Tunel dvojine

Skupina Pavlov si imena ni nadela po ruskem psihologu Ivanu Petroviču Pavlovu ali njegovem slavnem psu, ki se je refleksno slinil, takoj ko je zaslišal zvonec, saj je bil vajen, da ob zvonjenju dobi svojo porcijo hrane. Trojček iz Litije bi se lahko imenoval tudi Polak ali Walter: »Predvsem smo iskali ime, ki bi nam ustrezalo v fonetičnem in vizualnem smislu glede na stil glasbe, ki ga ustvarjamo.« V čemer je vendarle nekaj (Pavlove) ironije, saj se že ob prvih tonih prvenca Predor pocedijo synth pop in new wave retro sline. Razlika ob predanem cingljanju je v tem, da je pričakovani in znani obrok tokrat prilagojen lokalni izvedbi. Pavlov na prvencu Predor ne poda odgovora, ali gre rad v post in retro tunel. Zagotovo pa je prepričljiv v tem, kaj početi, ko je v tunelu. Ampak pri tunelih je tako, da so ti precej omejeni. In obenem vselej tudi bližnjica. Pavlov na prvencu ne poda točnega odgovora, ali gre v Predor zato, ker ne želi čez neznani hrib, ali zato, ker rad koplje s krampi žanrske gotovosti. Nad Predorom pa so fantje vsekakor ves čas sami neverjetno prepričljivo navdušeni in v slovenščini pokažejo, kaj bi še lahko bilo. Ampak prava potrditev ostaja igranje v živo.

Pavlov je še ena od pandemičnih skupin, celo ultimativna. Prej je namreč dočakal prvenec kot prvi koncert, pri čemer ne gre vsega pripisati zgolj pandemiji. Že res, da ta posebnost – prej album kot koncert – podpisuje PR sporočilo, ki bi lahko delovala tudi kot adut, ampak trojček Pavlov, ki je nastal leta 2017, je marljivo izdajal single. Trikrat se je prebil med kandidate za popevko tedna na Valu 202 (2019, 2020, 2021), za pesem tedna pa ga je izbral tudi Radio Terminal, v katerega programsko strukturo se še kako prilega. Zato gre tudi za izbiro. Njegovi člani so »približno tretjino dneva sicer podatkovni analitik, biotehnolog in študent fizike«, a so vpeti tudi v organizacijo in ozvočevanje prireditev. Povedano drugače: če bi si res želeli, bi gladko lahko izvedli koncert. 

In prav živa potrditev je tisto, kar manjka. Kajti Pavlov je neizogibno post-synth-pop, new-wave, post-punk revival bend. Paše, sede, zleze v vse predale, za kar je med drugim poskrbel producent Matej Pečaver. Ne zato, ker bi ga tja nujno uvrščali, ampak ker se zdi, da so fantje sami brskali, stikali, študirali po teh predalih. Z viskoznimi, dolgimi, misterioznimi temami, neskončnimi sintetiziranimi akordi, scenskimi ritmičnimi poudarki, razpršenimi kitarami in globokim, metaforičnim, melodičnim vokalom. To je bistvo benda. Fantje vedo, kaj so želeli, in točno to so ponudili. Predani so lastni ideji, zasidrani v točno določeni maniri, kar se pozna od začetka do konca, saj niti za hip ne sprejemajo kompromisov, ubirajo bližnjic ali se polaščajo trikov, da bi ugajali ali pripadali tej ali oni sceni. 

Uvodni Odboj je sunkoviti spust v Predor. Luč in barve so takoj v zadnji šipi. Močno prodorni bas (Miha Medvešek) oprimejo gromoglasni bobni (Domen Malis). V tak svet, kjer so akordi raztegnjeni in potopljeni, vstopi Marcel Kralj (vokal, kitara). »Potopljena misel jutra / dviga senco nad nebo / Prah v vetru te ujame in prekrije telo,« to so prvi verzi prvenca, ki se ne boji biti tisto, kar je želel biti v osnovi. To je »strah in slog premaganih otrok«, ki slej ko prej »ustavi zdaj in pripelje novo, svetlo«. Kraljev vokal je podstat zasedbe. Ne, Kralj ne zasenči skupine, ki že tako in tako skupaj lovi ubežno svetlobo in ves čas deluje kot nedeljiva celota. Ampak nezadržno je s svojim temačnim vokalom novi postromantik. V slovenski prostor ne prevaja, vseeno pa prenaša prebojne indie rock in post-punk prijeme, naj gre za Editors ali White Lies. Ampak prav slovenščina zasedbo nemudoma uvrsti v svojstven prostor. Ne v predal, čeprav bi jim lahko družbo delali The Tide, Grimmski ipd. Odboj deluje odbojno na poslušalca, ki tako nezadržno ve, pri čem je. 

Že pri skladbi Stolpi se pokaže, da si je trojček vzel čas in pedantno negoval komade. Stolpi so skoraj hit, ki pa to noče biti po konvencionalnih vatlih, čeprav izpolnjuje in odkljuka vsa merila. Že osnovni poskočni ritem z nazornim svetilniškim rifom se kakor da išče v vesoljni dvojini. »Stolpi kličejo, a že čutiš zrak / sredi polja kraj, ki si ga poznal«, to je eksistencialno iskanje. Za res velik preboj Kralj morda ostaja preveč zvest svoji nižji naraciji in melodičnim poudarkom, kar je po drugi strani dobrodošlo, saj imamo v slovenščini že komade o astronavtih (Društvo mrtvih pesnikov), nimamo pa tako netuzemske dikcije. Drznost je tisto, kar Predor naredi za album, ki ni prišel prepozno, čeprav bi mu to kdo hotel očitati, češ da je indie rock raketa že zdavnaj odletela. 

Čeprav v skupini pretežno gradijo na premici med črnim, belim in sivim, si vseeno dovolijo nekaj barvnih odtenkov. Narišejo se v pastelni Kormoran (nisem moril), kjer je klaviaturska matrica za hip blizu Videosexu, predvsem po izbiri tematike. Je pa res, da Kraljeva poetika ni tako nazorna. Sploh ne, načitana je, metaforična, simbolična, eksistencialna. Kormoran bi lahko bil za slovenski synth-wave to, kar je Klinik (Siddharta) za slovenski rock. Pavlov sicer že na tej točki ne ponudi ničesar novega. Kdor žanr pozna, bo prepoznal vse prijeme, kar pa Kormoran vseeno dela vrednega pozornosti, je njegova umeščenost v tu in zdaj, ki v izmuzljivem svetu nikdar ni zares tu in zdaj. »Izbiram vožnjo nazaj / ker že je videti v ambiciji / [...] Vem, da nisem moril / in vem, da nisem verjel / V ambiciji«, slišimo razklano priznanje, kakršnih zlepa ne najdemo. 

Soviet je morda preočitna izbira pri izbiri imena, motivike, zvočne podobe, dolgih vokalov. Soviet je dediščina, postulat, derivat tistega, kar je izumljala skupina, ki je izumljala prapočelo tega žanra in se je sprva imenovala Warsaw, zaslovela pa kot Joy Division. Pavlov na tej točki v refrenu sporoča: »Plavajva vse do dna pa če umreva / umreva že na isti dan kot prvak / ne obračaj nazaj saj zemlja gori / med kožami obetov plavajva«. Neizprosen refren, ki točno tako tudi deluje, še preveč direktno in neposredno. Kralj umira v dvojini manj množično, kot je to počel Primož Habič (Niet) v pesmi Lep dan za smrt. Dokaz za tako oceno je skladbi V ustih bleda, kjer se začuti in okusi napotek, da »ostajaj raje sam v dvojini«. Kralj redko tako izstopi kot na tej točki. Vse mu sledi: filmske klaviature, mamutski bas, atmosferski bobni. Pavlov zmore preskok, posodablja že izčrpani žanr in ga pripelje k nam z mešanico vseh nostalgičnih pričakovanj in še svežih pop dodatkov. Če bi Pavlov ujel pravi trenutek, bi skladba V ustih bleda lahko bila skriti bistveni komad. Namreč zato, ker ne nudi toliko novega, kolikor ostaja zvesta in gre z back vokali končno še zasanjano dlje, ne da bi se bala podaljšati tam, kjer se poprejšnji ustavijo.

Druga polovica albuma, ki formalno sicer ni razdeljen na polovici, a tako deluje, se začne na začetku, pri Konji ne jočejo, prvi pesmi in singlu. Ni nezanemarljivo, da prvi komad govori o slovesu. Tudi Konji ne zmorejo brez dvojine, s triletne prizme pa tudi ne povsem brez ščepca naivnosti, saj gre za redek komad, kjer se tako očitno in sramežljivo stremi po skoraj popevkarski melodiji. Z zaključeno celoto, poudarki, iztekom. Vseeno je skladba Konji že jočejo visoko zastavila letvico dvorezne melanholije. 

Pavlov na celovitem in odmerjenem 45-minutnem prvencu skuša v izteku uloviti še kakšne druge barve, teme, zavoje. Lov je točno tak primer: Kralj bolj zapolni kitice, trojčku se tokrat ne pozna, da bi vestno gradil le za izmuzljivi refren, ki skoraj nikdar ne pride. Lov je neke vrste želja po stranpoteh, ki jih Predor nima. Tujca 8 je podobno iskanje še česa, počasi že stremi k čakanju na konec tunelske vizije. To še ni luč, se pa ta počasi riše vsaj v glavi. Tujca 8 obenem prinaša največji lirski ekskurz: »Za meter sem obtal / sam malo, sam malo, vem, da tu se mi godi / zajeta sva oba v zrcalu / letalo riše ravne strele«. V pesmi, kjer »cirkus hira«, se riše kosovelovski sferično zrcalni futurizem, a Kralj ne zdrži brez dvojine in nagovorov. Pri čemer niti na tej točki ni zlahka pokazati s prstom in reči, da so to ljubezenski komadi. Kar albumu vsekakor ne škodi, a ni povsem jasno, ali mu koristi. Enako namreč prav v tem komadu obvisi eden od redkih orto kitarskih solo vložkov. Škoda, da ni še kakšnega tovrstnega klasičnega inštrumentnega preskoka, ki pa je v tem žanru resda nasploh redek. 

Predzadnja in najdaljša skladba, J. Buržujski, nakaže psihedelične in epske razsežnosti žanra, kot si ga Pavlov razlaga, kjer so šestminutni komadi ne le izjema, ampak dobrodošlo pretiravanje. Filmska, kubrickovska, orglarska narativnost je tisti zavoj, rariteta, po kateri album hlepi. Pavlov si vzame čas, v pravem pomenu, ne podaljšuje ga, Kralj pa se namesti v na gosto popisani tekst z verzi tipa: »Pripeljal si me zgodaj / že zdavnaj sem dosegel prag / nabiranja darov na stari ideal / dvignjene manjšine / noge za denar moj dobri gospodar.« J. Buržujski izpade kot programski komad, v katerem je povzeta filozofija bolj albuma kot zasedbe. Pavlov pred koncem dokončno zabriše vse neposredne interpretacije in poslušalce pusti z odprtimi razlagami. Kako? S sklepno Atmosfero tu, kjer Kralj »zapoje« bolj s kitaro kot z glasom. Da gre za svojevrstni konceptualni album, je jasno iz zadnjih verzov: »A vidiš odsev / pristaja s strani močno / v obleki noči / z lepilom iz večnosti / tebi«. 

Pavlov na prvencu Predor ne poda odgovora, ali gre rad v post in retro tunel. Zagotovo pa je prepričljiv v tem, kaj početi, ko je v tunelu. Ampak pri tunelih je tako, da so ti precej omejeni. In obenem vselej tudi bližnjica. Pavlov na prvencu ne poda točnega odgovora, ali gre v Predor zato, ker ne želi čez neznani hrib, ali zato, ker rad koplje s krampi žanrske gotovosti. Nad Predorom pa so fantje vsekakor ves čas sami neverjetno prepričljivo navdušeni in v slovenščini pokažejo, kaj bi še lahko bilo. Ampak prava potrditev ostaja igranje v živo. Na odrih. Kaj je na drugi strani dolgega, skoraj na novo odkopanega Predora, bo tako znano ob drugem albumu in še bolj na koncertih. Brez teh so namreč predori in Predori le bližnjica, ne pa čudo tehnike.