Triumf Oddelka za staro glasbo

Aktivno seznanjanje študentov ljubljanske Akademije za glasbo s historično izvajalsko prakso in njihovo dejansko udejstvovanje pri izvajanju stare glasbe, ki predstavlja polovico repertoarja klasične glasbe, je svoj dolgo odlašani in težko dočakani razmah doživelo pred kakšnim desetletjem. Ne glede na številne strokovnjake in izvajalce ter dolgo tradicijo izvajanja stare glasbe v Sloveniji, ki vsaj v obliki festivalov v Radovljici in Brežicah sega v začetek osemdesetih let 20. stoletja, stara glasba ni imela primernega statusa znotraj Akademije za glasbo. Zasluge za bistvene premike v tem kontekstu ima čembalist in dirigent Egon Mihajlović, ki je s svojim znanjem, ambicijami in entuziazmom odprl ušesa in srca številnim študentom glasbe, jim odprl vrata v svet baročne glasbe ter s tem pot do koncertnih in opernih odrov. Umetniška zrelost izvedbe priča o napredku, ki ga je v zadnjem desetletju dosegel Oddelek za staro glasbo in Akademija za glasbo v Ljubljani nasploh. Sinhrona in homogena celota zvočne in vizualne podobe Agripine je v pohvalno sodelovanje povezala več vzgojno-izobraževalnih inštitucij ter občinstvu ponudila pravi Gesamtkunstwerk. S tem se je zapisala v zgodovino slovenske glasbe, in to tako s svojo vlogo pri uveljavljanju historične izvajalske prakse v sklopu študija glasbe v Sloveniji kot tudi v kontekstu oživljanja baročne opere na slovenskem gledališkem odru (za kar naša državna gledališča še vedno nimajo posluha).

Leta 2012 je takrat še mlada Katedra za staro glasbo na ljubljanski glasbeni akademiji pripravila prvo slovensko uprizoritev ene najstarejših ohranjenih oper, Monteverdijevega Orfeja (1607). Pod Mihajlovićevim glasbenim vodstvom ter v režiji gostujočega nemškega režiserja Detlefa Soelterja je na zavidljivi tehnični in umetniški ravni zvenela v ljubljanski Operi. Predstava je nastala kot koprodukcija Akademije za glasbo, Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Takrat se je javnosti predstavila nova generacija študentov petja, med katerimi prepoznamo več sedaj uglednih opernih solistov mlajše generacije, kot so Klemen Torkar, Nuška Drašček, Christina Thaler, Darko Vidic, Klemen Adamlje idr. Nova priložnost za izvajanje baročne opere se je študentom v Ljubljani ponudila leta 2014, ko se je Akademija za glasbo povezala s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem ter v režiji Yulie Roschina ter pod taktirko Simona Dvoršaka uprizorila Piccinijevo opero La Cecchina ali Nikogaršnja hči (1760). Orkester Akademije za glasbo je bil takrat že bolj seznanjen s historično izvajalsko prakso, kar velja tudi za izvrstne soliste, med katerimi so bili Dunja Tinauer, Mojca Bitenc, Štefica Stipančević, Ana Dežman, Eva Černe idr.

V vmesnem času je omenjena katedra na ljubljanski glasbeni akademiji prerasla v Oddelek za staro glasbo in desetletje po njenemu slavnostnemu vstopu na gledališki oder v obliki Orfeja smo bili priče njenemu najnovejšemu uspehu: produkciji Händlove opere Agripina (1709), ki je doživela premiero v soboto, 23. aprila, v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Glasbeni in idejni vodja projekta, Egon Mihajlović, je izvedbo vodil v historično korektni maniri – ne stoje s taktirko v roki, temveč sede ob čembalu, kot izvajalec in vodja orkestra. Baročni orkester Akademije za glasbo, tako kot solistično zasedbo na odru, tvorijo večinoma študenti z akademije, med njimi pa je tudi nekaj alumnov, kajti produkcijo so zaradi epidemije iz lanske prestavili v letošnjo sezono in v tem času je nekaj študentov že diplomiralo. 

Vloga Agripine, cesarjeve žene in prestolonaslednikove matere, ambiciozne mojstrice zapeljevanja in spletk, je od izvajalke izjemno zahtevna tako po tehnični plati, zaradi obsega in s tem izdatne prisotnosti na odru, kot tudi zaradi vsebinske kompleksnosti lika, ki v sebi združuje vse zaplete in večino razpletov dogajanja same opere. Sara Briški Cirman, ki jo mnogi bolje poznajo pod umetniškim imenom Raiven, je Agripino interpretirala z enkratnim šarmom, eleganco in igralsko prepričljivostjo, ki bi ji jo lahko zavidala marsikatera starejša in bolj izkušena operna pevka. Svoj igralski talent je pripela na stabilno ogrodje pevskega nastopa, ki so ga odlikovale dovršenost tehnike, izenačenost in svežina glasu ter jasna dikcija. Na enako visoki tehnični in umetniški ravni, ki je vsekakor izstopala nad sicer izjemno visokim povprečjem, je bil tudi nastop Alessandre Tessaro, ki je en travesti interpretirala vlogo mladega, prikupno zmedenega, a vendar ambicioznega potencialnega prestolonaslednika Nerona. S svojim vživetjem v vlogo, naravnim temperamentom in predvsem virtuozno koloraturno tehniko je očarala občinstvo. Po prepričljivosti, šarmu in glasovnih sposobnostih se je izpostavljenima pevkama močno približala Aleksandra Radovanović kot izvrstna, lahkotno koketna Popeja. Več kot solidni so bili tudi Marko Erzar kot cesar Klavdij, Antea Poljak kot vojskovodja Oton, Peter Grdadolnik in Žiga Lakner v vlogah dvorjanov Palanta in Narcisa, ter Klemen Torkar, ki je dal glas boginji Junoni. Posebno so se nam prikupili še Isabel Gale, Blaž Stajnko in Jan Veljak, ki so vloge slug podali bolj v obliki dvornih norčkov ter tako s humorjem obarvali vzdušje predstave.

Celotni izvajalski aparat je bil v tehničnem in umetniškem smislu odličen, tako da je bilo kar težko verjeti, da gre za študente in ne že izkušene profesionalce; taka slogovna žlahtnost in ekspresivna moč izvedbe bi bila ne le sprejemljiva, temveč dobrodošla tudi v kontekstu poklicnega, nacionalnega gledališča. To pa nenazadnje ne sme biti preveliko presenečenje, kajti mentorja celotnega projekta sta v našem in mednarodnem prostoru uveljavljena umetnika Egon Mihajlović in Rocc. Slednji je bil tudi režiser predstave. Veliko priznanje gre tudi ostalim mentorjem: mlade pevce so do izjemne zrelosti pripeljali Pia Brodnik, Barbara Jernejčič-Fürst, Theresa Plut, Matjaž Robavs, Nuška Drašček in Edita Grčevič Koželj, medtem ko so baročno izvajalsko prakso orkestrskih glasbenikov usmerjali violinistka Monika Tóth, blok flavtistka Mateja Bajt, flavtistka Lucia Rizzello in violončelistka Kaja Kapus. Akademija za glasbo se očitno ponaša z izvrstnimi mentorji, ki pri svojih študentih negujejo profesionalnost, samostojnost, kreativnost in ljubezen do glasbe.

Da pa so pevski in še zlasti igralski talenti mladih solistov lahko zares zacveteli, je zaslužen Roccov izjemno uspeli režijski poseg v tkivo baročne opere. S pretanjenim humorjem in sodobno reinterpretacijo likov je aktualiziral dogajanje opere ter jo predstavil kot brezčasno podobo človeške tragikomične ter usodi, bogovom, naključju oziroma sebi prepuščene narave. Izjemen prispevek solistov je bistveno sooblikovala in podprla enkratno privlačna in s simboliko prežeta vizualna podoba opere, za katero so poskrbeli študenti oblikovanja tekstilij in oblačil ter dijaki frizerstva in vizažistike, kajti predstava je nastala v koprodukciji z Naravoslovnotehniško fakulteto, VIST Fakulteto za aplikativne vede in Srednjo frizersko šolo Ljubljana.

Händlova Agripina je s to premiero presegla pričakovanja in se znašla med viški letošnje glasbene sezone. Sledijo še tri ponovitve na istem prizorišču. Umetniška zrelost izvedbe priča o napredku, ki ga je v zadnjem desetletju dosegel Oddelek za staro glasbo in Akademija za glasbo v Ljubljani nasploh. Sinhrona in homogena celota zvočne in vizualne podobe Agripine je v pohvalno sodelovanje povezala več vzgojno-izobraževalnih inštitucij ter občinstvu ponudila pravi Gesamtkunstwerk. S tem se je zapisala v zgodovino slovenske glasbe, in to tako s svojo vlogo pri uveljavljanju historične izvajalske prakse v sklopu študija glasbe v Sloveniji kot tudi v kontekstu oživljanja baročne opere na slovenskem gledališkem odru (za kar naša državna gledališča še vedno nimajo posluha).