Spletni zborovski koncert iz cikla Vrhovi slovenske glasbe

Koncertni cikel Zbora Slovenske filharmonije – poimenovali so ga Vrhovi slovenske glasbe – žal ne poteka po predvidenih načrtih, torej z zborom na odru in občinstvom v dvorani. Medtem ko je prvi koncert 25. septembra pod vodstvom dirigenta Sebastjana Vrhovnika v dvorani še spremljalo (številčno omejeno) občinstvo, je bil tokratni, drugi koncert 20. novembra sicer izveden na odru Kozinove dvorane Slovenske filharmonije, vendar z občinstvom v neposrednem video prenosu prek spleta. Poleg te prilagoditve je moral zbor zaradi epidemioloških ukrepov zmanjšati zasedbo, na programu so bili tako samospevi in duet s klavirsko spremljavo ter pevski kvarteti. Okoliščine spletnega koncertnega poslušanja postavljajo pred poslušalca veliko dilem, saj manjka akustični prostor dvorane. Tako tudi ni jasno, v katerem delu »prevoda« se je izgubila uravnoteženost glasov, v primeru pevskih kvartetov razen najvišje pevske linije ostalih glasov namreč skoraj ni bilo mogoče razbrati. Verjetno noben od poslušalcev niti izvajalcev ni slutil, da bomo kdaj soočeni s tako hudo degradacijo glasbenega izvajanja in percepcije, kot je spletno koncertiranje.

V tokratni koncertni zasedbi so nastopili članice in člani Zbora Slovenske filharmonije Renata Vereš Klančič, Katarina Lenarčič, Emi Lavriha, Darja Vevoda, Gašper Banovec, Rok Ferenčak, Fernando Mejias, Rok Rakar, Matevž Kink, Tomaž Štular in pianistka Tatjana Kaučič. Vsebinsko je tako program prvega kot tudi drugega koncerta izhajal iz izbora skladatelja Lojzeta Lebiča in je kronološko predstavil obdobja slovenske zborovske zgodovine od Gallusa do sodobnosti. 

Najprej je mešani pevski kvartet izvedel tri skladbe iz Gallusove zbirke Moralia (Clarae vir, Libertas animi in Vivite felices), ki so jih odražali predvsem precejšnji intonančni spodrsljaji in rahla neodzivnost. Interpretativno nedostopno, z izjemo basista Tomaža Štularja, je izzvenela tudi Dic Mariae Gabriela Plavca. Od tod naprej so se v programu komorne zasedbe izmenjevale s samospevi ob klavirski spremljavi Tatjane Kaučič: Mak žari Benjamina Ipavca in Ko mislim nate Rada Simonitija v dopadljivi izvedbi tenorista Roka Ferenčak, predvsem pa je Gerbičev Kam pevsko in dramaturško zrelo izvedel Matevž Kink. 

Slovenski klasicizem z navdihom romantike so predstavljala dela članov družine Ipavec. Zanimiva je bila izvedba ponarodele skladbe Vse mine Gustava Ipavca v izvedbi moškega kvarteta in klavirja, ki je razkrila vzdušje čitalniškega dogodka. V nadaljevanju, v razdelku skladb romantičnega sloga, so se pevke in pevci počutili najbolj domače. V povsem korektni interpretaciji ženskega kvarteta Dekletom Radovana Gobca je pozitivno izstopal igrivi altovski glas, Kogojevi Mladinska in Kaj ne bila bi vesela sta bili zapeti krhko, a intonančno malenkost negotovo. Koncert sta zaključila Maroltova Barčica v izvedbi moškega kvarteta in Merkujeva Čiči nana, Maričica z opazno interpretacijo basista. Navsezadnje je vredno omeniti še pohvalno vlogo pianistke Tatjane Kaučič, ki je prispevala interpretativno in slogovno prepoznavne spremljave.

Okoliščine spletnega koncertnega poslušanja postavljajo pred poslušalca veliko dilem, saj manjka akustični prostor dvorane. Tako tudi ni jasno, v katerem delu »prevoda« se je izgubila uravnoteženost glasov, v primeru pevskih kvartetov razen najvišje pevske linije ostalih glasov namreč skoraj ni bilo mogoče razbrati. Verjetno noben od poslušalcev niti izvajalcev ni slutil, da bomo kdaj soočeni s tako hudo degradacijo glasbenega izvajanja in percepcije, kot je spletno koncertiranje. Če pevke in pevci Zbora Slovenske filharmonije pojejo v dvorani z njim sicer znano in kakovostno akustično odzivnostjo, pa je spletni poslušalec postavljen v akustične pogoje lastnega domovanja, pred kakovost internetne povezave in druge moteče dejavnike, pred katerimi je bil v zavetju koncertne dvorane razmeroma varen. Izkušnja tovrstnega poslušanja tako postane popolnoma individualna, a ne zaradi vsakokratne subjektivne slušne in emotivne zaznave glasbe, temveč zaradi izključno zunanjih dejavnikov. Večletno potiskanje zborovskih koncertov v koncertnim programom neprimerne cerkve zaradi nezmožnosti, da bi zbori plačevali visoke najemnine za koncertne dvorane, je torej pripeljalo do konsenzualne rešitve in s tem do še slabših izvajalskih pogojev.

Kot je v nagovoru h koncertu povedal v. d. direktorja Slovenske filharmonije Matej Šarc, se skuša inštitucija s tovrstnimi (spletnimi) vokalnimi in inštrumentalnimi koncerti – tokratni cikel se imenuje Drugi val Filharmoničnih spletnih koncertov – oddolžiti svoji poslušalcem, tistim naključnim, predvsem pa abonentom. Tokratni koncert lahko ocenimo kot poskus prilagoditve programa in zborove zasedbe nezavidljivi situaciji, v kateri so se znašli profesionalni umetniški ansambli. Kljub kratkosti in dokajšnji nezahtevnosti izvedenih skladb lahko zaključimo, da se ansambel trudi rešiti vsaj del koncertne sezone.