Slowindova zadnja dva koncerta?

Na zadnjih dveh koncertih letošnjega Festivala Slowind so se s svojimi novitetami predstavili mladi in malo starejši domači skladatelji ob boku Vinka Globokarja. Poudarek zaključnega festivalskega koncerta je bil na Kvintetu Slowind, ki je z domiselnim načinom odhoda z odra podal tihi komentar na nastalo situacijo – občinstvo, skupaj z ministrom za kulturo, je zaman ploskalo in čakalo na priklon članov kvarteta.  

Slowindovo slovo se je odvilo z več darovi za nas, in to v nabito polni dvorani. Prerez tako glavnih kot obrobnejših glasbenih smernic, ki jih v talilni lonec sveta prispevajo in iz njega jemljejo naši skladatelji, nam je omogočil uvid v trajnejšo in rastočo tradicijo umetniškega glasbenega izraza na Slovenskem. In pokazalo se je, da se tega lahko brez zadržkov postavi ob bok aktualnim svetovnim imenom, morda tudi nekaterim preteklim.

Večer 15. novembra je v sodelovanju ansambla Klangforum Wien s Kvintetom Slowind ponudil uvid v delo Vita Žuraja iz leta 2012. V mozaičnosti njegove stvaritve Contour (Obris) so glasbeniki s pretanjeno igro izpostavili gosto nastlano teksturo, ki so jo prekinjali dolgi ležeči toni. Zaradi tega se je zdelo, kot da v skladbi trkata dva poglavitna glasbena materiala. Skladba, ki je nastala za pihalni kvintet Filharmoničnega orkestra nemškega radia iz Saarbrückna, izkazuje razmišljanje, ki izhaja iz modernizma. Retour an Dich Beata Furrerja nas je potopil v popolnoma drugačen način skladanja, kjer je v ospredju tenkočutnost tihega, zračnega tona godal, ki tremolirajo z lokom na špici. Skladbo je zaznamovalo predvsem čutno dojemanje zvoka. 

Na tem koncertu, ki je bil dan kasneje izveden tudi v veliki dvorani Avstrijskega nacionalnega radia ORF, smo slišali še dve svetovni praizvedbi oziroma praznični naročili 20. Festivala Slowind. Gvaš Nine Šenk se naslanja na barvo inštrumentalnih kombinacij in črpa strukturne odločitve iz slikarskega dela Nike Zupančič. Zunajglasbena inspiracija prežema tudi noviteto Vinka Globokarja, ki s svojim glasbenim idiomom poslušalca spodbuja k refleksiji o perečih družbenih temah. To je tokrat uokviril v samosvoj izraz v Šopku podivjanih parametrov, ki so v poklon in zahvalo simbolno predstavljali glavne akterje festivala. 

Zaključni koncert je 20. novembra ponudil pregled raznolikih glasbenih estetik, ki se kažejo v skladateljskih delih – naročilih za pretekle festivale Slowind. Dogodki II Lojzeta Lebiča so odprli svet mističnega in predzgodovinskega z držanimi skupki alikvotnih in navadnih tonov ter z okruški, ki so sledili proporcem iz ljudske glasbe. V nadaljevanju je Urška Pompe črpala iz zvoka oz. artikulaciji pri izgovarjanju besed v svoji stvaritvi almost a loneliness iz leta 2005. Rahločutne dimenzije je še potencirala naslednja skladba, Obrisi in sence, Nine Šenk, skladateljice, ki se sicer nikoli ne omejuje na tišjo, fragmentarno, zračno glasbeno esenco; in tudi tokrat je v delo vključila krajše bučnejše izbruhe. Glasbeni material za skladbo Schimmer Mateja Bonina ni posegal tako na široko. Praizvedba skladbe je razkrila skladateljevo raziskovanje linearnega glasbenega toka s posameznimi izbranimi glasbenimi vzorci, ki se ponavljajo z elementom improvizacije in v duhu eksperimenta. Skladba je tako postregla z bolj enolično slušno izkušnjo, iz katere pa nas je prebudil izviren in intuitivno udaren konec skladbe. 

V nadaljevanju smo slišali še eno delo, ki je bilo naročeno za festival iz leta 2017 in je zazvenelo še enkrat. Sledi Larise Vrhunc so v ospredje postavile tesnobno občutje, ki ga je skladateljica črpala iz dela Arnolda Schönberga in se zrcali v »sledeh«, zgoščeninah in redčeninah v njeni glasbeni govorici. 

Za praznični zaključek so glasbeniki Slowinda uprizorili in odigrali Globokarjevo glasbeno teatralno delo Avguštin, dober je vin. Pri izvedbi zahtevnega dela so se razdajali, tudi komični elementi so prišli docela do izraza. Ko so si izmenjali inštrumente in se na tujem glasbilu trudili poustvariti isti glasbeni vzorec, se je iz občinstva v Slovenski filharmoniji širil smeh. Večplastna Globokarjeva umetnost nas je spet opomnila, kako pomembno je živo glasbeno izkustvo. Na koncertu se človekova zaznava odpre za marsikateri element, za katerega smo prikrajšani pri poslušanju v udobju domačega fotelja. 

Slowindovo slovo se je odvilo z več darovi za nas, in to v nabito polni dvorani. Prerez tako glavnih kot obrobnejših glasbenih smernic, ki jih v talilni lonec sveta prispevajo in iz njega jemljejo naši skladatelji, nam je omogočil uvid v trajnejšo in rastočo tradicijo umetniškega glasbenega izraza na Slovenskem. In pokazalo se je, da se tega lahko brez zadržkov postavi ob bok aktualnim svetovnim imenom, morda tudi nekaterim preteklim. Tako kot se je ekspresionizem razvil iz romantike in kot je bil, denimo, francoski spektralizem odziv na serializem, tako se bodo zagotovo glasbene govorice domačih skladateljev v nadaljevanju še naprej razvijale. Vprašanje je le, kje?