarila intimnost koncerta v dnevni sobi.

Nasprotno nam je Zajtrk (s prijatelji) ponudil živahen program, v katerem so bili enakovredno zastopani tako bolj virtuozni solistični vložki (predvsem violinistke in pevke Laure Krajnc, a tudi harmonikarja Matije Solceta) kot tudi dramske zgodbe, podprte z inštrumentalno spremljavo vseh štirih – poleg že omenjenih še kitarista in spremljevalnega pevca Svena Horvata in kontrabasistke Neže Pavlovič. Zasedba etno šansonjerske provenience je v razširjeni postavi znana po humornih in duhovitih pripovedih o »velikih nepomembnih dogodkih vsakdana malih ljudi«; ta večer sta izstopala Slavica in Slavko. Kot je značilno za Lauro Krajnc, je bil v središču konceptualno zaokrožen nastop. S svojo energičnostjo in ekspresivnim izražanjem (sem in tja zaslišimo celo kako prostaškost) je skupaj z občasnim kričanjem in vokalnim spakovanjem zanimiv zalogaj, ki koga pritegne in spet drugega odbije, vsekakor pa občinstvo hitro spozna, da gre za mojstrico vzbujanja pozornosti in glasnico preprostosti. 

Prava mera predvidljivosti, jasni okviri ustvarjanja in stilna raznolikost znotraj začrtanega ustvarjalnega polja so bili na Slovenskem showcasu ena močnejših skupnih točk treh sestavov, ki so se predstavili v nedeljo in pokazali, da se glasba iz domačega okolja domišljeno ozira za vplivi drugih prostorov. Poleg tovrstnega bogatenja je prevladovalo ciklično ponavljanje melodij in podajanje (z)godb s pomenom. Harmelogic, Kiki in Zajtrk so pokazali, da je Slovenija del večje celote, in to ne le glasbene, ampak življenjske. Kar pa je navsezadnje ravno eno od vodil Druge godbe, tega priljubljenega festivala, ki združuje tradicijo s sodobnimi umetniškimi praksami in različne generacije.