Tihotno žuborenje zvoka Michaela Pisaroja-Liuja

Skladatelja Michaela Pisara - Liuja poznamo predvsem po skladbah za solo inštrumente. V Sloveniji smo ga že spoznali tudi kot nadaljevalca doktrine Johna Cagea in njegove skladbe 4'33''. Michael Pisaro-Liu je delo Mind is Moving (IX) v izvedbi izjemnega Primoža Sukiča napisal kot nadaljevanje del za električno kitaro Mind is Moving I–VIII. Pisaro-Liu se posveča poglobljenemu študiju posameznega zvoka, ki izzveneva v tišino in nam daje s tem dovolj prostora, da ga v ušesih gurmansko použijemo v celoti. Kot alternativo zvoku električne kitare ponudi zvok kamnov in radijske zvoke, ki razbijajo občutek monotonosti, obenem pa svoje zvočnosti ne vsiljujejo. V interpretaciji Pisarovega dela je združil svoje izkušnje in vsebino podal s pretanjenim ušesom klasičnega kitarista, ki zna svojo senzibilnost in znanje prenesti na električno kitaro in jo predstaviti kot subtilen inštrument, katerega zvok je zdaj globoko vpet v tišino in se z njo staplja v izviren zvočni dogodek. Pri tehtnem prehajanju iz zvočnosti v tišino so mu bili v pomoč organski zvoki kamenja in radijski valovi. Zvoki so odmerjeni pretehtano in z dobro mero časa, ki jim je namenjen.

Primož Sukič z občutkom klasičnega kitarista in pretanjenim sluhom za zvok električne kitare izvaja subtilno igro tonov. Vsak od njih je lansiran premišljeno v tišino in med njimi so premori, ki nam omogočajo, da zadihamo in se sproti osredotočamo na nove tone in njihove alikvote oziroma odzven. Tišina v kompoziciji nas po eni strani vrača v glasbeno zgodovino, ki pa jo v Pisarovi glasbi razumemo bolj kot element kompozicije, enakovreden posameznim tonom ali zvokom in nepogrešljiv za strukturo dela. Seveda se nam utrne niz asociacij, najprej na Cagea in tiste, ki so mu sledili (Takemitsu, Pärt, Chen, Ligeti idr.) ter tišino v svojih delih izpostavili kot ključni element za umevanje. Morda nas tišina pri Pisaru vznemirja celo bolj kot zvok sam, saj pomeni njegovo duhovno komponento, ki sledi fizični. Omogoča nam, da zvok ponotranjimo, vzbuja asociacije in nas navaja k meditiranju ali razmisleku, kar daje zvokom višjo raven percepcije. S tem jih intelektualizira in sublimira njihov zvočni pomen. 

Primož Sukič je znan in uveljavljen kot odličen interpret sodobnih komponiranih del, predvsem eksperimentalnih. V interpretaciji Pisarovega dela je združil svoje izkušnje in vsebino podal s pretanjenim ušesom klasičnega kitarista, ki zna svojo senzibilnost in znanje prenesti na električno kitaro in jo predstaviti kot subtilen inštrument, katerega zvok je zdaj globoko vpet v tišino in se z njo staplja v izviren zvočni dogodek. Pri tehtnem prehajanju iz zvočnosti v tišino so mu bili v pomoč organski zvoki kamenja in radijski valovi. Zvoki so odmerjeni pretehtano in z dobro mero časa, ki jim je namenjen. Sukičev delež pri učinkovitosti izvedenega dela je bistven, saj zapopade njegovo srž in izvabi iz njega bistvo. Pisarova posebnost se nas dotakne neposredno, saj je tišina v skladbi podana na izviren način, zvoki pa prihajajo do nas v dobro odmerjenih intervalih. Zgoščenka nas ne samo prepriča, ampak zbudi zanimanje še za druge skladbe z naslovom Mind is Moving. Za tišino v glasbi.