Strictly Analog # 5

V soboto, 9. decembra, se bo v prostorih Kreativnega centra Poligon odvila že peta edicija festivala Strictly Analog #5, ki poteka v organizaciji Društva Ljudmila in Zavoda Projekt Atol. V petih letih se je festival manjšega formata močno usidral v domačo glasbeno krajino s svojo zasnovo, ki beleži različne izraznosti v polju analogne produkcije zvoka in slike, torej v eksperimentalni elektronski glasbi, avdiovizualnih performansih, zvočni umetnosti, zvočnih in vizualnih študijah, intermedijskosti in klubski elektronski glasbi. Obiskovalci dobijo priložnost, da se seznanijo z domačimi in tujimi ustvarjalci, tako udeleženci kot obiskovalci pa se lahko razen tega udeležijo še različnih predavanj in delavnic, na katerih se prenaša znanje s področja DIY elektronskih praks, ki se izmikajo ustaljenim potrošniško-tehnološkim praksam. Toda čeprav na zunaj delujejo kot svojstvena opozicija prevladujoči digitalni produkciji, organizatorji vidijo prednosti predvsem v sodelovanju in soobstoju dveh različnih pristop, se pravi bolj samoniklega in tistega, ki je prvenstveno usmerjen k potrošnji. Festival ne želi plasirati še ene platforme za ustvarjanje v polju eksperimentalne glasbe in vmesjih avdiovizualnega, temveč ga zanima popularizacija tovrstnih vsebin, širjenje in podpora teh praks snovanj pri nas ter pritegnitev večje množice obiskovalcev. Po teh svojih stremljenjih je festival Strictly Analog soroden programskim smernicam festivala Sonica. Več o programu festivala si lahko ogledate Obenem namen festivala ne leži v snovanju še ene platforme za ustvarjanja v polju eskperimentalne glasbe in vmesjih audiovizualnega, temveč v popularizaciji tovrstnih vsebin, širjenju in podpori tovrstnih snovanj pri nas in širjenju občinstva in v tem so si denimo v našem prostoru delno sorodni s programskimi smernicami festivala Sonica. Več o programu letošnjega festivala si lahko ogledate TUKAJ, mi pa smo se o letošnji ediciji festivala, njegovemu vpenjanju v mednarodne mreže in sorodne skupnosti ter o povezavah festivala z ostalimi dejavnostimi Ljudmile in Projekta Atol, kot so PIFcamp, organizacijami delavnic in dogodkov, ustvarjanjem zasedbe Theremidi Orchestra ter založbo rx:tx pogovarjali z eno od programskih vodij festivala, intermedijsko umetnico, članico Theremidi Orchestra in vodjo izobraževalnih in umetniških aktivnosti Društva Ljudmila Tino Dolinšek.

V kolikšni meri je festival Strictly Analog del večletnih iniciativ Društva Ljudmila in Zavoda Projekt Atol, kot so PIF Camp, delavnice in laboratoriji na Ljudmili, ustvarjanje in raziskovanje v okviru Theremidi Orchestra, ki so vsi del širše mednarodne skupnosti DIY principov v polju tehnologije in umetnosti ter polja glasbe in AV praks in elektronske glasbe, kot jo že več kot desetletje zastopa založba rx:tx?

SA se v program obeh inštitucij umešča predvsem v točko, kjer se križajo vsi trije našteti projekti: tako kot PIF camp festival deluje kot platforma za produkcijo določenih vsebin in teži k odprtosti, tako kot skupnost Theremidi Orchestra podpira in promovira različne DIY prakse ter DITO načine ustvarjanje ter se usmerja v prikazovanje in produkcijo elektronske glasbe, kot to že leta počne rx:tx. Po drugi strani pa festival, preprosto povedano, pokriva manko vizualnih analognih umetniških praks; če je v Sloveniji nešteto VJ-jev, ki projicirajo z uporabo računalnika, je tiste, ki to počnejo brez, moč našteti na prste ene roke.

Kaj festival in tovrstni pristopi vnašajo v raznolike domače elektronske zvočne prakse? Ali opažate, da je v teh petih letih, kar festival poteka, prišlo v polju analognih elektronskih in avdiovizualnih praks do kakega razvoja?

Kot pove že ime »Strogo analogno«, se festival osredotoča na predstavljanje analognih tehnologij in umetnosti v polju avdio-vizualnega. Rdeča nit festivala sta raba analognih tehnologij in ozaveščanje, da digitalnih tehnologij ni mogoče dojemati brez analognih, in obratno, s tem da je raba digitalnih tehnologij upravičena zgolj kot komunikacijski kanal in ne kot izrazno sredstvo. Druga raven festivala je povezovalne narave, deluje kot prostor mreženja, kroženja in spoznavanja različnih akterjev, ki jih tovrstni analogni pristopi zanimajo. Pomembni so nam dostopnost in odprtost, tako same izkušnje doživetega kot znanja, ki jih imajo sodelujoči umetniki. Prav zato vsako leto v sklopu festivala izvedemo tudi delavnico in okroglo mizo.

Kar se tiče samega razvoja analognih praks, sta pojma analogno in digitalno definitivno bolj povezana, kot si mislimo, tehnologije same pa danes omogočajo več načinov izražanja in nagovarjanja občinstva. V petih letih je festival gostil približno 40 ustvarjalcev, ki obstoječe tehnologije interpretirajo na povsem unikaten način – od popolnoma edinstvenih DIY elektronskih zvočil in modularcev do vektorske sinteze z laserjem, uporabe grafoskopov, 8mm in 16mm projektorjev, videokaset in različnih optičnih priprav ter čisto abstraktnih nastopov, ki mejijo na alkimijo.

Analogna produkcija zvoka in slike je v zadnjem desetletju postala svojevrsten fetiš, s tem pa del marketinga in iskana roba. Po drugi strani DIY principi in principi hackinga prinašajo svojstveno razpoko in predstavljajo alternativo glomazni tržni tehnološki logiki. Kje vidite prednosti in smoter tovrstnih pristopov, morda celo njihov subverzivni potencial?

Načinov interpretacije DIY pristopov je več, nam se zdi najpomembnejši tisti, ki je povezovalne narave. Logika DIY združuje ljudi, ki mislijo in delujejo v skupno dobro, predvsem pa so nesebično pripravljeni deliti svoje znanje, ideje in izkušnje. Globalno gledano, gre za fenomen, ki je popolna antiteza neoliberalnim kapitalističnim vzgibom, saj se raje kot v tržno logiko usmerja v ustvarjanje skupnosti, zanimajo jo odprtost – odprtokodnost in prosti dostop. Vse to pa pride do izraza šele v kreativnih in sproščenih okoljih, ki jih med drugim vzpostavlja Strictly Analog, še boljši primer pa je PIF camp.

V kolikšni meri gre danes pri analognem za opozicijo digitalnemu oziroma za komplementarnost obeh načinov produkcije in kakšno pozicijo v teh relacijah zavzema festival?

Vsekakor gre za komplementarni proces, raje to kot kritični diskurz, ki je na festivalu sicer prisoten, a mi se usmerjamo zlasti v popularizacijo vsebin, ki izzivajo ustaljeni pogled na razmerje med digitalnimi in analognimi tehnologijami.

Tovrstni principi so globoko ukoreninjeni v polju mednarodnih skupnosti in mrež, katerih del sta Ljudmila in Zavod Atol. Kako funkcionirajo te mreže in kako intenzivno so domači ustvarjalci, snovalci in raziskovalci vpeti vanje?

Strictly Analog je res mednarodna mreža, ki so jo pred leti zagnali navdušenci nad analognimi tehnologijami, med drugim graški kolektiv OchoReSotto. Na žalost je priključitev ljubljanske edicije prišla malce pozno, ko je začetni entuziazem ustanoviteljev že popustil, tako da je od mreže danes ostalo le ime, ki ga nosi tudi naš festival.

​Kako bi na hitro predstavili letošnji program festivala? Obeta se nam nekaj znancev in povratnikov, a tudi nekaj novih imen, pa delavnice, predavanja iz vizualizacije zvoka prek laserjev itd. Kaj je vsebinska nit letošnjega festivala?

Letos je poudarek predvsem na premisleku, kako se različnih produkcij lotevajo posamezni ustvarjalci, kakšen je njihov razpon in kakšne so analogne možnosti oblikovanja vizualnih in zvočnih vsebin. Zato smo na letošnji festival povabili umetnike, ki so v preteklosti že sodelovali na festivalu ali pa pri produkcijah Ljudmile. Prikaz raznolikosti analognih praks, to bo vidno in močno prisotno. Pa spet bomo lahko opazovali lepo zbirko modularcev. Carole Thibaud in Robertina Šebjanič se bosta predstavili z novim performansom Liquefaction, kjer združujeta 16mm filmski trak in vinilne plošče. Hipnotične in ritmične kompozicije bo z laserskimi droni izvajal dvojec Laser Bros. Iz lo-fi ritem mašin bo zvoke izvabljal jesusonecstasy (Mitja Cerkevnik), na njegovo glasbo pa bosta vizualizirala zakone kinematike Izolčana Izland. Eksperimentalna elektronika nas čaka z izvajalcem Casper Electronics (Peter Edwards).