Sožitje Ipavčeve glasbe in koreografije

V vrsti kulturnih dogodkov, ki zaznamujejo stoletnico smrti slovenskega skladatelja Josipa Ipavca, imamo priložnost spoznati vsestranskost njegovega glasbenega delovanja. Ob samospevih, zborovskih in orgelskih skladbah je Josip Ipavec slovensko odrsko glasbeno dediščino obogatil tudi s komično opereto Princesa Vrtoglavka in plesno pantomimo Možiček, ki je v zgodovino baleta zapisana kot prvi poklicni slovenski balet. Uprizorjen je bil leta 1924 v Ljubljani, sicer pa začetki Možička segajo v leto 1901, ko je bila v Gradcu izvedena plesna pantomima Pierrotov rojstni dan pod skladateljevim vodstvom. Možiček velja tudi za najpogosteje izvajan slovenski balet in je bil navdih mnogim koreografom, ki so v svoje stvaritve vnašali različne spremembe, dopolnitve, plesne in dramaturške pristope, a kljub temu ohranili jedro zgodbe, duh commedie dell arte. Dodana vrednost predstave je bil komorni orkester, ki je plesalcem omogočil neposredni stik z glasbo: plesi izhajajo iz glasbe in glasba iz plesa. Zanimivo je, kako se je Ipavčeva glasba stopila s scenskim dogajanjem, za kar je treba zasluge pripisati tudi Iztoku Kocenu, ki je bil vezna nit med uverturo RE:start in Možičkom. Z njegovim besednim povezovanjem, pantomimo in klavirskim muziciranjem sta predstavi zaživeli kot celota in gledalce opominjali, da je commedia dell arte umetnina in da je ključnega pomena njena sporočilnost.

Ob koncu minulega leta smo imeli priložnost ogleda Možička v Domu kulture v Velenju, Ipavčevem kulturnem centru v Šentjurju in v Slovenskem ljudskem gledališču Celje. Nastal je v produkciji Hiše kulture Celje, Festivala Velenje, Profesionalnega združenja baletnih umetnikov, koreografov in pedagogov Srbije, Albanian Dance Meetinga iz Tirane in Balkan Dance Projecta. Ker Balkan Dance Project povezuje vrhunske ustvarjalce širše regije in spodbuja regionalno sodelovanje ter integracijo ustvarjalcev različnih držav s skupno kulturno dediščino, ne preseneča zasedba umetniške ekipe tokratnega Ipavčevega Možička: Gjergj Prevazi je uveljavljen albanski koreograf, Aleksandar Ilić je srbski koreograf in plesalec, ki umetniško deluje po vsej Evropi,  Nuša Komplet Peperko je slovenska dramaturginja, Matija Kovač slovenski scenograf, Aleksandra Karović pa srbska koreografinja. Štirje plesalci prav tako izhajajo iz različnih kulturnih okolij: Mojca Majcen in Patricija Crnkovič iz Slovenije, Branko Mitrović iz Bosne in Hercegovine, Jakša Filipovac pa iz Srbije. Ekipo glasbenikov, ki je omogočila, da Ipavčeve skladbe zaživijo v sozvočju z gibom, sestavljajo Iztok Kocen (klavir), Uroš Bičanin (violina), Zoran Bičanin (violončelo) in Miha Firšt (kontrabas). Za osvetlitev predstave je skrbel Aleksander Plut, za tehnično organizacijo pa Manca Vukelič.

Novost izvedbe je bila plesna uvertura RE:start v koreografiji Gjergja Prevazija, ki je vključevala tri Ipavčeve skladbe, in sicer Scherzo, Triglavsko koračnico in Ave Mario. V nadaljevanju je sledil Možiček v koreografiji Aleksandra Ilića na Ipavčeve skladbe Predigra, Polka, Valček, Harlekin, Colombina in Pierrot ter Nova ljubezen. Preplet klasičnega in sodobnega plesnega izraza štirih plesalcev je pri gledalcih vzbujal različna doživetja in interpretacije videnega in slišanega. Napovedni list predstave nakazuje eno smer dojemanja, kot primerek commedie dell arte z njenim širokim okvirom izražanja, katerega začetek in konec vodi v ljubezen, vmes pa se odvijajo različna odstopanja in zapleti in na ta način gledalcu omogočajo, da vidi in sliši, kar je najbližje njegovemu notranjemu svetu. 

Josip Ipavec je skladal v duhu glasbenega romantizma, za katerega so tudi v glasbi značilne izvirnost, individualnost in čustvenost. Ipavčeva glasba omogoča koreografom in plesalcem sprostitev domišljije, je predvsem plesna, kar pomeni, da služi plesalcu kot opora v gibanju in tudi izražanju notranjih doživetij. V dramaturškem poteku obeh predstav so ob glasbi še tišina, zvok in beseda. Izmenjava Ipavčeve glasbe in omenjenih elementov je pričarala občutek valovanja odrskega dogajanja, ki gledalcu ni dovoljeval, da bi se osredotočil samo na melodičnost skladateljevih del, ampak ga je vračal v realnost bodisi s tišino, rezkim zvokom piščali, pokvarjeno trobento ali kričečimi besedami. S takim pristopom je ob RE:startu tudi Možiček stopil v sodobni čas, čas enaindvajsetega stoletja, kjer se v odrskem iskanju novih poti marsikaj pove ločeno, drugo ob drugem, pa vendarle vse hkrati.  

Prevazijev koreografski jezik je izrazno težek in zapleten, temelji na nenehnih poskusih in zmotah, vztrajnosti in obupanosti, ki dosega gledalca skozi krče in valovanja, predvsem hrbtenice, ki je izvor trepetanja celotnega telesa in pošiljanja impulzov v širši prostor. Plesalca Branko Mitrović in Jakša Filipovac, izredno uigran plesni par, sta vrhunsko nazorno pokazala neskončne možnosti človekovega telesa v izražanju notranjih dogajanj. V svojih »začetkih« (restart) sta nenehno poskušala priti do odgovorov, kdo in kaj sta, ali sta dve samostojni entiteti ali pač prepleteni, nadrejeni in podrejeni, morda razdvojeni, toda v pomoč drug drugemu. Nič manj profesionalno in eklektično je deloval ples Mojce Majcen, ki je v trenutku »labodjega speva« potegnila na videz navadno zgodbo o ljubezni v globine bolečine živih bitjih ob spoznanju njihove minljivosti. Vsi trije plesalci so koreografijo ponotranjili do te mere, da je postala del njihove umetniške prezence. 

Ilićeva koreografija je stilno nadaljevala pot RE:starta, a v veliko lahkotnejšem duhu in z večjo dinamiko med nastopajočimi. Če so plesalci v prvem delovali kot podobe lutk, napolnjene s helijem, ki se nekontrolirano zibljejo v zraku, so gibi v Iličevi koreografiji naznanjali lesenost lutk, ki postopoma oživljajo v like Harlekina, Pierotta, Colombine in Pierotte. V scensko dogajanje so se kot igralci-pantomimiki vključili še glasbeniki in na svoj način doprinesli k občutku zmešnjave ob ljubezenskem trikotniku. Uravnoteženje je v ljubezenske odnose prispeval četrti lik, Pieretta, ki jo je scensko prepričljivo upodobila Patricija Crnkovič.

Minimalistična scena Matije Kovača – zavese v ozadju odra, so delovale kot mejnik med videnim-zavestnim in skritim-možnim in so se s svojo barvitostjo stapljale s kostumi plesalcev. Aleksandra Karović je kostume oblikovala večbarvno, z detajli, značilnimi za renesančni slog, ni pa se realistično spuščala v like, ki nastopajo v zgodbi. Na trenutke je izbor kostumov deloval kot zasilna rešitev (oblačila glasbenikov, ki so se igralsko vključevali v dogajanje), po drugi strani pa so puščali občutek sproščenosti in brezbrižnosti renesančnih likov do svojega videza.

Dodana vrednost predstave je bil komorni orkester, ki je plesalcem omogočil neposredni stik z glasbo: plesi izhajajo iz glasbe in glasba iz plesa. Zanimivo je, kako se je Ipavčeva glasba stopila s scenskim dogajanjem, za kar je treba zasluge pripisati tudi Iztoku Kocenu, ki je bil vezna nit med uverturo RE:start in Možičkom. Z njegovim besednim povezovanjem, pantomimo in klavirskim muziciranjem sta predstavi zaživeli kot celota in gledalce opominjali, da je commedia dell arte umetnina in da je ključnega pomena njena sporočilnost.

Predstavo si v živo lahko ogledate še v petek, 3. februarja, v Kulturnem domu Šentjur.