To je torej pravi Andraž Hribar

Vse o albumu Čas je pove dvoje. Skoraj vse skladbe z izjemo ene se začnejo s kitaro. In drugič, vse pove tudi to, kar je Andraž Hribar povedal na Prvem programu Radia Slovenija: »Besedila sama govorijo o tem, kako si neznansko spet želim igrati z bendom, da se vžgejo električne kitare in se spet pokaže ta pravi Andraž Hribar, kakor ga jaz osebno poznam z albumov Tretja plata (2003) in Narobe ton (2007).« Andraž Hribar si je torej na šestem albumu želel, da bi bilo, kakor si je nekoč želel, da bi bilo. Pri teh letih in s toliko izkušnjami seveda ni bil naiven, jasno je, da se je marsikaj spremenilo, da tudi (pop) rock ni več, kakršen je bil. Ampak je nabral pogum ter vztrajal pri tem, kar je želel posneti. Nikomur nič dolžen, zgolj vesel, da lahko to počne. In posnel je povsem soliden, spodoben, mestoma dober in preudaren album.

Kdo je torej pravi Andraž Hribar? To, kar je na tem albumu? To bi znal biti, da. Morda je ves čas želel biti točno takšen. Čeprav izstopa, da Čas je nima hita. Komada, predlagana za popevko tedna na Valu 202, to nista postala. Pa se s tem, kako deluje album, ne obremenjuje niti za sekundo, iskal je namreč nekaj čisto tretjega. Zvok, celoto in glasbenike. Saj je že nabral takšne okrog sebe, od Neishe do Tomaža Rousa iz Siddharte. In zvok zaupal Dejanu Radičeviću. 

Že ko smo recenzirali zadnjo kompilacijo Kočevje špila, kjer je znova radodarno sodeloval s skladbo Sedi na moj vlak, ki sklene šesti album Čas je, smo zapisali: »Andraž Hribar je ob hendrixovski električni kitari vsaj malo bližje tistemu, kar bi bil, če bi Sloveniji predstavil vse tisto, kar je vsaj malo bendovsko nakazal zdaj že davni prebojni adut Ognjen obroč [2001].« To so bili časi, ko je Hribar še pel z belo fenderico okrog vratu. Skoraj dve desetletji kasneje se je odločil, da bo spet sam vse zaigral na kitaro. »Zame je to bil izziv, producent Dejan Radičević pa je bil absolutno skeptičen, ker da imamo sicer tako dobre kitariste. Maksimalno sem se angažiral, in na koncu mi je stisnil – petko.« Zato je Čas je album, kjer je čas za kitare. Veliko kitar. Vse prej kot to, kar je predstavil na Huanani (2017) s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Hribar je nasploh postal stalnica Kolodvorske. Petnajst let po prvem nastopu na Slovenski popevki s pesmijo Ne jokat', lubika je leta 2015 zmagal s Po čem diši ta dan, na Emi je nastopil šestkrat v osmih letih (2001–2008) in v tem času izdal štiri albume. Nor tempo. Ni čudno, da si je v minulih treh letih vzel premor. In zdaj bolj skozi zadnja vrata vstopa z glasbo, kakršna mu je najbližje. Blizu zasedbam, kot sta Foo Fighters pa The Black Keys, in najbrž še marsikomu in marsičemu. Od domačih po zvoku v nekaterih odtenkih nemara spominja na Hama & Tribute 2 Love, morda tudi zato, ker je Neža Buh – Neisha tako vseprisotna na orglah Hammond (igra na kar osmih od desetih skladb). Ko pa že v uvodni pesmi Če slutil bi čez strune pedal steel kitare povleče še Paul Hilton ob mogočnem bobnanju Hribarju zvestega Doriana Grande, je zvočna podoba zastavljena. Nobenega dura, svetlobe ali radijskih zicerjev. Niti blizu. S Če slutil bi zagotovo ne, prej z Da si še. 

Hribarjev vokal je na meji raskavega. Raje več sporoči, medtem ko išče udarno kombinacijo med vokalno izrazitostjo in tekstno sporočilnostjo. Oče Milan Hribar, znan iz skupine Prah, pusti na papirju velik pečat, saj je slovenščina izrazito knjižna, buhteča in pristna. »A sem brezsramno / Prebadal jo s pogledi / v jamo, ki sem kopal njej jo / Sem padel sam ...« se glasi refren, ki gre bolj v uho zaradi melodije, poudarjene otožnosti kot pa besedila. Vse je nemudoma poudarjeno z ostro kitarsko solažo, neskončno padanje v jamo. 

Prvi singel Da si še je klasični slovenski pop rock. Obrtniško ima vse, kar mora imeti. Zasedba zadiha izdatno po zaslugi Mateja Tekavčiča na basu, toda navzlic vsemu se zdi, da komadu nečesa zmanjka. Če seveda album poslušamo, kakor smo Andraža Hribarja vajeni na najbolj mainstream sceni. Če pa vse to odmislimo, če damo priložnost novi dobi in starim željam, se album sliši povsem drugače. Da si še z manj pove več, začne se z »Jem, kadim / pijem, spim«. To je dlje od simbolne »ogenj, voda, zrak«, Hribar pa ni ne punker ne stari rocker (»Mrzla hrana, topel pir« – Big Foot Mama v Slab spomin), zato skladba Da si še deluje najbolj hribarjevsko na koncu, ko izzveni, da si še ... 

Ampak če je kaj odlika pričujočega albuma, četudi gre za že šesti Hribarjev studijski album, potem je to brezkompromisno vztrajanje, da se na novo najde vse staro izgubljeno. Hočem še ima velik potencial, padajoči mol je totalni šus, Neisha udriha po hammondu, Hribar pa se najbolj izkaže na električni kitari. Tudi refren »Vroče je / glava mi gori / v prsih mi nabija / in žari nevaren stroj / Danes sem tvoj ...« pritegne, kakor tudi ponavljanje našega časa: »hočem še«. Ni veliko domačih postav, ki bi zmogle takšen star(ejši) rock, izpiljen na novo, in repetitivno vztrajale pri klasičnem konceptu. Ker to delajo izkušeni glasbeniki, morda nima takšne udarnosti, se pa Hribarju kar konkretno verjame, ko pravi, da hoče še. 

Toda obenem ne zdrži predolgo, da ne bi zavil tja, kjer je najbolj varen, svojevrsten. Jaz se ne dam, drugi singel, je vse, kar je Andraž Hribar. Dejansko res dobra balada in daleč najboljše besedilo na albumu. Jaz se ne dam kot rock balada obenem ne prinaša ničesar novega in ne bo postala nostalgija, saj je za to prepozno, Slovenija vse to že ima (npr. Ti si vse – Društvo mrtvih pesnikov, Razlog – Nude). A to ne pomeni, da pesem Jaz se ne dam ne bi mogla v nekem drugem času ter z videospotom in drugačno medijsko stvarnostjo postati prebojni hit. 

Inventura ljubezni je polakustični manifest majavega odnosa ter še en hvalevredni poskus in vztrajanje pri osnovni niti. Inventura albuma na tej točki pokaže, da se prešteva podobne manevre, vzorce, motive, zvoke. Daleč se na tej točki zdi hit, kakršen je bil Kaj mi delaš (2003). Ampak kot rečeno, to niti ni bil namen tega albuma. Zakaj bi Hribar iskal nekaj, kar bi mejilo le na ponavljanje? Ne izide se in ne bi se izšlo. Rock, ki ga ni strah poriniti naprej kitar in bendovskega zvoka, je vmes pri nas postal skoraj pozabljeni žanr, sploh ko gre za moški vokal. Jan Plestenjak vedno znova skuša slediti novemu zvoku in imenom (Challe Salle, Modrijani, Nina Pušlar, Lara), medtem ko Žan Serčič v ozadju skuša na novo najti to, kar so »hribarji« vmes opustili. Prav Barčica, recimo, je skladba, v kateri do Plestenjaka in mestoma Serčiča ni daleč (pa ne samo zaradi naslova – Barka iz perja). V tem oziru se album ne boji pogledati še kam, najti še kak drugačen zvok. 

Zato je toliko bolj dobrodošla skladba, kakršna je Ti. Tako se dela na šestem albumu pri petinštiridesetih letih. To je presežek. Umirjeno, bližje country bluesu kot blues rocku. Vrhunsko zlogovanje, kjer se da slediti in verjeti besedilu tipa »Ti si, ti si kot vreme / Sončna kraljica in angel teme / Ti, ti znaš z neba / Spustiti me na trda tla«. Čeravno je še vedno veliko klasične metaforike, je to komad, ki prinaša nekaj, česar Hribar pred dvajsetimi leti pač ni mogel predstaviti. Zdi se tudi, da sta se z očetom Milanom na tej točki najbolj ujela. Ti si vzame čas, četudi ni najdaljša skladba na albumu. Za takšne komade bi si veljalo vzeti še več časa in najti še več prostora. 

Saj za to gre. Čas je deluje daljši, kakor pa dejansko je. Zagotovo daljši od 34 minut. Morda zato, ker si Hribar privošči U2-jevske kitare v Igrah brez mej. Težava takšne skladbe ni v tem, da je tako blizu temu, kar počneta The Edge in Adam Clayton. Težava je, da je skladba prišla prepozno, saj je bend U2 vmes povsem izgubil svežo relevantnost. Zato je komad Igre brez mej hvalevreden poskus, v katerem se lahko izkaže ne samo zasedba, ampak zlasti Radičević, saj gre za mojstrsko produkcijo, ki pokaže, da lahko posnamemo pri nas prav vse, kar zmore tujina. Je pa tudi najšibkejši moment na albumu, saj ni povsem razvidno, kaj naj bi takšen zvočni preskok doprinesel k celoti. 

Še dobro, da je vsaj konec takšen, kar bi glede na povedano o želji po garaži in bendu in žaganju pričakovali. »Čas je, da uglasim kitaro / prsti iščejo prijeme / niso še za staro šaro / moje najstniške dileme«. Naslovna pesem deluje kot dolgo SMS sporočilo ali elektronska pošta, v kateri si vodja benda želi, da bi spet bilo, kakor je bilo nekoč. Zveni, kot da piše in govori samemu sebi s »Čas je, da pokličem band / moje fante muzikante« in »čas je, da pokličem band / naj zaplujejo spomini / na valovih pesmi stare / zagrmijo naj kitare«. Bolj iskreno skoraj ne gre. Hribar je na albumu svoj bend zagotovo našel, prav tako stare čase in svoje kraje. 

Na osmi kompilaciji Kočevje špila – S srcem (2019) je bil komad Sedi na moj vlak legitimen, skoraj radijski hit. In zdaj na aktualnem albumu ta komad še bolj štrli. Morda zato, ker je vsega toliko manj, hammond je precej v ozadju, hendrixovska kitara se zna umikati vokalu in spremljevalnemu »uuuu«. Morda je nehote prav tukaj našel svoj nekdanji bend, čeprav so le trije igrali v tem komadu. 

Andraž Hribar si je torej na šestem albumu želel, da bi bilo, kakor si je nekoč želel, da bi bilo. Pri teh letih in s toliko izkušnjami seveda ni bil naiven, jasno je, da se je marsikaj spremenilo, da tudi (pop) rock ni več, kakršen je bil. Ampak je nabral pogum ter vztrajal pri tem, kar je želel posneti. Nikomur nič dolžen, zgolj vesel, da lahko to počne. In posnel je povsem soliden, spodoben, mestoma dober in preudaren album. Le malce poguma morda kje manjka, da bi pri iskanju v preteklosti šel dlje in poskušal najti nekaj, kar bi pritegnilo ravno toliko pozornosti, da bi se odkrilo njegovo željo po kitarskih komadih. Po drugi strani pa bi se morda s tem izgubila pristna želja in bi bil album bolj zapet.