Glasbene novosti v Narodni galeriji

Sozvočje svetov je še eden od uspešnih projektov Narodne galerije, v katerem se združujeta likovna in glasbena umetnost. Letošnje, že šestnajsto koncertno leto bo ponovno postreglo s kar nekaj glasbenimi novostmi. V tem duhu se je začel že prvi koncert, na katerem smo slišali dve novi deli, Ljubljanske motive Tilna Slakana, študenta kompozicije na Akademiji za glasbo, in Ljubljanski koncert št. 1 – FLUX skladateljice Nine Šenk. Skupna tema – motivi Ljubljane – se navezuje na Bachovo tradicijo Brandenburških koncertov in povezuje koncerte sezone med seboj.

Tilen Slakan je v svojem delu pokazal umetniško zrelost, ki se giblje v tradicionalnih vodah. Ljubljano je glasbeno opisal v razgibanem vzdušju, v katerem ni manjkalo posameznih tem, s katerimi je obeležil Ljubljanski grad in Robbov vodnjak treh kranjskih rek, tretji stavek pa je posvetil Ljubljanici in plesu Urške in Povodnega moža. Glasbena pot ga je vodila vse do Tivolija, preko katerega se je v melanholičnem vzdušju vrnil k prvemu stavku in Ljubljanskemu gradu. Po razburljivem začetku in dramatičnem opisovanju posameznih delov Ljubljane je prešel v bolj folklorno in zatem lirično fazo, ki jo je zaključil z vrnitvijo v prvotno razpoloženje. Temu dinamičnemu razvoju je skladatelj dodal osebno noto, ki pa, kot rečeno, ostaja v mejah tradicije.

Povsem drugačno je bilo delo Ljubljanski koncert št.1 za trobento, rog, harmoniko in godalni orkester Nine Šenk. V njem smo lahko spremljali subtilno prepletanje vlog solistov in orkestra. Solisti trobentač Anders Nyquist, rogist Christoph Walder in harmonikaš Krassimir Sterev so morali pokazati res vrhunsko umetniško zrelost, saj je bila njihova vloga enkrat samostojna in drugič spet povezana z ansamblom, skupaj pa so delovali bodisi kot celota bodisi v medsebojnem dialogu. Elegični noti trobente se je pridružila dinamična protiutež harmonike, ki je skrbela za dramatično vzdušje, medtem ko je bil rog tretji pendant obema. Skladba se odvija v več zagonih, nato se proti koncu v dolgih tonih umiri v improvizirani igri.

Klasična protiutež koncerta so bili Ljubljanski akvareli Emila Adamiča, ki so bili napisani že leta 1925. Gre torej za starejše delo, v katerem pa se je Adamič že preizkušal v sodobnejšem načinu pisanja, seveda še vedno v okviru časa svojega nastanka. Tako smo preko šestih suitnih stavkov sledili kontrastnemu oživljanju ljubljanskih podob, znotraj katerih se Ljubljana zaiskri v barvitem programskem glasbenem slikanju.

Koncert je poleg Društva Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije predstavil tri vrhunske soliste, člane Klangforuma Wien, ki so pod angažiranim vodenjem dirigenta Stevena Loya pokazali vrhunsko znanje ter poiskali pravi izraz in vrednost skladbe skladateljice Nine Šenk, medtem ko je orkester svojo barvitost pokazal pri obeh skladateljih in nam tako ponovno ponudil pester glasbeni večer.