Sveže in zrelo

Na začetku letošnjega leta smo pisali o »uvodni« EP plošči, s katero je zasedba Mrfy za silo potešila neučakane oboževalke, fene in radijske urednike ter urednice (kolikor jih ob množici instantnih komercialnih postaj sploh še premoremo), in takrat je bilo tudi znano, da jo je, še pred izidom pravega prvenca, v studio Izštekanih povabil Jure Longyka. Treba je bilo kar malo privzdigniti obrvi, saj sodobna tehnologija omogoča hitro izdajanje digitalnih albumov, namenjenih Deezerju in portalu Apple Music, česar se ZKP RTV SLO tudi aktivno poslužuje. In res smo 9. julija, mesec in pol po oddaji, ki je tekla v živo, že lahko slišali enajst pesmi, ki so jih fantje odigrali akustično, ni pa se prav dobro vedelo, kaj nam ta zapis sporoča o albumu, ki ga je skupina snemala skozi daljše obdobje in ga napovedala za jesen. Seveda je vmes tudi Kino Šiška zaslutil, da je Mrfy pravšnja izbira za obeleženje hišne 9. obletnice, in tako se bo predstavitveni dogodek albuma z angleškim naslovom Story zgodil v petek, 21. septembra.

Zasedba Mrfy zelo dobro ve, po kaj je prišla: prišla je ponudit avtorsko izkušnjo rokenrola. In je za to tudi dobro opremljena. Od tod dalje je možno marsikaj. Album Story ni samo eden najboljših slovenskih prvencev nasploh, ampak tudi eden najbolj zrelih rokovskih albumov tega leta.

Album je torej zunaj, in po primerjanju obeh izdelkov se je kamen(ček) vendarle odvalil s srca, saj se križata samo v treh pesmih. Anakin, Klic in Tretje oko poznamo že z EP-ja, tako da v Izštekanih dobimo sedem novih pesmi, na studijskem albumu pa kar deset. Tisti, ki zaradi občutka prehitre »razdevičenosti« nismo želeli poslušati izklopljenih posnetkov, smo zdaj seveda izzvani v vzporedno poslušanje vsega, kar nas sooči z zajetno količino poslušanja in istočasno govori v prid vpletenim, saj so se negotovi prvi koraki na koncu sprevrgli v suveren diskografski nastop tako na strani skupine kot okolja, v katerega relativno mlada zasedba šele vstopa. No, nova pa ni samo glasba, temveč tudi založba oziroma glasbena agencija SonicTribe, ki nekako stavi na »presek komercialnih in bolj obrobnih glasbenih projektov« in je z Mrfyji napovedala, da misli resno. A pustimo vnanjosti zunaj in se raje posvetimo temu, kar je mogoče slišati.

In to, kar slišimo, več ne obeta, temveč je že kar dostavljeno. Domnevamo lahko, da se pesmi, ki so bile izbrane za akustično izvedbo, niso zdele dovolj močne za album, a v resnici dobimo natančno izdelane skice, h katerim se bomo vračali tudi ob albumih, ki jih Mrfy morda pripravi v prihodnosti. Nekoliko več duše je morda v njih, ali če hočete, soula. Pevec Gregor Štrasbergar, ki je obenem avtor besedil, si vzame več prostora za plastenje in razvoj glasu (Kje sem spet, Ona), kitarist Tomaž Zupančič pa lahko menja brenkala (ali presedla na klaviature) in s tem spreminja ton posameznih pesmi. Kot izvedba in kot pesem izstopajo Aspekti, ki jih na koncertih (24. maj 2018 v Gali Hali na Metelkovi) bend izvaja električno in bi jih zlahka posnel za album. Rdeči alarm se približa temu, kar smo pred leti slišali na turneji Tiho sokrajanov iz skupine Dan D, kar pomeni, da povprečnih pesmi praktično ni. Akustično je predelana še pesem Ti dam, ki je ni na studijskem albumu, dobila pa je videospot in se uvrstila na EP A Side of the Story. Kontrast z basom in z minimalističnimi bobni podložene tišine na eni strani ter skupinskih kakofoničnih vrhuncev, prežetih z vokalno erupcijo na drugi strani, nam skozi izštekano različico da slutiti, s kako veščimi rokerji imamo opravka. »Sestavni del Mrfyjev je tudi zgodba,« pojasni frontman, ko ob predelavi Zrejlo je žito po ustaljenem koncertnem ritualu pove eno od šaljivih prigod z dosedanjih špilov. Morda šale niso tako propulzivne, kot smo jih svoj čas lahko brali na koncertno-dnevniškem blogu skupine Zmelkoow, so pa zato več kot smiseln stik s publiko, zlasti na studijsko hermetičnem dogodku, kakršni so Izštekani.

In potem je tu še album z angleškim naslovom in slovenskimi besedili. Naslov Story naj bi bil med drugim povezan z družabnimi omrežji, zlasti z Instagramom, kjer fantje nagovarjajo svoje sledilce z objavljanjem komičnih zgodb. V tej točki so torej vpeti v generično samopromocijo, ki jo terja in omogoča čas, ravnotežje pa najdemo v pesmih, ki se, vsaj tako se zdi, izogibajo pretirano hitovskim strukturam. S tem nekoliko tvegajo homogenizacijo ustvarjenega, vendar ob glasbeni zrelosti ni bojazni, da bi se to res zgodilo, čeprav se je že marsikomu do uveljavljenih, ki se zdaj, po vseslovenskem uspehu, ne zna več prikazati na manjših klubskih prizoriščih, kjer so razmere bolj surove in publika bolj brezkompromisna. Ne pozabimo, tega se zaveda celo Laibach.

Na EP-ju smo pogrešali pesem Always (Če te najdem), ki jo zdaj le dobimo, toda izid albuma je pospremil spot Umru zate, ki nas, tako kot še marsikateri tukajšnji posnetek, spomni na začetniške kitarske izdelke skupine Coldplay (npr. pesem Omama). Ne vem, mogoče gre za podobnost kitarskih rigov, saj so Mrfyji, ko razvijejo posamezne pesmi, še veliko bolj divjaški in znajo na mestih, kjer bi bolj klasične rokovske zasedbe zgolj privile distorzijo, metalske učinke doseči že z obarvanim kričanjem (NBSVM, U reki) in niansiranjem vsega ostalega hrupa (Drugače). Album je torej trši in skladen z živimi nastopi, kljub temu pa se tudi na njem najdejo akustični ali nekoliko bolj umirjeni izleti, kakršna sta Heaven&Hell in Recall. Nekatere pesmi nosijo angleške naslove, a znotraj ovoja najdemo slovenščino. Vsekakor gre za poezijo, ki išče različna tolmačenja, skupni pa so ji romantični in aromantični paritveni podtoni. Kar bi se ob nadaljnjem razvoju še vse znalo spreminjati. 

Zasedba Mrfy zelo dobro ve, po kaj je prišla: prišla je ponudit avtorsko izkušnjo rokenrola. In je za to tudi dobro opremljena. Od tod dalje je možno marsikaj. Album Story ni samo eden najboljših slovenskih prvencev nasploh (letos je bil tak tudi album skupine 7AM, dasiravno v angleščini), ampak tudi eden najbolj zrelih rokovskih albumov tega leta.