Temà, tišina, napetost, gong, sence …

Letošnje in naslednje leto bosta na Akademiji za glasbo slavnostni: vrsta dogodkov bo posvečena 80-letnici Akademije za glasbo in 100-letnici Univerze v Ljubljani. Praznovanje se je že začelo s 1. Tednom sodobne glasbe, ki so ga uvedle Mini opere II.

Akademija za glasbo vidno napreduje s svojimi aktivnostmi za študente, ki prav s takšnimi projekti dobijo možnost celovitega vpogleda v nastanek glasbenega dela in priložnost za nastop na velikem odru. Nestrpno pričakujemo Mini opere III.

Prav temà, tišina, napetost, gong, igra svetlobe in sence so tisti, ki so bili od prvega trenutka rdeča nit uprizoritve. Če te pri prvih operah nisem zaznala, je bila tokrat zelo prezentna, in to kljub stilsko, žanrsko in vsebinsko zelo raznovrstnim glasbenim delom v trajanju do 15 minut. Za režijo je poskrbela Eva Hribernik, dramaturgijo Katja Gorenčan, scenografijo Katja Gorenčan in Nastja Mezek, kostumi pa so delo Katarine Šavs in Nine Čehovin.

Večer začenja zvok gonga v temi, ki je prisoten tudi med posameznimi operami (Ana Erčulj). Scenografska rešitev panelov s senčnimi lutkami, ki so ponekod statične, drugod pa z njimi upravljajo nastopajoči, je zelo učinkovita.

Prva, Anatomija misli (skladatelj in libretist Matej Kastelic, mentor Uroš Rojko), preučuje izvor misli, kdaj bitje vzgoji misli in pride do abstraktnega mišljenja. Imamo nadzor nad mislimi, zaradi katerih vplivov jih ustvarjamo …? Vprašanje pušča odprto, saj se zaključi z besedami: »Jaz mislim, kaj pa ti?« V pevskih vlogah sta se lepo znašli altistki Anja Šinigoj in Ana Erčulj; slednja je hkrati dirigirala mali inštrumentalni zasedbi Akademije ter igrala na gong. Delo je zahtevno in Erčuljeva ga je s svojimi izkušnjami izvrstno opravila.

Druga, Stari ima vedno prav (skladatelj Tilen Slakan, libretist Jakob Barbo, mentor Marko Mihevc), me je v prvih tonih spomnila na glasbo iz Kekca, še preden sem prebrala karkoli o njej. In res, tipična slovenska scena, pastirska melodija, nastopajoči v vlogah kmečkih ljudi v vaški gostilni ob vrčku piva. Nauk zgodbe je, da prave ljubezni ne more ločiti niti slaba kupčija iz preteklosti. Nastopajočih je bilo več, med njimi tudi zbor; dirigiral je Gašper Salobir.

Nenavadna zgodba za opero Nepotrebna (skladatelj in dirigent Iztok Kocen, libretist Jakob Barbo, mentor Dušan Bavdek) poteka v dialogu med prostitutko in ginekologinjo. Prostitutka zboli in se najprej ne more sprijazniti s prihajajočo smrtjo, saj da je strankam prinašala veselje in srečo. Ginekologinja jo obsoja in počasi privede do sprijaznjenja, nekakšne katarze. Na koncu se pojavi duhovnik (prej prostitutka), ki poje Requiem, zaključni stavek Libera me pa si skladatelj sposodi iz Faurejevega Requiema. Z vlogo prostitutke se je prepričljivo spopadla sopranistka Gaja Sorč, ginekologinji in duhovniku pa je glas posodila Sara Briški Cirman, širši javnosti bolj znana kot Raiven. Ker je izbor EMA za slovensko predstavnico na ESC že za nami, bi si drznila reči, da me je v tej vlogi izjemno prevzela, vsekakor bolj kot v »popevki« Kaos. Je pa zelo pozitivno, da se tudi sicer neklasični glasbeniki izobražujejo klasično, in prepričana sem, da Sari glasu ne bo zmanjkalo, kot ga sicer mnogim na popularni sceni. Pri tej operi se je zaznala težava, ker se je glas protagonistk v trenutkih, ko sta se za paneli obračali stran od občinstva, izgubljal.

Vizualni učinek in tematika četrte opere, Uspavanka v sobi brez oken (skladateljica Federica Lo Pinto, libretist Nejc Potočan, mentor Uroš Rojko), sta pustila velik vtis. Bolnišnica, v kateri se meje med zdravniki in pacienti brišejo … Absurdno dogajanje med Gospo in zborom pohabljenih bolnikov prekine Norec, ki prinaša novo energijo in aktivnost. Le ti ne umrejo, ampak izgubljajo dele telesa. Postavlja se vprašanje normativnosti v družbi. Opera je na trenutke pisana izredno ritmično zahtevno. Predvsem je treba pohvaliti zbor – sekstet bolnic-noric, ki je bil intonančno in ritmično brezhiben ter igralsko prepričljiv. Dirigiral je Črt Lasbaher.

Večer se je zaključil z naravovarstveno tematiko. Gaja (skladatelj Matic Romih, libreto Katja Gorenčan, mentor Vito Žuraj) živi v gozdu in se bori proti njegovemu uničenju. Gozdarji se namreč pehajo za dobičkom, in Gaja se upre z magijo. Vse nasilje se na koncu spremeni v ljubezen in lepoto.

Za nami je torej lep večer. Akademija za glasbo vidno napreduje s svojimi aktivnostmi za študente, ki prav s takšnimi projekti dobijo možnost celovitega vpogleda v nastanek glasbenega dela in priložnost za nastop na velikem odru. Nestrpno pričakujemo Mini opere III.

Mnenje si lahko ustvarite tudi sami; posnetek uprizoritve je dostopen tukaj: