Tržiška Modra Semenarna

Bilo je zgodnje megleno jutro. Njiva je bila že zorana. Sejalec je šel iz 19. v 20. stoletje. Iz vasi v mesto. Ko je impresionistični slikar Ivan Grohar narisal Sejalca (prvič razstavljen leta 1907), se Kranjcem vremena še zdaleč niso zjasnila. In do danes se jim najbrž še vedno niso. Le da sejalec Pločevinko na bistro prirejeni naslovnici albuma Kar seješ, to žanješ zdaj seje ničle in enice binarne modernosti. Na poti do svetilnika. Razsvetljenja? Kdo ve. Se pa z višine vsaj stanje bolje vidi. In dlje. V času k(o)ronske samoizolacije pa sploh, zdaj ko spoznavamo, da bomo morali dobesedno sami sejati, če bomo hoteli ž(r)eti. Kar seješ, to žanješ ni težek album, a je album s težo, ki s težkimi temami ne teži. Gibljivo nagovori, stimulira možgane.

In na to sodobno polje, kamor so trdno vsajeni polni plakati prazne vsebine, je iz Tržiča drugič krenila ekipa T.M.S. Crew. Korajžno, ponosno, brezkompromisno. No, saj za žur tudi najde čas. Za en komad. Če bi bila Greta Thunberg iz Tržiča, bi Kar seješ, to žanješ poslušala nenehno. Zakaj? Ker »če hočeš biti boljši, moraš biti odgovoren«. Na koncertu bi bila morda celo v prvi vrsti. Ali pa kar igrala klaviature. Ne zato, ker jih zna, ampak ker jih mora. Kar seješ, to žanješ je album, ki nima le veliko povedati, temveč glasno ponavlja in nazorno poudarja tisto, kar že vemo, a tega ne želimo poslušati. Kar pa ne pomeni, da je album težek. Ravno nasprotno, je album s težo. Problemi, stiska in upor že dolgo niso tako zazibali. 

Ekipa T.M.S. Crew bo drugo leto dočakala prvo desetletje obstoja, kar ni majhen dosežek za združbo, ki je skoraj sedem let medila nadaljevanje prvenca Kdo miži (2013). »Na začetku nismo imeli jasno zastavljenega koncepta, zato je bila osnovna vizija, da vsak od članov doda delček svojega izražanja k skupnemu ustvarjanju komadov. Nekakšen 'open source' mode,« je za nazaj nedavno opisoval Luka Legleria – Lucky L. Kot soustanovnemu članu zasedbe, ki zunanjim ustvarjalcem radodarno ponuja najboljši prostor v komadih, mu pripada prvi vzklik. Stand up. Vstanite. Več kot le pravočasno s postelje. V letu, ko se je Rage Against the Machine odločil, da bo šel majat kapitalizem z mastno dragimi vstopnicami, se še najde dostopnejši, predvsem pa domači krik vstaje. T.M.S. Crew zgrabi takoj, nemudoma, ko se vklopi mitraljez rimane realnosti, Jošt Urbanc – Joe Joe. Toliko ima povedati, da gre v spremni knjižici že prvo besedilo še na drugo stran. Ni smešno, nak. Stand up je nekaj čisto drugega. Je (anti)koncept: »Dvign roko, če te mot koncept, hej / laži, prevar, kva mormo vse požret, / država mora vzet, uprava more met / zastava mora plapolat, da vejo, kje j nered / stoka ne joka, jih boli za otroka / selijo se iz bloka, ker direktor fotra spoka / iz firme za djabe, delijo si nagrade / na temeljih človeka, pridno dela in ne nakrade.« 

Stand up je programski komad, žanrsko ne skriva glavnih adutov in naprej porine rokerske rife, kitarsko pa se vmes približa psihedeliji. Produkcija Željka Mladenovića je ponesla zvok, v katerem se bend počuti tako suvereno, da to gladko prenese na poslušalca. Ne manjka dosti, pa bi se zdelo, da si bil zraven na snemanju. Vendar komad zares strese šele besedilo: »Štir šihte, 20 let, ni si zrihou niti flat / dva pufa, en za hčer, trudu se je zmer ...« Ni službe v kraju tem, pravijo. Kaj potem ostane? Vstaja. Slepi in ponižani. Krivi hrbti. Potri, razočarani. Posttranzicija se dolgo ni zdela tako tu in zdaj, tranzicija tako nedokončana. »Pokazou sm ti znanje, višje plače vsi bi mel / prašam šefa, noče dvignt, da se, Pipistrel.« Stand up je morda alternativni hit leta na plošči, ki ničesar in nikomur ne prihrani. Morda je spisan na prvo žogo, ampak je v opisu situacije vseskozi zaznavna iskrena želja po uporu. Ne zato, ker je to kul, ampak ker je nujno. Povedano preprosto: verzom se verjame. To ni moralizem, je resnica. 

Če že PR sporočilo založbe sugerira, da glasbeniki »obljubljajo, da navkljub nekoliko tršim ritmom, kot smo jih od njih vajeni doslej, ohranjajo svojo značilno razgibano mešanico glasbenih stilov«, potem je jasno, da je bend T.M.S. Crew šel dlje. Denimo od primerjav s S.A.R.S., kar je sicer vredno vzeli kot kompliment. Tole je dlje od žur razpaljotke z občasnim sporočilom. 

Prvenec je še (retorično) spraševal, Kdo miži. Zdaj so oči široko odprte. Če se drugi komad na plošči in single Dušanka tako odpre, potem ni nobenih kompromisov. Nujna, neizogibna in markantna Lana Petrovič je zapeljivo dobrodošla skozi kruto prošnjo: »In naj se najde mal' hrane za dušo, pros'm j's«. Njen vokal je več kot le »malce jazzovski«, kot jo opiše Legleria. Je dopolnitev, deluje kot megafon drdranja v verzih Dušanke, kjer sicer ni vse tako brezupno: »Wanna be Robin Hood, išče se pravico / treba kej nardit, pošteno razdelit potico / redko je, danes vsi bi evre v predalu / vsen še dobri so ljudje, čekiraj borstvo na Valu.« Brez predaha sledi Money Maker. Kreativno razmetavanje že zato, ker Miha Zore kot gost na prepoznavni, prvoligaški kitarski rif (The Black Crowes) prepričljivo, četudi angleško prikriči, da se lahko komad preliva in krepi, ko »name dropping« načne Urbanc, Vogelnik podkrepi, Money Maker pa družbenokritično sklene Zoretov ozaljšani molovski vokal: »Uuu, briga me, kaj je prav in kaj ne / pere me pohlep, imel bi vse / zato ne čutm srca, sam dnar mi diši.« New York, slišimo, nima nič v primerjavi s tržiškimi balkoni, čeprav slišimo tudi o Oprah, Conorju McGregorju, Sopranovih. Money Maker je pravzaprav vrhunska parodija zeitgeista, (samo)kritika, ironija na pa-ra-pa-ra streljačine votlih verzov, četudi T.M.S. Crew zaradi žgočih kitar, premišljene produkcije in dodelanega zvoka kuka v mainstream. Ko drdra in ritmično para verze, je prekleto močan, sporočilen in si brez težav privošči tudi sklepno kitarsko wah-wah odisejado (Teo Peternelj, Nejc Peharc). Kitare so na albumu ves čas v vrhunski formi, vedno pripravljene, da nagovorijo. 

Kar seješ, to žanješ ni dolg album, si pa vzame čas. Kajti po uvodnem kitarskem trojčku pesem Trubadurji začne loviti drugačen flow, privošči si malo počitka, odmika od trdih semen in raje bolj prefinjeno seje. Ljubezensko. Trobentasto. Več prostora dobijo še drugi: Leon Slabe na trobenti nastavi pretanjenost, Simon Roblek – Sine je na bas kitari postavljen ravno prav v ospredje, da lahko Petrovičeva poskusi še z nežnejšimi in bolj zasanjanimi vokalnimi harmonijami. Nastopi čas za dvojino, toplo sonce nad mestom, kjer ljubezen igra »le za naju dva«. Trobentasta formula se nadaljuje v Ker se cenim (Hey spranec), naslednjem družbenokritičnem rafalu. Mediji, oglaševanje, internet. Komad, kjer se pokaže, kako bolj dinamičen je T.M.S. Crew, če si Legleria in Urbanc žogajoče in žugajoče podajata štirivrstičnice. Direktno povesta, kako danes marketing razmišlja namesto nas, pri čemer T.M.S. še bolj direktno razloži, kje je rešitev. Če se seveda sprijaznimo z oznako »hey spranec«. Zavednim, eko, gretathunberg kitarsko-trobentastim in sampliranim (Jamirko) hip-hopom, ki sporoča: nimaš glave za šišat, uporabi možgane. Da je denar sveta vladar, je znano, Ker se cenim v tem oziru ne pove ničesar novega. Ampak saj mu ni treba, kajti na koncu s ščepcem humorja, ki bi ga lahko bilo še več, izpolni napovedano ugotovitev, da je glava seveda tudi za šišat. Drobec na plošči, ki potrdi, da T.M.S. Crew sam sebe vseeno ne jemlje preresno. 

Če so Stekli psi na drugem koncu države zrimali Prekmurje kot »nindri indri«, je T.M.S. Crew svoje gorenjsko poreklo dobro stisnil v naslov Pa kva. »Oni lažejo, pa kva / oni kradejo, pa kva« je kvakarski avtohtoni krik, kjer Tomi Eler na bobnih skoraj nekako vstavlja opisljive pridevnike, mojstrsko. Da mularija govori o pokojninah, razmišlja o medgeneracijski solidarnosti? Tole je nemara najbolj brihten, pronicljiv, inteligenten komad na plošči. Če bi bila zasedba malo mlajša, bi lahko gladko štel za dober maturitetni esej. Morda ne bi bil ocenjen s petico, ima pa izjemen potencial za diplomo iz lokalne družbene kritike, prenesene na (nad)nacionalni nivo. V ritmično najbolj zadržani Čudna so pota gospoda pa prevladuje bolj preverjen in očiten metarap pristop, ko se tudi T.M.S. Crew ovije v zasanjane meglice, očitno zato, da razblini notranje dileme: preizpraševanje o zaupanju na križišču morale, družbe in vrednot. »Lahko ustvarimo z negativo dobro temo, toda se ne bo nikamor premaknila. Vedno bo imela negativni prizvok. Pozitivno pa boš slej ko prej sprejel. Le pozitivni pogled na svet te reši,« je bend za MMC razmišljal že leta 2014. Šest let kasneje prekleto dobro ve, da obstajajo tudi neodgovorjena vprašanja tipa »sam moč, vpliv bi, vlado vod elita / zakaj pomagat lačnim, če od tega ni profita« ter preizprašujoče se ugotovitve, kot je »mogoče se motm, sam razmišljam s svojo glavo / razviti tok, da sami sebe ne poznamo, alo!«. Na tej točki je album v dobri veri po iskanju žanrskih odtenkov morda najšibkejši, preveč proč od rdeče niti zavije z dobrohotno jamajškim refrenom Luke Bedeneta (Raggalution). Ampak saj nenazadnje na koncu pesmi sam sebi kolektiv sporoči, da »ti sam delej dobr rap«.

Da vse ne bi bilo tako uporno brezupno, si ekipa ob koncu privošči nekaj predaha. Hvala bogu. Že naslov je sproščujoč: Easy-Dur. Ska namig, poletna trobenta, sinkopirana kitara. Obstaja torej predah od »vsega tega«. Da, tudi Crewjevci imajo japonke na nogah, ko je zunaj šajba, sončna očala, glava na off. Na izi, čist spontano »tol'ko en'ga smeha, da skor sfalili smo Ljubljano«. Ker je niso, so nabasali na Zlatka, ki znova gostuje na plošči. Svet je pač lep. Morje, poletje, cesta, družba. Easy-Dur seveda ne paše v celovit koncept, vendar je svetloba, da se tiste trše dele toliko resneje vzame. Še dobro, da se zna zasedba zabavat. Ampak ni predaha. Svet in njegove tegobe ne počakajo. Njiva realnosti kliče. 

Kar senješ, to žanješ se konča z naslovno skladbo. Spet rif, spet mol, spet udar, spet trdo, neizbežno življenje. Zaključen krog. Na plošči, ki ji minuta manjka do enega nogometnega polčasa, ni več kot za eno postransko pesem prostora za žur, mladost, predah. Ker ko Urbanc pogleda okoli sebe, poštenih skoraj ni. Toliko večja odgovornost je zato poštenost do sebe, Zore pa v svojem najboljšem refrenu tako le poudari: »Če seme ta moč ima / žanješ, ko pade na plodna tla / in ko dojamem, da jest sem ta / ki vse to začne in vse konča.« 

Ekipa T.M.S. Crew je na drugem albumu prekleto dobro vedela, kaj želi povedati. In je to povedala, večkrat, in to na glas. Ne le kritizersko, ne brezupno, še zdaleč ne. Zveni kot bend, ki zna melodično predstaviti trdo realnost. Zelo dobro analizira stanje in skozi ustvarjanje, ki ves čas meji na skoraj potencialne hite, ponuja nagovor, kako do sprememb. Najprej v vsaki posamezni glavi. Ne le išče, ampak najde plodna tla, skrbno prebira, kaj pade skozi sito. Ampak četudi gre za neke vrste idealiste, ne bežijo od realnosti. Svet ni samo lep. Ni nujno, da bo vzklilo vsako seme. So pa pokazali, da lahko tudi v tem žanru s tako premišljeno produkcijo, ki ima med generacijskimi vrstniki zagotovljeno publiko, tudi veliko povedo. Kvalitetno, v materinščini, četudi s klišeji, stereotipi, že znanim. Kar seješ, to žanješ ni težek album, a je album s težo, ki s težkimi temami ne teži. Gibljivo nagovori, stimulira možgane. Nenazadnje, zadnje besede na plošči so: »Kar seješ, to žanješ, delaj dobro dalje, beseda velja toliko, kot tvoje dejanje.« T.M.S. bi tokrat lahko bila okrajšava za Tržiška Modra Semenarna.