Tokrat pa Ikebana ne bo pokala

Trajalo je dolgo, štiri desetletja, da sta Ikebana (1981) in Adijo pamet (1982), prva dva albuma skupine Lačni Franz, izšla tako in taka kot v originalu. Na vinilu. No, zdaj sta še boljša, saj prihajata na 180-gramskem vinilu. »Zdaj je končno vsaj granulat boljši! Ikebana je pokala, ker je ves dober granulat takrat, leta 1981, s svojim hitom pobrala Neda Ukraden,« se je na novinarski konferenci v sredo, 10. maja, v mariborski Kibli smejalo Zoranu Predinu, pevcu mariborske novovalovske skupine Lačni Franz. Kultna albuma sta tudi tokrat izšla pri Založbi Obzorja Maribor, glasbenem založništvu Helidon. Pri založbi Obzorja so poudarili, da so se kar nekaj časa dogovarjali za ponovni izid. Kar je po svoje ponavljanje usode obeh albumov. Predin nas je namreč spomnil, da se je uradni stik z založbo Helidon, ki je spadala pod založbo Obzorja, zgodil v kavarni Evropa v Ljubljani. »Ta je imela šank v obliki črke L. Za nas sta se tedaj zanimali dve založbi: Založba kaset in plošč, ki jo je v lokalu zastopal Igor Vidmar in ki ga je imel čez naš zdaj že žal pokojni bobnar Andrej Pintarič, na drugi strani šanka pa je bil Boris Bele, novopečeni urednik založbe Helidon, s katerim sem se dogovarjal jaz. Glede na obljubljeno umetniško svobodo in zlasti glede na to, da smo bili vsi v skupini zaljubljeni v skupino Buldožer, se je zadeva hitro razpletla tako, da smo se z Borčijem dogovorili za Ikebano.« Še več, tudi kasneje, ko se je ob snemanju albuma Na svoji strani (1986) znova pojavila ideja oziroma ponudba, da bi sodelovali z ZKP, je obveljala tista, da »nič nas ni strah / če so Buldožer z nami«. »Še najbolj pa nas je veselilo, da smo bili obdavčeni kot šund – torej tako kot vsi bendi, po katerih smo se zgledovali. Če ne bi naredili šunda, bi nas resno skrbelo.«

Zasedba Lačni Franz je nastala leta 1979 v Mariboru in se z nastopi vse bolj prebijala proti izidu prvenca oziroma podpisu pogodbe z založbo. Predin na tiste čase, ko je sam komaj vstopil v dvajseta leta, gleda kot na obdobje, ki je bilo precej bolj naklonjeno mladim bendom. »Ena taka dinamična radovednost je podkrepljena z dejstvom, da so domače diskoteke prav takrat, ko se je uveljavljal novi val, prvič uvrstile domače skladbe v svoj program. Do takrat? Ni variante! Potem pa so prišli Idoli in še marsikaj. Ta preboj novega vala je bil mogočen val: na osnovi sveže in nove kvalitete, ki traja še dandanes.« 

Predin je kljub priložnostni ponovni izdaji izpostavil, da se zaveda, kako zdaj najbrž gredo že marsikomu na živce z opevanjem osemdesetih. »Po svoje pa je prav to v našo korist, saj nas ohranja pri življenju generacija, ki je osivela, ampak humor, teme, različni žanri pa so se vseeno zakoličili tudi v genetiko najnovejše generacije. Ko zapojem Praslovana zdaj, ga znajo na pamet petnajstletniki, od začetka do konca. In to je največji možen kompliment!«

Pa čeprav je bilo tudi tokrat neizogibno, da je Praslovan zgolj in samo na albumski verziji ostal »čist«. »Padel je pogoj oblasti, da ne smemo uporabiti 'zajebali vse, kar se je zajebat dalo', ker se jim je zdelo, da mislimo nanje. In imeli so prav. (smeh) Glasovali smo znotraj skupine in dognali, da je boljše, če album s komadom vseeno objavimo v tej verziji, nato pa smo v živo Praslovana vedno izvajali v originalni verziji. Sicer pa je bilo to na plošči na dolgi rok bolj sramotno zanje kot za nas. Še najbolj pa nas je veselilo, da smo bili obdavčeni kot šund – torej tako kot vsi bendi, po katerih smo se zgledovali. Če ne bi naredili šunda, bi nas resno skrbelo.« 

Ni pa Praslovan edino, kar se ni izteklo, kakor so si zamislili. Podobno je bilo s končno podobo Ikebane (oblikovanje Didie Šenekar). »Naslovnica bi morala biti vijolična, ampak se je po tisku spremenila v roza. Toda ko jo pogledamo mi? Še zdaj je za nas vijolična! Saj zato je toliko večje zadoščenje na Adijo pamet (oblikovanje Marjan Patenoster), kjer je Maribor v sredini notranjega ovitka.« Čeprav je bilo sodelovanje v studiu Tivoli plodno, so vseeno imeli studijski posnetki drugačno »barvo« od nastopov v živo. »Še zlasti sem to ugotovil sam, ko sem imel z mlajšo postavo Lačni Franz čast znova posneti pesem Bog nima telefona, ko se je nazorno videlo, kako zelo je tehnologija napredovala v štirih desetletjih!« No, tudi tako, da zdaj Ikebana na vinilu ne poka več kot tedaj, ko je ves granulat šel za Nedino pesem Zora je svanula. 

Predin je ob preletu obeh albumov pripomnil, da je komad Šankrok dal ime kasneje zelo znani slovenski rock skupini (Šank Rock je v osemdesetih nastopil kot predskupina Lačnega Franza, kot nas je spomnil Predin) in da je iz skoraj vsakega komada nastal en (pod)žanr. »Novinarje in kritike je najbolj begalo, kako označiti našo muziko. Zato smo postali kabaretni/jazz rock. Ali pa štajerski golaž.« Na prvencu Ikebana med drugim izstopa pesem Stari vojak, saj gre za besedilo velikega ameriška pisatelja Jamesa Jonesa iz romana Od tod do večnosti. »Prav na prevod te njegove pesmi sem se predstavil Otu Rimeleju ob predstavitvi na Mariborski koči.« 

Na vprašanje, kako sta se albuma stikala v smislu kreativnosti in ali so nekatere pesmi počakale na Adijo pamet, je padel komentar, da je Ikebana »s strani benda preštudirana dramaturgija in jagodni izbor koncertnega programa«. Na albumu Adijo pamet je pristalo tudi kaj od tistega, kar se ni uvrstilo na prvenec, marsikaj iz tistega časa pa sploh nikoli ni izšlo. »To so bili časi, ko je nastalo veliko pesmi, ki se ti zvečer zdijo sijajne, zjutraj pa se križaš.« Na vprašanje o vplivu producenta na proces dela smo dobili odgovor: »Ker nas je bilo v bendu pet, vsi pa izvajalci in ne toliko poslušalci svoje glasbe, smo posnetke dali vsem najbližjim. In potem smo to predali Borčiju, on pa je slišano pogosto obrnil kot nogavico. Včasih smo njegove predloge sprejeli, včasih zavrnili, včasih pa smo na njegovo iniciativo naredili še kaj bolj norega in je bil res srečen. V vsakem primeru pa smo posneli komade čim bolj brez efektov in odmevov, da smo jih potem v taki verziji lahko igrali tudi v živo.« 

Zdaj naklada za albuma ne presega 500 izvodov, prvotno pa je bilo drugače. Predin se je spomnil, da so naklade takrat dosegale dobrih 20 tisoč izvodov na album, to so bile tedaj standardne številke. 

In za konec še ocena, zakaj je Adijo pamet pristal na 81. mestu (kasnejši album, Na svoji strani, pa na 72. mestu) med stotimi najboljšimi jugoslovanskimi albumi v knjigi YU 100: najbolji albumi jugoslovenske rok i pop muzike (1998)? »Uh, s tem je pa vedno tako: če bi, recimo, The Dark Side of the Moon izšel pet let prej, bi album morda padel mimo. Dejstvo je, da čas najbolje presoja. Pa saj je enako pri čevljih, ki jih nosiš trideset let in ti ne pade na kraj pameti, da bi jih zamenjal. Kvečjemu samo flikaš.«