Thomas Gorbach & The Vienna Acousmonium v Kinu Šiška

Pristaši akuzmatične glasbe v Sloveniji so le prišli na svoj račun. Zavod Cona je skupaj s Kinom Šiška v Katedrali priredil dva večera s Thomasom Gorbachom in njegovim akuzmonijem. Gorbach je ta zvočni sistem predstavil tudi na delavnici, na kateri so se v izvajanju svojih skladb na akuzmonij lahko preizkusili prijavljeni skladatelji. Zvečer je bila kot prva na vrsti skladba Créatures Composites Caroline Profanter, ki je delovala zelo tekoče in po zaslugi Thomasa Gorbacha prostorsko plastično razgibano in celostno. Pravo navdušenje je požel pri nas živeči mehiški skladatelj Mauricio Valdes z delom Desierto Sonoro, ki obravnava vsebino iz knjige Lost Children Archive Valerie Luiselli. Besedilo se nam najprej predstavi fragmentarno in v odlomkih, sčasoma pa vedno bolj postaja zvočni material in vir zvočnih manipulacij. Neverjetna pestrost zvokov, njihova povezanost in preplet ovijajo besedilo, ki vedno bolj razpada v zvočne elemente. Delo nas je v celoti prepričalo. Lisa Martine Claussen je bila v avtoričini zvočni projekciji nekoliko manj dramatična in bolj poetične narave, njeno homogenost pa je razbijal zvok metronoma, kot nekakšen memento mori, ki je ritem postavljal v kontrast z zvokom. Ta nas zaobjame in preseli v drugo dimenzijo časa in prostora. Posnetek skladbe MISTO Alle Zagajkevič je neke vrste skladba v skladbi, saj je že vloga soprana vredna samostojnega dela, skupaj z elektronskimi zvoki pa nam da občutek dvojnosti. Flashrust Thomasa Gorbacha je bil izraz kultiviranih zvokov, ki so zoperstavljeni na način gradnje napetosti. Zahvaljujoč Gorbachovemu znanju, so zvoki švigali po prostoru izjemno dinamično in smo lahko resnično izkusili zmogljivosti akuzmonija. Luka Prinčič je skladbo Rhizosphere za osem kanalov predstavil že v galeriji Steklenik. Pri tem je uporabil zvoke, pridobljene z digitalno sintezo. Do njih je prišel z metodami individualne interpretacije in izpisovanja čustvenih odzivov na informacije ter spekulacij glede dogajanja v neposredni okolici rastlinskih korenin. Ravno od tod ime rizosfera, ki označuje območje okrog koreninskega sistema rastlin. Zvočno polje tako odraža naravo in se sčasoma vse bolj osvobaja ter dobiva samostojno podobo in razvoj. V urbanem okolju Kina Šiška je bilo delo dragoceno pričevanje o naravi, prav tako kot skladba Braneta Zormana, ki se je posvetil zvočni podobi dreves. Za konec smo slišali bolj klasično akuzmatično delo Nodal Horacia Vaggioneja, ki je spominjalo na pojav nevihte, saj vsebuje mirne in zmerne prehode zatišja ter grmenje in treskanje. Prav to igro asociacij, prebujenih z zvokom, je imel v mislih tudi Gorbach, ki je večer sklenil z mislijo, da naj se posvetimo pomenu zunaj in znotraj zvoka. Večera nam bosta ostala v spominu kot izjemni predstavitvi akuzmonija v Ljubljani. Spoznali smo njegove zmogljivost in učinkovitost celostne in plastične zvočne predstavitve nekakšnih zvočnih skulptur. Srečali smo se z nekaterimi izjemnimi umetniki in hkrati spoznali, da jih imamo tudi v Sloveniji. Poslovili smo se z dobrim občutkom, da smo bili del večjega dogodka, ki ostaja specifičen in edinstven glede na svojo usmeritev.

Drugi večer je prav tako minil v duhu akuzmonija kot inštrumenta za ustvarjanje lastnih iluzij. Rusaločka Anastasije Belitske povezuje velikonočno obredje z elektronskimi zvoki. Ritualni vložki se vrivajo v njihovo področje kot nekakšen antipod in dokumentarni element. Gorbachov Impact from Mars je kompleksno delo z ogromnim zvočnim potencialom in igro učinkov. Zvok nas celostno zajame s pomočjo vešče orkestriranega zvoka, ki prihaja skozi zvočnike, elemente besedil pa spremljajo »vesoljski« zvoki, ki se kot zvezdni prah usipajo na nas. Osemkanalno delo The Tree Spirits Braneta Zormana govori o zvočni podobi dreves oziroma njihovem življenju v simbiozi z okoljem. Delu smo prisluhnili že v Tivoliju in spremljali dogajanje v drevesu od zime preko prebujanja do uničenja, ki opozarja na klimatske razmere. Zvoki so sugestivni in nas usmerjajo v srčiko dreves ter vabijo, da jim prisluhnemo v kontekstu njihovega okolja. Patrick K.-H. je skladbo fwer izvedel v živo, izraža pa tesnobne občutke strahu. Prisluhnili smo cvilečim zvokom namišljenega godala, ki se jim je pridružilo »kukavičje« oglašanje. Crescendi in decrescendi so bili mehki in polni, prav tako kot prehodi med elektronskimi in bolj sugestivnimi zvoki (rešilec, ptiči). Delo izraža nelagodje in hkrati poetičnost. Katharina Klement je prispevala posnetek zvočne projekcije Brandung II. Gre za zvočno gmoto, ki nas potegne v lebdenje v srčiki zvoka, kot bi bili v tunelu. Zvok sam je izrazit, kot bi bili v kamnolomu, in zelo intenziven. Pri poslušanju skladbe nas preseneti, da je nastala kot refleksija na delo Gabriela Garcie Lorce, saj izraža povsem drug značaj. Večer je zaključil Trio Austria-Electro z elektroniko v živo, objekti in glasom z naslovom Thingness v izvedbi Patricka K.-H.-ja in Martine Claussen. Izvajanje je bilo povezano z videom, sicer pa sta se umetnika posvečala elektronskim zvokom, ki sta jih pospremila z zvočno artikulacijo vzdihov, sičnikov in šumnikov. Konkretne slike na videu so sčasoma zadobile abstraktno podobo, s katero se je predstavitev tudi zaključila.

Večera nam bosta ostala v spominu kot izjemni predstavitvi akuzmonija v Ljubljani. Spoznali smo njegove zmogljivost in učinkovitost celostne in plastične zvočne predstavitve nekakšnih zvočnih skulptur. Srečali smo se z nekaterimi izjemnimi umetniki in hkrati spoznali, da jih imamo tudi v Sloveniji. Poslovili smo se z dobrim občutkom, da smo bili del večjega dogodka, ki ostaja specifičen in edinstven glede na svojo usmeritev.