Slovenski skladatelji mladim s Slovensko filharmonijo in dirigentom Markom Hribernikom

Spet se je zgodil koncert Slovenskih skladateljev mladim: v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije je Društvo slovenskih skladateljev v sodelovanju z Glasbeno mladino Slovenije organiziralo koncert s petimi avtorji, petimi krstnimi izvedbami. Orkestru Slovenske filharmonije je dirigiral Marko Hribernik, popoldanski koncert pa je povezoval Peter Šavli. Jedro dogodka je bila peterica skladateljev različnih generacij, šol in slogovnih usmeritev. Razen zadnjega primera so bila vsa predstavljena dela enostavčna, uvedla in sklenila jih je glasbena pravljica, tako da so bile to neke vrste simfonične pesnitve. Peter Šavli je na podlagi koncertnega lista pripravil izvrsten komentar, ki ni bil ne prekratek ne predolg, pač pa tekoč in nadvse primeren za polnoštevilno mlado občinstvo. Že dolgo nisem slišal česa podobnega. Bolj je šlo proti koncu, bolj je moderator prinašal na dan nove in nove prijeme, vse od tem in tematike določenih del prek animiranja samega sebe in občinstva do tega, da se je med odrom in avditorjem ustvarilo občutje, ki je občasno mejilo že na happening: tu se je igralo in pelo in kot mimogrede so šle mimo nas predstavljene skladbe. Te v povprečju niso trajale dlje kot šest do sedem minut. Svoje glasbene prispevke so skladatelji oblikovali poslušljivo. Oblikovaje petih partitur je dalo našemu orkestru pod tehtno Hribernikovo taktirko nešteto poustvarjalnih (z)možnosti. Ne glede na strnjeni repertoar relativno sodobne slovenske glasbe, ki je zaradi precej različnih ustvarjalnih govoric in specifičnega občinstva zahteval raznovrstne interpretativne prijeme, je bil ansambel odlično razpoložen.

Glasbena pravljica oziroma simfonična pesnitev Kralj Matjaž Dominika Jakšiča se po znani zgodbi ne odvija povsem po njenem poteku. Zato pa v čisto muzikalnem poteku logično niza posamezne vsebinske fragmente, posamezne glavne momente v dogajanju z vrsto značilnih (glasbenih) razpoloženj. Timotej Kosovinc je v Hiši iz papirja za simfonični orkester opozoril na (umetniško, glasbeno) gradnjo, ki je včasih še kako potrebna tudi v življenju in ne le v lepoti, saj je eno in drugo mogoče (z)graditi tudi drugače in bolje. Jesenske arabeske za simfonični orkester Nejca Bečana je neke vrste miniatura z občutkom minevanja. To je izkazano v glasbeni podobi »arabskega okrasa«, ki se izrisuje v vzpenjajočih in padajočih motivih obeh glavnih glasbenih tem. Morda nekje in nekoč, še eno delo za simfonični orkester Ernesta Mikliča, je ne preveč sodobna skladba, za katero so moderator, dirigent in orkester ugotovili, da je miksolidijsko (lestvično) delo, saj se na različne načine vztrajno ponavljajo enaki motivi. Po avtorjevih besedah je zamisel našel v filmski, rockovski in celo baročni glasbi. Edino dvostavčno delo glasbenega popoldneva je bila še ena glasbena pravljica, in sicer Štirje godci Tomaža Habeta, ki je dejansko suita za simfonični orkester. Podaja popularne in kar univerzalne vsebine Jakoba in Wilhelma Grimma, zato je že sama dovolj povedna, saj so štirje godci te zgodbe popularne živali osel, pes, mačka in petelin.

Oblikovaje petih partitur je dalo našemu orkestru pod tehtno Hribernikovo taktirko nešteto poustvarjalnih (z)možnosti. Ne glede na strnjeni repertoar relativno sodobne slovenske glasbe, ki je zaradi precej različnih ustvarjalnih govoric in specifičnega občinstva zahteval raznovrstne interpretativne prijeme, je bil ansambel odlično razpoložen. Slovenska glasba današnjega časa in prostora se je v vseh ocenjevalnih parametrih izkazala kot umetnost, ki bo še ostala. Več kot pohvalno!