Snežna kraljica v nič kaj zasneženi Ljubljani

V torek, 10. 12. 2019, se je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma odvila predpremiera. Ni šlo za kakršenkoli dogodek, ampak za tehtno in pravo opero z vsemi potrebnimi elementi. Ne glede na mlade sodelujoče, ki so bili postavljeni ob bok odraslim in poklicnim opernim pevcem, je bila izvedba profesionalna. Režiserka predstave Eva Hribernik je želela mlade naučiti, kaj pomeni profesionalna opera, in videti je bilo, da ji je to dobro uspelo. Opera je komorna, vendar je zaradi dolžine, kompleksnosti in števila sodelujočih ne bi zlahka označili za tako. Poleg mladih in odraslih solistov je nastopilo osem glasbenikov Slovenskega komornega glasbenega gledališča, ki so odlično opravili svojo nalogo in igrali celo na več inštrumentov, in Mladinski pevski zbor Glasbene matice Ljubljana s kar 50 člani pod vodstvom zborovodkinje Irme Močnik.

Zgodba Snežne kraljice govori o dečku Kaju in njegovi najboljši prijateljici Gerdi. Adrian Ignjatović (alternaciji Jan Novljan in Jakob Zupančič) v vlogi Kaja in Ajda Pirc (alternacija Pia Novak) v vlogi Gerde na avdiciji izmed stodvajsetih nista bila izbrana zaman. Ponašata se z izjemno prečiščenima, prodornima glasovoma in dobro izgovorjavo. Ne samo to,  prepričljiva je bila tudi njuna igralska plat. Ajdina vloga je bila izredno obsežna, odigrala je veliko različnih prizorov, zato je morala pokazati veliko različnih čustev. Kaj in Gerda sta zgodbo odprla z uspavanko, koralom Rože cveto, ki je kasneje zazvenel v triglasju skupaj z babico Natašo Zupan (alternacija Irena Yebuah Tiran). Glasova Gerde in Kaja sta bila izredno stabilna in ravna, medtem ko je babičin glas s solističnostjo in intenzivnim vibratom precej odstopal in bi bil lahko glede na prijazno vlogo oblikovan nekoliko mehkeje. Kaj se je približal oknu in v njegovo oko se je zabodel košček ogledala – tistega, ki ga je izumil hudobni čarovnik in se je nekoč strlo v milijone delcev ter raztreslo po vsem svetu. Ugrabila ga je Snežna kraljica. Katja Konvalinka (alternacija Maja Krevs) je dobro izkoristila močan solistični glas, ki je značajsko ustrezal vlogi kraljice. Gerda se je odločila, da bo poiskala Kaja in ga pripeljala nazaj domov. Na svoji dolgi poti je srečala različne slikovite like: čarovnico, govorečega vrana, princeso, severnega jelena, razbojnike, staro Finko in končno še Snežno kraljico. Jadrala je skozi zanimive prizore, zaradi katerih je libretist Andrew McKinnon pravljico po predlogi H. C. Andersena tudi izbral. Nataša Zupan je poleg babice odigrala tudi čarovnico, staro Finko in pripovedovalko. V teh vlogah je bila igralsko prepričljiva, predvsem pa jim je glasovno in artikulacijsko dobro ustrezala. V določenih prizorih se je bilo nekoliko težje vživeti v njene različne vloge, ker je bilo očitno, da gledamo in poslušamo isto osebo. Gregor Ravnik (alternacija Klemen Torkar) je z vlogami govorečega vrana, severnega jelena in pripovedovalca dvignil vzdušje, saj je bil glasovno, igralsko in plesno odličen. Princesa Elizabeta Čebular (alternacija Živa Oblak) je imela v primerjavi z Gerdo precej drugačen in manj prodoren vokal, zato v dvoglasju nista bili glasovno najbolje usklajeni, sodelovali pa sta odločno, natančno in prepričljivo. Glavne roparke so igrale Sara Elizabeta Gajšek, Nika Kores Sraka in Sara Trobiš, ki so pele v triglasju. Imele so težko nalogo, zato je bilo slišati nekaj negotovosti. Glede na njihove vloge bi si lahko privoščile še več roparskega značaja. Nika Kores Sraka je v vlogi solistke roparke izstopala z izrazito občutnim in muzikalnim petjem.

Ko je Gerda končno prispela do Snežne kraljice, je zagledala Kaja, ki ga je objela in mu zapela uspavanko, njegovo ledeno srce pa se je zato stopilo. Njuno prijateljstvo se je izkazalo za močnejše od ledene čarovnije. Režiserka Eva Hribernik je v intervjuju povedala, da je želela, da mladi ponotranjijo sporočilo junakinje Gerde: če sledimo svojim sanjam, se ne smemo predati in moramo vztrajati, ne glede na ovire in prepreke. Glavno sporočilo opere se ni izgubilo in je bilo dovolj močno poudarjeno in razumljivo, kar ni samoumevno, saj je predstava s svojo sestavo iz šestih scen s prologom trajala skoraj dve uri. Šestim različnim scenam primerna je bila tudi glasba, ki jo je napisal londonski skladatelj Matthew King. Z različnimi kompozicijskimi slogi je želel podpreti zgodbe raznolikih svetov, zato v operi slišimo koralno glasbo, jazz, barok, glasbo wagnerjanskega značaja, vzhodnjaško glasbo, madžarsko ljudsko glasbo, 12-tonsko lestvico, kabaret, glasbo Stravinskega itd. Ne glede na spreminjanje slogov znotraj opere se začetni koral Rože cveto prepleta skozi celotno zgodbo in z njim se opera tudi sklene.

Če bi pogledali le površinsko, bi se nam lahko zazdelo, da je glasbenih slogov preveč, da se menjajo prehitro in prepogosto. A ko smo pozorni na zgodbo, opazimo, da jo glasba izrazito podpira. To je slišno predvsem na ritmičnem področju, saj je skladatelj vključil veliko različnih temperamentnih ritmov, poliritmije, mešanih taktovskih načinov in ritmiziranega besedila. Nemalokrat so posamezna vzdušja izražena s kromatiko, glissandi, staccati in inovativnimi elementi, kot so tremolo, sultato, igranje z lokom po marimbi. Našteti nevsakdanji efekti so uprizarjali sneg, led in druge elemente, s tem pa podpirali že tako odlično in upodabljajočo sceno pod vodstvom Jara Ješeta. V njo so se lahko vživeli prav vsi liki, med drugim zaradi ličnih kostumov, ki jih je izbrala kostumografinja Anjana Pavlič.

Opera je komorna, vendar je zaradi dolžine, kompleksnosti in števila sodelujočih ne bi zlahka označili za tako. Poleg mladih in odraslih solistov je nastopilo osem glasbenikov Slovenskega komornega glasbenega gledališča, ki so odlično opravili svojo nalogo in igrali celo na več inštrumentov, in Mladinski pevski zbor Glasbene matice Ljubljana s kar 50 člani pod vodstvom zborovodkinje Irme Močnik, ki je besedila tudi prevedla. Pevski zbor je bil močan element celotne zgodbe – enkrat so pevci predstavljali kuliso, drugič so bili pomembnejši nosilci zgodbe. Poleg petja so imeli pod vodstvom Simone Kočar, svetovalke za gib, veliko dela z gibanjem in nakazovanjem zgodbe. To je njihovo vlogo dodatno povzdignilo, saj je velika razlika med petjem v nepremični poziciji in petjem, ki ga spremlja koreografija. Le v določenih prizorih, kjer so bili pomembnejši nosilci zgodbe, bi bili lahko pevci še bolj prodorni in prepričljivi, sicer pa so svojo nalogo opravili več kot odlično. K njihovi odličnosti sta pripomogli pevska pedagoginja Tanja Rupnik in korepetitorka Metoda Kink, ki sta bili z njimi v času priprave.

Glasba opere je lepa in pestra, ne smemo pa zanemariti tistega, ki je poskrbel, da so se glasbeni drobci zlili v celoto. Glasbeni vodja in dirigent Iztok Kocen je opero vodil mirno, prepričljivo, izredno pripravljeno in natančno. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča, Cankarjevega doma in Glasbene matice Ljubljana. Veronika Brvar, predsednica Glasbene matice in poleg Katje Konvalinke in Barbare Rogelj ena izmed producentk predstave, je poudarila, da je to že peta opera, ki so jo mladi pevci pripravili v Cankarjevem domu. In pri pripravljanju tako velikih projektov nas ne sme zanimati le končni izdelek, ampak celotni proces, v katerem se mladi ogromno naučijo. V intervjuju je poudarila, da naj v današnjem hitrem svetu pohvale ne bodo deležni samo vključeni otroci, ampak tudi njihovi starši, ki jih podpirajo v umetnosti.

Na koncu Snežna kraljica zapoje dolgo žalostinko, v kateri izpove svojo osamljenost. Potem prejme vrtnico, zbor ji v odgovor zapoje in dopušča možnost odpuščanja. Misel o odpuščanju, ki ni vedno lahko, nas je ponesla v praznične dni in novo leto 2020. V tem letu se predstave nadaljujejo; ogledate si jih lahko še od 2. do 6. februarja. 

»Prosite in dano vam bo.
Iščite in boste našli.
Trkajte in se vam bo odprlo.«