Syncness in Vlaki. Kako se nagovarjamo, če sploh se?

»Some men you just can’t reach,« izjavi Stother Martin v vlogi nasilnega ječarja v filmu Cool Hand Luke. Citat je mnogo bolj ključen od zlajnanega »What we have here is a failure to communicate«, ki ga v istem filmu slišimo malce prej. Kajti vse bolj se zdi, da je res: ljudi preprosto več ni mogoče nagovoriti. Nekje med mašili, ki polnijo intelektualno povsem osiromašen prostor, in verbalnimi (ter drugimi) fašizmi, ki ga spodbujajo, je zgolj še ... no, nič.

Iz te perspektive ni niti malo presenetljivo, da posamezniki in skupine iščejo načine za komunikacijo z umetno inteligenco, vesoljem in nenazadnje živalmi. Slednjih, natančneje čričkov, sta se v svojem umetniškem ustvarjanju lotila Saša Spačal in Slavko Glamočanin, ki te dni v Galeriji Kapelica razstavljata delo Syncness. Galerija Kapelica je pionir v razstavljanju tehnološko in artistično progresivnih del. Je dom za umetnike, ki svoje delo gradijo na umeščanju biotehnologij v vsakdanje življenje. Če spomnim: v prejšnji razstavi je Ai Hasegawa prek rojevanja delfinov razmišljala o hibridnosti vrst, medtem ko bo v naslednji Maja Smrekar predstavila, kako se telo transformira v približevanju hibridni družini. Lingvistična in komunikacijska hibridnost, algoritem sporazumevanja med vrstama – to pa je, po napovedniku sodeč, tematika, ki v dolgoročni perspektivi zaseda misli Spačalove in Glamočanina. Toda ali je to usmeritev resnično mogoče videti v postavljeni inštalaciji?

Že vstop v inštalacijo je vreden omembe. Zanimivo je, kako avtorja vizualno spneta komunikacijska algoritma v biofonično inštalacijo. Naravo precej dobesedno pripeljeta v galerijski prostor. Od vhoda dalje so postavljene ciprese, ki formirajo drevored in po plečnikovsko vodijo k monumentu, stožični piramidi, ki oblikovalsko referira na scenografijo v Petem elementu Luca Bessona. V stožcu so črički. Na dnu je plošča, kjer se njihov zvočni izraz vizualizira in pri tem spominja na linije strel ali dinamičnega nevronskega sistema. Ob vhodu v konstrukcijo je predpražnik, na katerega poklekne ponižni homo sapiens, spregovori v mikrofon, in na isti plošči se vizualizira še njegov glas. Za to monumentalnostjo postavitve in mitskim ozračjem torej stoji ideja o srečanju jezika dveh vrst. Toda glede na to, da človeško uho precej dobro zaznava zvoke čričkov, se neizogibno sprašujem, česa tu še ne vemo.

Vprašanje se mi utrne tako na bazični ravni, češ, pa saj vemo, da se obe vrsti oglašata, kot tudi na ravni novitete, se pravi umeščanja insektov v umetnost. V tem kontekstu ne morem mimo Marie Fernande Cardoso in njene serije Flea circus (1996–2004), ki raziskuje posledice prekrivanja dveh kultur; jezik obeh je vsekakor ključna komponenta. Prav tako se spomnim Amy Youngs, ki med drugim raziskuje zvočno pokrajino glist, katere človeško uho brez amplifikacije ne zazna, v delu Cricket call iz leta 1998 pa da obiskovalki v roko telefonsko slušalko, da bo tako komunicirala s črički. Ali se resnično razumejo, to pustimo tu ob strani.

Morda specifika dela tiči v izbiri vrste, ki se sreča s človeško. Spačalovo v izjavi za Radio Študent zato vprašam, zakaj ravno črički. Odgovori, da jo spominjajo na poletje in živost. Upala sem na malce drugačen odgovor. Upala sem, da mi bo mrtvo hladno rekla, da je poskus komunikacije z malimi nočnimi bitji logičen korak v iskanju sogovornika, ko tega pač znotraj lastne vrste ni več najti. Potihoma sem upala tudi, da bo posegla po feministični satiri in pojasnila, da je človeška družba 21. stoletja povsem enaka čričkom (kateregakoli stoletja), saj imajo pri čričkih glas zgolj samčki, medtem ko samičke stridulacijskega aparatusa sploh ne premorejo: so molčeče in se kot take na zvoke zgolj odzivajo, da bi se približale ultimativnemu cilju – partnerju za reproduciranje vrste. Daleč od tega, da bi od avtorice zahtevala naštevanje razlogov, saj je že združitev tehnološke perspektive z naravnim prostorom pogost umetniški manever; odmisliti znano, poseči po primarnem. To izrazito velja za modernistične umetnike, ko minimalistično betonažnost zamenjajo za motiviko razgibanega, venomer brstečega. V tem kontekstu mi pride na misel kompozicija Cricket music (1963) Walterja de Marie; gre za opazen zasuk od hermetične skulpturnosti v zemeljsko odprtost, ki v t. i. kategorični percepciji tolkalski set poveže z ritmično repetitivnostjo oglašanja čričkov.

Ko iščem morebitne motive in gradnike inštalacije, pomislim, da je postavljanje čričkov ob bok človeški komunikaciji pomembno še v nečem. Črički se bojda oglašajo v paritvene namene, pri iskanju hrane in ko se opozarjajo na nevarnost. Skratka, pretežno komunicirajo med sabo in zdi se, da jim je prav malo mar za to, kaj jim govori človek. In to je ključno, saj je osnova komunikacije oziroma dialoga v interesu do poslušanja vsebine, ki jo sporočevalec bolj ali manj samovoljno posreduje. V Syncness pa pogrešam natanko to: razmislek o interesih, ki vodijo h komunikaciji med različnimi. Tudi kadar gre za biološko istorodno vrsto, zgodovinski pogled namreč pokaže, da imamo venomer opravka z vzpostavljanjem oblasti; to, da nekdo govori, samo po sebi ni v relaciji z mano. Od prisotnosti dveh do komunikacijsko sorodnega algoritma je še daleč.

Ko odidem iz izrazito serenega galerijskega prostora in stopim dol po stopnicah na Kersnikovo, se mi zgodi nov Sonoretum – akuzmatična platforma, ki jo Galerija Kapelica opremlja že tretje leto, tokrat z delom Nataše Muševič. 8-kanalni zvočni artefakt Vlaki je mogoče slišati v podhodu K4, ki ga je toliko noči zasedala podzemna kulturna srenja in je zdaj preprosto cirkus ali pa nič. »Ljudi sem postavila na tire,« se je zadnjič smejala Muševičeva. Vsakih petnajst minut tako slišimo, kako skozi podhod zapelje vlak, dislociran od svojega primarnega okolja. Pomembno pri tem je, da ne gre ne za čakalnico ne za postajališče. Gre za premikajoči se vlak, kar v interpretacijo vpelje misel o minljivosti, nepovratnosti, tudi hipnosti, ki je ni mogoče upočasniti. Na eni strani naracijska preprostost dela deluje precej sproščujoče in tudi duhovito; bistvo je podano preprosto, kar je zadnje čase redek prijem, saj se mnogi umetniki trudijo svoja dela zasuti z nepotrebno kompleksnostjo prezentacije. In vendar obstaja razlika med enostavnim prikazom poante in enostavno poanto. Pri Vlakih bi si zato želela kanček več absurdnosti, tiste beckettovske, ki je onkraj dislociranja objekta ali subjekta, in pa konstruktivne radikalizacije trenutka srečanja z vlakom, tiste, ki bi poslušalko iz bežne osuplosti premaknila v dejanski premik. Nasprotno zdaj vlak odpelje in vse je, kakor je bilo.

Tako se tu sprašujem, kakšno vlogo igra v doseganju želenega učinka samo delo in koliko gre pravzaprav za tehnične danosti prostora. Lahko si predstavljam, kako močno bi zvoki drvečega vlaka odmevali v poslušalki, če ne bi bila bolj kot umetnost za mesto pomembna sitnost prebivalcev, ki pravijo, da za življenje potrebujejo mir in tišino (čeprav živijo v centru prestolnice), hkrati pa odpirajo okna ter v širni svet spuščajo svoja zasebna zvočna nasilja. Lahko si tudi predstavljam, da bi na poslušalko pomembno vplivalo, če bi delo percipirala pod močnejšimi in preciznejšimi zvočnimi sistemi. Ampak ne, Galerija Kapelica, ki že vrsto let v ta prostor prinaša vrhove progresivne umetnosti, lahko razpolaga le s tem, kar ima. Govori se, da bo v kratkem zaprla svoja vrata za večino dni v tednu. Mesto pač meni, da je pomembnejše na sredino trga postaviti nekakšno plastično srce, da si bodo lahko eko meščani posneli svoj srčni utrip.

Kako oblasti prikazati absurdnost stanja, grotesknost sprememb v času in, nenazadnje, nezmožnost komunikacije znotraj iste vrste? Natanko tako, kot to počnejo Spačalova, Globočanin in Muševičeva.