Tehtna opereta

Komična opereta Kandid Leonarda Bernsteina ne glede na žanrsko lahkotnost muzikala osvetljuje temačne teme, ki se dotikajo tiranije. Opereto so 10. junija izvedli mladi pevci Akademije za glasbo v Ljubljani in pevci Slovenskega komornega glasbenega gledališča. Dirigent Simon Dvoršak je z zanesljivo taktirko vodil orkester mladih glasbenikov Akademije za glasbo. Izstopali so nastopi angleškega roga in prve violine. Koprodukcija je na oder Linhartove dvorane Cankarjevega doma vdahnila več sveže umetniške vneme, kot smo je tam vajeni. Iz mladih protagonistov je vela posebna odrska prezenca, prav vsak izmed nastopajočih se je uspešno na intimen način poistovetil s svojo vlogo. /.../ S to produkcijo je operni oder bogatejši za še eno vsebinsko in izvajalsko tehtno glasbeno delo.

Opereta temelji na melodiki in točkovni zasnovi muzikala, se pa mestoma razrašča v virtuoznost in tematsko težo opere. Z žanrsko neenotnostjo se je dobro spopadla režiserka Eva Hribernik. Dolgovezno in izjemno razvejano, ponekod kar eklektično zasnovo dela je ohranila v izvorni »tradicionalni« podobi, vseeno pa je za njeno problematiko našla praktične in konkretne rešitve. Kljub temu da se s sodobno tematiko ni navezala na izrazito družbeno in filozofsko kritiko lahkomiselnosti in realnosti tiranije enoumja v Bernsteinovem delu, je rdečo nit zgodbe peljala skozi pomembne dramaturške poudarke. Odrska postavitev nastopajočih je sledila logiki in nas neposredno nagovarjala z nazorno simboliko barvnih odtenkov kostumografije in premikajočo se krožno konstrukcijo, ki je služila kot salon, ladja, vrt oziroma graščina. Kostumografija je nakazovala bolj na stereotipno, šablonsko karakterizacijo, kar je dajalo zgodbi neko kontinuiteto brez kontroverznih ali bodečih ekscesov. Za to, da predstava ni zašla v slepo ulico statike, so poskrbeli angažirani nastopi pevcev, ki nikogar niso pustili ravnodušnega.   

Duhovite ideje so se vrstile, od umorov, ki so bili izvedeni na komične načine, do vključevanja orkestra v odrsko dogajanje. Vseeno pa je predstavo mestoma zasenčila kakšna nerazumljiva poteza. Recimo, ob dramaturško perečim momentu, ko Kandid sname svoji ljubljeni tančico z obraza, se prizora nismo mogli dovolj naužiti kot gledalci, saj se je Kandid obrnil s hrbtom proti občinstvu in zakril sam dogodek odkrivanja, tako da je dramatičnost ohranjala le igra orkestra. Obračanje krožne konstrukcije je večinoma logično sledilo poteku zgodbe, vendar bi na enem mestu lahko tudi obstalo, saj se je zdelo, da sta vrtenje in hrup, ki je pri tem nastajal, nepotrebna. 

Iz mladih protagonistov je vela posebna odrska prezenca, prav vsak izmed nastopajočih se je uspešno na intimen način poistovetil s svojo vlogo. Posebno so se v spomin vtisnili nastopi Kunigunde (Polona Plaznik), Kandida (Gregor Ravnik) in Stare dame (Anja Šinigoj), ki so poskrbeli za glasovno izpiljene nastope in tekoče odrsko dogajanje. Glasovno in igralsko izpiljen koketni nastop sta z duetom »Me smo ženske« podali Kunigunda in Stara dama. Marko Erzar je kot pripovedovalec in nastopajoči v več vlogah obnašanje protagonistov opisoval in usmerjal z rokami, kot bi bil lutkovni mojster, medtem ko je Tilen Lotrič h komični dinamiki prispeval s posrečenim francoskim naglasom. Klemen Torkar je blestel v stranskih vlogah ter začinil odrsko dinamiko z nalezljivo barvitostjo tako glasu kot karakterja. Gregor Ravnik je v glavni vlogi podal izdelano podobo naivneža in večnega iskalca dobrote v svetu iluzij in krutosti. Njegov nastop je bil odrsko zrel, čeprav smo glasovno ponekod pogrešali nekaj voluminoznosti. Rebeka Pregelj je kot Paquette delovala izzivajoče, njen glas je bil suveren in ton poln. Z duhovitostjo in glasovno okretnostjo je navdušila karizmatična Anja Šinigoj, ki je večje izzive svoje vloge obvladala na videz brez napora. Matej Prevc je glasbeni podobi operete dal pečat s svojim močnim in lebdečim glasom. Lep aplavz je požel eden vidnejših vrhuncev produkcije, ko je sopranistka Polona Plaznik zapela arijo »Glitter and be Gay« s svetlim, koloraturno živim in prožno lahnim sopranom. Poleg glasovne perfekcije je v arijo vdahnila domišljavo prevzetnost tega ženskega arhetipa. 

Neozvočene zborovske točke so zvenele uravnoteženo in vsekakor barvno lepše kot mnoge ansambelske točke glavnih pevcev, ki jih je na žalost izravnavalo ozvočenje. Za več glasovnih talentov je bila prava škoda, da so pri petju posredovali mikrofon in zvočniki, ne da bi to kakor koli prispevalo k izvedbi, kvečjemu ji je bilo v škodo. Marsikateri glas se namreč ni mogel izraziti v dinamičnih kontrastih in v barvnih kontrastih registrskih preskokov.

S to produkcijo je operni oder bogatejši za še eno vsebinsko in izvajalsko tehtno glasbeno delo.