Spajkanje hrupa v mit

Debitantski album Sigil glasbenega kolektiva Kikimore ni posnetek hipne improvizacije, kot bi lahko pričakovali od zasedbe, ki se ukvarja z eksperimentalno elektroniko. Pravzaprav je rezultat petletnega zgoščanja raziskovalk zvoka v poenoteno telo decentraliziranega operacijskega sistema in mnogoterih zvočil. Kljub individualnim celicam, ki gradijo glasbeno entiteto – na prvencu oziroma v trenutni postavi so to Staša Guček, Katarina Legat Blomstedt, Nina Orlić, Sara Pegam in Barbara Poček – glasbenice same poudarjajo pomen ustvarjanja po principu DIY (Do It Yourself) in DIWO (Do It With Others). Kolektiv se je izoblikoval leta 2016 skozi srečanja, ki jih je organizirala iniciativa Č I P k e oziroma Iniciativa za ženske s čutom za tehnologijo, znanost in umetnost, na katerih so udeleženke spajale glasbeno improvizacijo in kreiranje lastnih analognih instrumentov. Peterica glasbenic je prvenec ustvarila z izčiščenjem bistva svoje muzike. Ob tem pa se je v koherentnem in jasnem paktu na žalost znašlo tudi ekonomiziranje z raznolikostjo vsebine. Zdaj ko je jasno, da tudi posneti izdelek v sebi nosi potencial soavtorstva oziroma neavtorstva, ki ga uspejo glasbenice vzgojiti na živih nastopih, se zdi logični naslednji korak dokončno razbitje rigidne forme.

Praksa in ne teorija kolektiv posledično definira tako navzven – kot samozadostne – kakor tudi navznoter – kot soodvisne. V drugačnih žanrskih poljih bi šesterico označili za družino, le da brez hierarhije, ki je del tradicionalne ideje družine. Močna stran izdaje se izkaže ravno v usklajenosti in enotnosti zvočnih elementov, ki ne sledijo vseprežemajočemu vodilu specifične dirigentke, temveč tekoče prehajajo znotraj določenega razpoloženja. Očitno je, da glasbenice niso želele zamrzniti specifičnega časa in dogajanja. Sigil je interakcija, ki draži poslušalska čustva in čutila. Igra zvoka spominja na učne pripomočke za najmlajše, le da je slikanice, v katerih lahko pobožamo pasji kožuh ter opazujemo bleščanje ribjih lusk, nadomestilo spoznavanje zvočnih tekstur, ki jih oblikujejo v Kikimore. Njihova percepcija se giba predvsem v registru drhtenja in trzanja, ki ne dovoljuje sprostitve v določen ton, saj ta konstantno variira. Žanrske kategorije nojza, ambientala, drona in industriala, čeprav stilsko ustrezne, manj določajo samo izkušnjo kot suspenza polno temno ozračje. Uniformnost tega najuspešneje razbijejo vključeni posnetki sove, glasbene skrinjice in proti koncu otožnega glasu, ki kliče nikogar in vse.

Tematsko lahko ustvarjeno atmosfero povežemo z imenom kolektiva – Kikimore. Gre namreč za poimenovanje slovanskih mitoloških bitij, ženskih duhov, ki prebivajo v hišah in ponoči povzročajo nenavadne glasove. Definitivno gre za domiselno poimenovanje skupine glasbenic, ki ustvarjajo v glasbenem svetu, v katerem prevladujejo moški. V nasprotju z zli bitji pa kolektiv na albumu ne povzroča naključnega hrupa. Pri Sigil je od začetka do konca razvidno, da gre za izdajo s podrobno razdelano strukturo, in to celo do te mere, da pogrešimo svobodo, ki bi jo prinesel večji delež improvizacije in z njo element presenečenja. Peterica glasbenic je prvenec ustvarila z izčiščenjem bistva svoje muzike. Ob tem pa se je v koherentnem in jasnem paktu na žalost znašlo tudi ekonomiziranje z raznolikostjo vsebine. Zdaj ko je jasno, da tudi posneti izdelek v sebi nosi potencial soavtorstva oziroma neavtorstva, ki ga uspejo glasbenice vzgojiti na živih nastopih, se zdi logični naslednji korak dokončno razbitje rigidne forme.