05.05.2018

Stevenova zgodba

Izolski elektronski producent in beatmaker z novo ploščo spet ponudi izjemen nabor drznih domislic, ki jih po novem vrhunsko zapakira v zanimivo – ja, popovsko – konceptulno zgodbo. Steven je album, ki to poletje ne bo smel manjkati na nobeni resni plesni veselici.

Goran Kompoš

Steven

Blaž

Steven

Beton Records
2018

Tukaj je, Blažev tretji album. Bolj »gangsterski« od predhodnika Don't Listen To This (2016), če si izposodimo referenco iz prvega singla Gangsta Angel, s katerim je izolski elektronski producent in beatmaker 1. aprila napovedal izid plošče Steven. Tehnično gledano, gre bolj za njegov drugi pravi album. Prva dolgometražna plošča The b Of , s katero je pred štirimi leti iz obalnih raperskih in beatmakerskih krožkov privihral na širše domače glasbeno prizorišče, je bila namreč kompilacija skladb, ki jih je pred tem objavil na šestih EP-jih. Prva dva še kot sedemnajstletnik pri losangeleški založbi Cold Busted, ki je pred desetimi leti na ameriško prizorišče pot tlakovala Gramatiku. Presenetljivo, ali pa ne, se tudi Steven zdaj ponaša z dobršno mero ameriškega sodobnega elektronskega karakterja. Ne, Blaž se ni pustil zapeljati tamkajšnjemu EDM hajpu, je pa v ekscentričnih, energičnih, (otroško) igrivih in celo zabavnih skladbah nekaj zelo kalifornijskega. No, verjetno bi bilo umestneje zapisati, da je Steven svojo Kalifornijo našel na naši Obali.

Blaž z novo ploščo ni poenostavil drznih producentskih prijemov, so pa ti zdaj spretno podrejeni dodelani in koherentni celostni podobi albuma. Njegova zvočna barvitost ni zato nič manj dinamična. Enako velja za strukturo skladb. Beatovsko vzorčenje, drzna igra s (plesno) elektronsko in hiphopersko ritmiko ter sintetične linije so ukrojeni v toboganski scenosled po vzoru najaktualnejše produkcije v polju sodobnega izraza, ki se giblje med hip-hopom in elektroniko.

Po izidu plošče Don't Listen To This za Blaža ni bilo vse tako rožnato in sončno. Pozneje tistega leta je na koncertu newyorških hrupnih kultnežev Swans namreč staknil tinitus, ki je za nekaj časa pod vprašaj postavil njegovo glasbeno kariero. Danes k sreči v tem lahko najdemo precej ironije. Če ste bili kdaj na Blaževih koncertih, na katerih hektično razbija po svojih klaviaturah in iz njih izvija hrupne sintetične zvočne grozde in lomasteče beate, najbrž ne potrebujete posebne razlage. Težave s sluhom ga pri tem niso ustavile. To je bilo očitno tudi na začetku letošnjega leta, ko je na nekakšnem showcase mini festivalu založbe Beton ob promociji nove plošče Mita v Gala Hali odigral nekaj novih skladb. Tam je bilo jasno dvoje: da je postal njegov živi nastop še atraktivnejši in da nove skladbe veliko obetajo. Tudi lani ni počival: kot producent (in soavtor) je sodeloval pri zadnji plošči N'toka in z glasbo opremil film Odraščanje, ki sta ga režirala Siniša Gačić in Dominik Mencej. Leto prej se je kot avtor glasbe podpisal pod kratki film Nisi pozabil, ki ga je posnel njegov nekdanji glasbeni partner Simon Intihar. Velike pozornosti je bil lani z romanom Tat not deležen tudi v literarnih krogih.

Ja, Blaž rad ustvarja zgodbe. Z besedami in glasbo, oboje pa je zdaj združil na novi plošči. Ne, ni upesnil poezije, je pa album opremil s spremno zgodbo o inštrumentalnem zvoku Stevena, ki »skozi štirinajst skladb išče svoj glas«. Vse skupaj je lepo konceptualno zaokrožil ne le s tekstom, naslovnico (to je oblikoval Fejzo), spletno prisotnostjo osrednjega lika in vsem, kar še paše zraven, pač pa tudi ali predvsem z glasbo. Skozi skladbe spremljamo Stevena na nekakšni zabavni odisejadi, na kateri mu pot prekrižajo številni liki: vodička Julia, grizliji, gangsterki angeli, frontman in vokalist – ja, kalifornijskih – hardkoraških raperjev Death Grips Stefan Burnett ... in v igrivem raperskem »stand-offu« še Blaž. 

Čeprav izviren in zabaven koncept izvrstno osredini ploščo, bi glasba enak naboj imela tudi samostojno. Blaž je to, da zna zgodbo povedati skozi inštrumentalni komad, navsezadnje dokazal že s prejšnjo, zelo drugačno ploščo Don't Listen To This. Ta je prekipevala od producentskega avanturizma in drznih idej, ki so v obliki izrazno raznolikih skladb razkrivale Blaževo beatovsko, elektronsko (predvsem IDM-ovsko) in v nekaj klavirskih skladbah tudi klasičnoglasbeno poreklo. Za poslušalca, ki ni vajen tovrstnih muzik, je bil izkupiček na koncu verjetno precej zahtevna, ekscentrična in do neke mere zmedena glasbena izkušnja. Na drugi strani smo bolje seznanjeni poslušalci občudovali producentsko, songwritersko in zvočno mojstrstvo, ki je rezultiralo v plošči, na kateri je Blaž brez zadržkov izživel vse svoje glasbene fantazije.

V tej luči Steven skoraj terja, da ga okarakteriziramo kot Blažev pop album. Blaž z novo ploščo ni poenostavil drznih producentskih prijemov, so pa ti zdaj spretno podrejeni dodelani in koherentni celostni podobi albuma. Njegova zvočna barvitost ni zato nič manj dinamična. Enako velja za strukturo skladb. Beatovsko vzorčenje, drzna igra s (plesno) elektronsko in hiphopersko ritmiko ter sintetične linije so ukrojeni v toboganski scenosled po vzoru najaktualnejše produkcije v polju sodobnega izraza, ki se giblje med hip-hopom in elektroniko. Steven se sliši trendovsko, a hkrati ostaja zvest mnogim trikom, zvočnim referencam in senzibilnosti z Blaževih prejšnjih plošč. Po novem imajo nekakšen popovski predznak zaradi uvodoma omenjene kalifornijskosti oziroma optimističnega, igrivega razpoloženja večine skladb, predvsem v primerjavi s prejšnjo ploščo. 

Razen če ga k sodelovanju ne povabi zvezdnica Charli XCX, ki v zadnjih letih redno sodeluje z najzanimivejšimi producentskimi avanturisti, Blaža in njegove glasbe verjetno še ne bomo srečevali na vrhovih glasbenih lestvic, vendar lahko brez pretiravanja rečemo, da bi Stevena zlahka videli v katalogih takih eminentnih založb, kot so pariška electro house institucija Ed Banger, radovedni Flying Lotusov Brainfeeder, Skrillexov OWSLA ali Diplov Mad Decent. Mimogrede, vse te založbe (kot tudi Charli XCX) imajo nekaj skupnega – francoskega producentskega genialneža Mr. Oiza. In veste kaj? Če bi Blaževemu Stevenu iskali kaj izrazno primerljivega, bi to najhitreje našli prav na Oizovih ploščah. Ja, plošča ima nedvomno izjemen potencial tudi zato, da jo morda opazijo v tujini. To konec koncev ne bi bilo nič šokantnega. Nekaj takega se je že zgodilo nekaterim drugim obalnim producentom, ki jih je Blaž konec leta 2016 povabil k sodelovanju na kompilaciji Giro. O Gramatiku ni treba izgubljati besed. Enega FLO-jevih komadov je lani v enem odmevnejših DJ setov zavrtel Aphex Twin. Bo Blaž naslednji iz vrste obalnih producentov, na katerega bodo plesale množice na največjih tujih prizoriščih?