Topografije zvoka: Srečevanja

TOPOGRAFIJE ZVOKA 2023: SREČEVANJA, 17. - 18. november 2023,  Galerija Škuc - Ljubljana

Topografije zvoka vedno pomenijo srečanje, srečevanja, trke v zvočnem okolju, ki nas afektira, daje misliti in nas vpenja v različne kontekste. Srečevanja so v sodobnem (post pandemskem) času absurdno postala mediirana, vtrta v virtualni prostor, zvok pa prostor rabi, rabi ga za svojo širitev, rabi stik, korelacijo. Pričujoči program nagovarja tovrstna srečevanja, srečevanja v medgeneracijskem prostoru, med ljudskim in sodobnim, med glasom, šumom in zvenom, med fizičnim in zvočnim telesom in njunim izzvenom v resonanci prostora, v šumu, v večslojnosti časa, ki se reaktualizira preko odmeva preteklosti, v večglasjih med osebnim in družbenim, med spominom in minljivostjo.

Srečuje se z besedo, z glasovi, tekstom, šumom, tehnološko obdelavo zvoka, z materialno zvočno sledjo zvočnega zapisa, v mikrotonalnem zvenu glasbil in nepredvidljivi naturi elektronsko generiranega šuma. Italijanska skladateljica in glasbenica Silvia Tarozzi subtilna tonska ubiranja skrajno pretanjeno in hkrati ekspresivno vpenja v predrugačeno tradicijo petja in zborovstva, v večglasja glasbil, glasov, zvočil, posnetkov in v okoliški šum, ki se nenehno gnetejo v vedno na novo nastajajočem organizmu, polnem harmonskih trkov in zlitij. V njih tli paradoks solističnega nastopa, biti sam, a obenem v nenehni polifoniji zvokov, ki nas obdajajo. V tej polifoniji tiho zvenijo tudi sledi in glasovi preteklosti, kot v ljudskih pesmih kot živih pričevalcih naše družbene preteklosti in sedanjosti. V njih zveni  »Ljudska pesem kot socipolitični komentar« v besedah Bogdane Herman, domačega pionirskega glasu srečevanj preteklega in sodobnega, ki v duu z eksperimentalnim glasbenikom in intermedijskim ter zvočnim umetnikom Borutom Savskim ustvarja skrajno samosvoj zbir novokomponiranih eksperimentalnih slovenskih ljudskih pesmi ni glasbena arheologija, ampak živo in sodobno ukvarjanje z vzorci ljudskih pesmi. Je tkanje spomina, ohranjanje živosti v zvenu in šumu. Hkrati pa je tudi minljivost, srečanje in poslavljanje obenem. Mehiška skladateljica in glasbenica Angélica Castello nas v svojih štirinajstih refleksijah o koncu sooči z lastno zgodovino zvoka, zgodovino, ki je v nenehnem preoblikovanju, v soočanju z novimi zvoki, prostori in idejami, ki zvenijo v lastni minljivosti. Zvok kot odtekanje, poslavljanje, minljiva entiteta, ki se vtisne v našo refleksijo, v nas in nas lahko preoblikuje, pusti sled.. Zvok je vedno ta vmesna točka,  to srečanje, ta stik, trk, ki pregnete aktualno realnost v hipu trenutka in vzpostavlja novae mogoče prostore, v katerih pa vedno odzvanjajo sledi minulega, sledi spomina in glasov preteklosti, ki se na ta način vedno znova in znova reaktualizira. V srečanjih.

Petek, 17. november 2023 ob 20. uri, Galerija Škuc - Ljubljana

Bogdana Herman & Borut Savski: Čista glasba

Čisto kot rob: npr. čisto do konca, čisto na vrhu, čisto pri miru, …

Čisto kot brez: čisto zlato, čista voda, čista površina, …

Čisto z vidika čistega tona, ki bi ga poskušala držati, a se to ne da, ker telo tega ne dopušča… (Bogdana Herman)

Čista glasba je tista, ki je povedna sama po sebi. Ne potrebuje vsebine / družbenega konteksta. Je ideja (ne potrebuje telesa?). Nastaja kot logična (cerebralna?) dejavnost (glava brez telesa?). Je ideal, ki se mu približuje z redukcijo elementov družbenosti (družabnosti?). Čista glasba ni iskanje naravnih vzorov ali naravnih virov - ni mimetična. A vse to so le izhodišča. (Borut Savski)

Borut Savski in Bogdana Herman ustvarjata skrajno intriganten trk med sodobnostjo in preteklostjo, med tehnološko vsakdanjostjo in arhaičnim, ljudskim, zajetim v sodobnem miljeju. A tudi tehnološko je v njunem primeru rustikalno, izvzeto iz sfere potrošniške gonje v tehnologiji in vtrto v lasten ustvarjalni izraz, kjer tehnologija postane sredstvo skupnega prostora, skupnosti, kot je bila v preteklosti ljudska pesem. Od novokomponiranih pesmi v sveži izdaji prehajata v »Čisto glasbo«.

Bogdana Herman, profesorica slavistike in učiteljica veščin sporazumevanja, pesnica, raziskovalka in pevka ljudskih pesmi  je ena izmed pionirk, ki je zvene, zvoke in vsebine ljudske glasbe spojila z današnjimi zvočnimi praksami in razprla tenko navidezno linijo, ki naj bi ljudskost ločevala od sodobnosti, med ljudskim in umetnim. Je članica ponovno obujene legendarne zasedbe Salamander, ki v sodobni maniri in skozi improvizacijo uglasbljuje poezijo Milana Dekleve. Posnela je vrsto plošč, nastopala v 23 državah sveta, ustvarjala radijske in TV oddaje o slovenskih ljudskih pesmih, narečjih in govorih, vrtla petje v filme, TV dokumentarce in gledališe predstave. Na njeni poti jos premljajo številni sodelavci: Tomaž Pengov, Jerko Novak, Milan Dekleva, Marko Kravos, Lado Jakša, Ivan Volarič Feo, Marko banda, Volk Folk, Zdravko Duša, Damijan Kracina, Jure Tori, Bakalina Velika, Borut Savski. Afrodita Hebar, Milena Kosec, Anja Šmajdek, Svetlana Makarovič, Silvana Paletti, Katarina Juvančič, Irena Z. Tomažin, Zvonka T. Simčič.

Mednarodno priznani domači ustvarjalec Borut Savski je pionir zvočne umetnosti, njen temeljni sotvorec v našem prostoru. Je intermedijski umetnik, tvorec zvočnih in interaktivnih orodij ter mehanizmom, založnik (Trivia), radijski umetnik (Ministrstvo za eksperiment, Radio Študent), tvorec novih umetniških paradigem, prostorov in skupnosti (Cirkulacija 2), mislec zvoka (Huda ura), eden prvih avtorjev zvočnih postavitev v naših galerijskih prostorih in glasbenik, ki o glasbi in zvoku razmišlja drugače, povsem samosvoje in s tem močno vpliva na naše glasbeno in zvočno ustvarjalno okolje.

Povezava: http://www.3via.org/index.php?htm=novoljudske/index

Bogdana Herman & Irena  Z. Tomažin: Glasovanja

Pogovor med dvema glasovalkama o glasu, glasovih, petju, sodobnosti, tradiciji … o srečevanjih glas(ov) med osebnim in družbenim …

Sobota, 18. november 2023 ob 20:30, Galerija Škuc - Ljubljana

Silvia Tarozzi: Coralli

Coralli je igra asonanc, ki spominja na zbor, zborovskost, večglasno petje. Coralli je elektroakustični solo projekt, v katerem sodeluje majhna množica različnih zvočnih organizmov: glas, shennai, terenski posnetki, igračaste citre, midi orgle, violina, kitare ... Ti skupaj rišejo zvočne pokrajine in včasih gradijo strukturirane harmonije. Na nastopu akustično petje, violina in kitara vodijo dialog, ki se naslanja na vnaprej posnete zvoke, ustvarjajo prostore za improvizacijo ali se držijo melodije pesmi. V samosvojih »karaokah« polifonija akustičnih in vnaprej posnetih zvokov poraja različne zvočne prostore ter različne gostote, dinamike in orkestracije. Coralli je delo v nastajanju, v katerem se "zvočni organizmi" sčasoma spreminjajo, kar odraža proces rasti, odkrivanja in glasbenega eksperimentiranja.

Silvia Tarozzi je violinistka, skladateljica in improvizatorka. Ustni prenos glasbe in oblika, ustvarjena z globokim potopitvijo v zvok, sta značilnosti njenega glasbenega raziskovanja in se izražata v številnih tesnih sodelovanjih s skladatelji, kot so Éliane Radigue, Pauline Oliveros, Pascale Criton, Cassandra Miller, Martin Arnold, Pierre-Yves Macé in Philip Corner.  Njeni projekti so izšli pri priznanih založbah I dischi di Angelica, Unseen Worlds, New World Records in Potlatch. Njene koncerte sta posnela in predvajala radio BBC in France Musique. Je članica znanega francoskega ansambla za sodobno glasbo Dedalus. Redno nastopa na festivalih in prizoriščih v Evropi, Severni Ameriki, Kanadi in Mehiki. V kritiško mednarodno odmevnem projektu iz l. 2021Canti di guerra, di lavoro e d’amore je skupaj s čelistko Deborah Walker subtilna tonska ubiranja skrajno pretanjeno in hkrati ekspresivno vpela v tradicijo podeželskih ljudskih pesmi iz Emilije oz. širše regije Emilija Romanja, pesmi delavk, žensk, nosilk sveta v pesmih upora in sočutja.

Povezava: www.silviatarozzi.it

Angélica Castelló (Mehika): Catorce reflexiones sobre el fin

Delo Catorce reflexiones sobre el fin (Štirinajst razmišljanj o koncu) je nastalo na podlagi instalacije, ki je bila leta 2019 razstavljena v Museo de Arte Contemporáneo de Oaxaca v Mehiki. Štirinajst magnetnih teles na traku, v dialogu s štirinajstimi deli elektroakustične glasbe, kasneje vpetih v album in glasbo, sestavljeno iz zvočne antologije Angélice Castelló.  Catorce reflexiones sobre el fin je kompleksna skladba, sestavljena iz več delov, ki imajo, čeprav so med seboj artikulirani, svoje lastno življenje. Kot vsako telo imajo tudi ta edinstveno zgodovino, sestavljeno iz mešanih fragmentov, ki jih je sproducirala Angélica; od terenskih posnetkov, referenc in samoreferenc do prejšnjih skladb, izkušenj in glasovnih posnetkov, narejenih posebej za te skladbe, ponovno posnetih v različnih formatih, od low do high fidelity, analognih in digitalnih, sestavljenih, razčlenjenih in rekomponiranih (Castelló, A., 2019). Podobno, kot vsako telo, razmišljajo tudi o svojem koncu, bodisi absolutnem bodisi časovnem, o številnih načinih biti končen in poslavljanja.

Skladateljica, glasbenica, improvizatorka in zvočna umetnica Angelica Castello že več let predstavlja aktivno ustvarjalno nit med Evropo in Mehiko. Castelló, rojena leta 1972 v Mexico Cityju, je študirala glasbo v rodnem mestu na Conservatorio Nacional de México, na Université de Montréal, Conservatorium van Amsterdam, Konservatorium der Stadt Wien, na oddelku za kompozicijo in elektroakustiko na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti na Dunaju ter na zasebni univerzi Anton Bruckner v Linzu. Ustvarja kot solistka, v številnih zasebah (Subshrubs, Low Frequency orchestra, Cilantro, ...) in v številnih srečevanjih z mednarodno improvizatorsko sceno: Burkhard Stangl, Billy Roisz, Martin Siewert, Maja Osojnik, Katharina Klement, Urkuma, Franz Hautzinger, Isabelle Duthoit, Sophie Agnel, Gudinni Cortina, dieb13, Jerome Noetinger, Gunter Schneider, Barbara Romen, Mario de Vega, Christian Fennesz, Attila Faraveli, Kazu Uchihashi, Juanjose Rivas, Tamara Wilhelm, Dafne Vicente-Sandoval... Piše elektroakustično glasbo, komorno glasbo, ustvarja v mediju glasbenega gledališča in zvočnih instalacij ter v polju radijske umetnosti.  V l. 2022 je na znanem festivalu Wien Modern premierno predstavila delo Red Rooms or Seven episodes about a precarious relationship:Little Red Riding Hood and the Wolf, glasbeno gledališče, ki se ispirira pri instalacijah Red Rooms Louis Burgoise.

Nastopi in naročena dela (izbor): Wien Modern, Festival Klangspuren Schwaz, Styriarte Graz, CTM Berlin, Salzburger Osterfestspiele, musikprotokoll im steirischen herbst, festival "music unlimited" wels, Ulrichsberger Kaleidophon, festivala Kontraste in Imago Dei (Krems), Osterfestival Tirolska, festival LMC (London), festival taktlos-bern (Bern), Grabenfesttage (Dunaj), Numusic (Norveška), Interpenetration (Gradec), Radar (Mehika), Konfrontationen Nickelsdorf, Visiones Sonoras (Mehika), High Zero (Baltimore), artacts (St. Johann), Blurred Edges (Hamburg) in drugi.

Povezava: https://castello.klingt.org