Spoj sestrskih scen

Letošnji festival svobodne nove muzike V:NM v Gradcu se je odvil z za naš prostor posebno pomembno noto sodelovanja. Festival V:NM sicer poteka vsako drugo leto v kombinaciji s sestrskim festivalom Alpenglow (na domačih tleh je ta potekal v organizaciji KUD Mreža v okrilju koncertnega cikla Friforma), ki vsako liho leto odpira obzorja in postavlja v fokus druga mesta oziroma dežele. Zaradi prestavitve lanskega V:NM v letošnje leto in nato dodatnih ukrepov glede kulturnih dogodkov in bližine (ki se zdi v svetu prosto improvizirane glasbe krvavo nenadomestljiva) sta se festivala nazadnje znašla tik drug zraven drugega. In to nam je omogočilo za ta festival zelo nespecifično priložnost neposredne primerjave istih improvizatorskih kombinacij, najprej v Gradcu in nato še Ljubljani. Koncept festivala V:NM in sestrskega Alpenglow torej uspešno odkljuka vse naloge, ki sta si jih festivala zadala. Formirale so se nove zasedbe, slišali smo nekaj zvočnih novitet, sceni dveh držav sta se povezali, občinstvo pa je spoznalo nove muzičiste. In po desetih dneh, polnih glasbe, zdaj dihamo v neritmu sodobne muzike. Tovrstna združevanja so pomembna ravno zaradi institucionalne podprtosti, ki je ključna za ohranjanje žive, neprekarne in zdrave scene. Na še veliko osvobojene glasbe!

Prvi graški večer je zaživel naelektren s svežino in pričakovanjem, zaznamovan z vtisom namenskega sestavljanja zasedb. Večinoma se je namreč zdelo, kot da posamezni glasbeniki na odru igrajo enake inštrumente, četudi so v rokah držali druga glasbila. Po krhki uvodni kompoziciji under the given circumstances avtoric Lale Rodgarkia-Dara in JUUN je sledil živalski pogovor esraja (Denovaire) in hurdy-gurdyja (Samo Kutin), ki jima je bil tesno za petami preparirani klavir Katharine Klement. Iz zadnjega dela dvorane se je težko razločilo, kateri od animalističnih zvokov pripada komu, čigavo dromljanje se prepleta med sabo, kateri abrazivni zvoki vdirajo v druge. Jakosti in intenzitete so nihale, se spreminjale in gimnastično razgibavale, proti koncu pa smo zaslišali celo bolj očitne klavirske zvoke. Trojice zaradi rošad v urnikih v Ljubljani nismo več slišali, in čisto prav je tako, nekateri koncerti so pač enkratni in neponovljivi. Sledila je še ena dinamična zasedba, tokrat z dvojko tolkalcev in kitaro. Medtem ko se je Patrick Wurzwallner usedel za bobne, je Jaka Berger obsedel pred modularcem s tolkalskimi sempli. Robert Lepenik je dodal nekakšen glasen rokenrolerski občutek, tako da so se razpoloženja hitro menjala, posebno prominentna pa je bila igrivost praznih prostorov. Ob ponovni menjavi dvorane nas je pričakal dvojni vokal – Tea Vidmar in Anette Giesriegl, medtem ko je za tolkali opletal Josef Klammer. Res opletal, ker je njegov DIY set tolkal in samplov (vključuje tudi veliko vokalnih) neviden, in tako nevidno se je tudi prilagajal humornosti izjemnih vokalistk. Dialogi in trialogi so navdušili občinstvo, ga vlekli v svoj vrtinec čudnosti, ga hipnotizirali ... in nam za konec večera prepustili le še intenzivni dvojec pihalcev (Tanja Feichtmair, Cene Resnik) s tolkalcem (Urban Kušar). Še zadnji 2+1 kombo se je na odru zabaval, izmenjeval, in tako kot se je Klammer v prejšnji zasedbi posluževal vokalov, je zdaj Kušar posegel po kaučičevski frulici. Z dvema bisoma so morda malo prekoračili dobro mero, a se glede dolžine setov niso toliko razlikovali od ostalih. Pa vendar, kar prvi dan morda še deluje kot ljubki entuziazem, občinstvo postopoma izmuči. Brez spodobnih pavz, hrane in z oblico intenzivne intelektualistične glasbe pač ni tako preprosto zdržati štiri dni zapored. Nasprotno so se tako za zelo uspešne izkazale kombinacije 2+1, ki smo jih doživeli prvi večer. 

Krasno je, ko se na kupu zbere toliko glasbenikov in ljubiteljev glasbe in spleta nove vezi in priložnosti, ki temu sledijo. Tako se je že drugi dan v cerkvici blizu središču mesta zgodila snemalna eskapada povsem sveže avstrijsko-slovenske dvojice. A poleg najboljšega, torej poznanstev in svežih kombinacij, ki orjejo ledino, V:NM ponuja tudi najslabše: določena parčkanja pač niso posrečena, preveč uhojena so ali preprosto konservativno konvencionalna. Drugi festivalski dan so na žalost zaznamovale prav takšne nesrečne kombinacije. S prvima dvema neposrečenima in dolgočasnima setoma je bil nemara onesnažen tudi tretji, v katerem je bila domača vokalistka in violinistka Ana Kravanja. Začetna kombinacija s še eno raziskovalko lastnega glasu, Yvonne Hofmeister, je sprva zvenela obetavno, vendar je Yvonne Hofmeister na žalost ostala zelo premočrtna, kot da bi cel koncert izčrpavala venomer isti motiv. Barvno so se sicer uspešno ujeli, kovček zvočil Franza Schmucka je bil poln intrigantnih presenečenj, pianistka Maria Flavia Cerrato pa je ostajala malce izgubljena v ozadju. V podobno enolično zgodbo se je v družbi lokalnih starešin ujel saksofonist Cene Resnik. Razsekane skice, ki sta se jih lotevala kitarist Armin Pokorn in Christoph Wundrak, same po sebi niso bile napačne, vendar jih Resnikovim trudom navkljub ni uspela povezati nobena rdeča nit. Grenak okus je tega večera do neke mere uspelo pregnati zaključni zasedbi, kvartetu Gigi Gratt, Bernhard Breuer, Irene Kepl in Matija Schellander. Od abstrakcije do polne forme smo bili priče solidnemu nastopu, toda občinstvu so vidno pešale moči in koncentracija.

Tretji festivalski dan je bil bližje bolj energičnemu in intrigantnemu prvemu večeru. Prva dvojca sta uspešno kombinirala akustično in električno, organsko in anorgansko. Kot tretja je navdušila zasedba s Seppom Gründlerjem na kitari in elektroniki ter DIY mojstroma Nickom Acornom na krmilnih ročicah in domačim pionirjem Borutom Savskim na nekakšnih elektronsko prepariranih ceveh. Kombinacija igrivosti trojice se je še bolje kot v Gradcu izkazala teden kasneje v Ljubljani, ko so zazveneli že kot polnopravni bend. Vsak je našel register, ki ga je ustrezno okupiral, vendar je Savski v glasnejših trenutkih ponovno deloval nekoliko pretiho. Pravi trenutek za zaključek jim je sicer spolzel iz rok tudi v Ljubljani, tako kakor večini zasedb, smo pa vseeno bili priče resničnemu unikumu. V graški kulturni stavbi Volkshaus je naredi-sam mojstrom sledila prekomponirana skladba Tarab – Blow Up! Clementine Gasser, kateri je sledila osupljiva improvizacija. Alfred Lang na trobenti in Kaja Draksler na klavirju sta se takoj ujela v pospešeno igrivost in potentne teksture, Reinhard Ziegerhofer pa je na kontrabasu prevzel vlogo mojstra iz ozadja. Večer se je zaključil z dvema zasedbama, Chroma in Para Ensemble Extended. Slednja je z mojstrsko osvobojenostjo od tradicionalne obravnave inštrumentov postavila nov standard kvalitete, ki ga do konca festivala ni presegel nihče.

Zadnji graški večer je bil že močno zaznamovan s prenasičenostjo, fokus je postal stvar preteklosti. Škoda za izvrstne kombinacije in kompozicije sobotnega večera, da dvorana ni bila več polna. Prvi trojec s slovenskima glasbenikoma, Bajc – Harnik – Kaučič, je postregel z intenzivnim in usklajenim igranjem, kar se je nato potrdilo še teden kasneje na odru Cankarjevega doma. Tilen Lebar je plodno držal skupaj zasedbo pianistke in vokalistke Se-Lien Chuang in kitarista Andreasa Wexlerja, ki je včasih mejila na katastrofični razpad. V Ljubljani je kombinacija delovala bolj uravnoteženo, z enakopravno porazdelitvijo odgovornosti in je nasploh pustila boljši vtis. Veliki zaključek festivala V:NM se je zgodil v nemara najbolj novi in sodobni kreaciji improviziranega orkestra, ki je utrujenost presekal z inovativnim improviziranim dirigiranjem. V Gradcu pa je slovensko intermedijsko sceno predstavljala tudi avtorica instalacije Nevidno, Nika Erjavec, ki je vse štiri dneve festivala brnela, vibrirala in nojzala pred veliko dvorano Volkhaus Graz.

Poleg že omenjenih ponavljajočih se zasedb smo v Ljubljani slišali tudi nekaj predrugačenih kombinacij. Ana Kravanja se je pridružila triu Giesrigl – Klammer – Vidmar in nam omogočila unikatno priložnost treh zelo različnih vokalistk na enem samem odru, pri Škucu. Otvoritev ljubljanske različice Alpenglow se je tako začela precej razdivjano in atraktivno, predvsem pa so bila prizorišča (ŠKUC, Klub Gromka, Klub CD) primernejša in bolj prijetna za tovrstne eskapade. V Gromki so spet zadoneli Feichtmair, Resnik in Kušar, ki so bili menda že z graškim nastopom tako zadovoljni, da razmišljajo o dejanskem bendu. Noviteto je ponudila naslednja zasedba, ko se je graški različici trojke Lepenik – Wurzwallner – Berger pridružil Samo Kutin na hurdy-gurdyju in je Brgs namesto elektronike izbrala fizične bobne. Strah, da se Kutin ne bi uspešno umestil v glasno trojico, je bil odveč. Tolkalca sta segala po različnih tonalitetah in uspešno zavzela vsak svoj mehurček, nojzersko-eksperimentalnemu koncertu pa je sledil prešerni bis.

Drugi, klavirski dan je postregel s še eno svežo inačico, namesto Ane Kravanja se je triu Hofmeister – Cerrato – Schmuck pridružila izjemna klarinetistka Valentina Štrucelj. Nemara navdahnjena z izvedbami preostalih vokalistk na festivalu, si je Yvonne Hofmeister pri vokaliziranju vzela več prostora za variiranje, pianistka in tolkalec pa sta se držala podobnih vzorcev kot v graški ljudski hiši, a morda je bil ravno dodatek klarinetistke tisti, zaradi katerega je bil kvartet zdaj uspešnejši od avstrijske različice. Še en svež obraz festivala je ponudil saksofonist Matej Bunderla, ki je pianistki Katharini Klement in Denovairu na esraju dodal neke vrste celostno, čeravno fragmentirano usklajenost. Trio odlikuje pozorna sposobnost poslušanja preostalih glasbenikov in postreže z mimobežno natripanim, skorajda ambientalnim setom. Trio Draksler – Lang – Ziegerhofer se je v Ljubljani muzike lotil popolnoma drugače kot v Gradcu, Harnik – Bajc – Kaučič pa so ponovno zasijali s čistim izrazom in udarno usklajeno. Zaključek čudnih muzik je ponudila zasedba Resnik – Wundrak – Pokorn ter uspešno pregnala grenki okus poizkusa na graškem odru.

Koncept festivala V:NM in sestrskega Alpenglow torej uspešno odkljuka vse naloge, ki sta si jih festivala zadala. Formirale so se nove zasedbe, slišali smo nekaj zvočnih novitet, sceni dveh držav sta se povezali, občinstvo pa je spoznalo nove muzičiste. In po desetih dneh, polnih glasbe, zdaj dihamo v neritmu sodobne muzike. Tovrstna združevanja so pomembna ravno zaradi institucionalne podprtosti, ki je ključna za ohranjanje žive, neprekarne in zdrave scene. Na še veliko osvobojene glasbe!