Turandot seka glave tudi v mjuziklu

Mjuzikli so stalnica gledališča, in z zvrstjo se akterji spopadajo več kot uspešno. Turandot sta ustvarila libretistka Jera Ivanc in skladatelj Laren Polič Zdravič. Že otvoritvena glasba nas povede v temačno vsebino ubijanja, sekanja glav. Skladatelj je glasbo žanrsko opredelil kot neo-classical-tribal rock. Intenzivni ritmi bobnov in ponavljajoča se ostinatna klasična (predvsem) godala v kombinaciji z elektronskimi synthi poudarjajo pravljično morilsko vsebino besedila. Vidi se, da skladatelja privlačijo različni žanri. Pri tej predstavi so glasbo narekovale teme besedila: od ženskosti in moškosti, odnosov med spoloma do ljubezni in človečnosti. Zanimivo je, da se skladatelj ni ukvarjal s Puccinijevo opero, v mjuzikl je namreč vključil zgolj nekaj taktov iz arije Nessun dorma v zaključnem Kalafovem songu Nihče ne spi (Gregor Gruden). Vsa glasba je pisana na kožo igralcem. Bistveno je bilo, da igralec nekaj zapoje z veseljem in pri tem uživa. Glede na to, da igralci nimajo posebnih ur petja, je bila izvedba presenetljivo dobra in intonančno zelo zanesljiva, in to ne glede na precejšnji delež gibanja in plesa. Pri ustvarjanju je bilo pomembno, da igralci niso osredotočeni na petje, temveč na ustvarjanje lika, na to, kako bodo videti na odru. Nekaj pomoči so imeli v posnetih delih, kjer je vokal prispevala Manca Trampuš, a to je kvečjemu ustvarilo še večjo dramatičnost in nasičenost zvoka v dvorani, kar je podprlo dogajanje, ki je potekalo na precej preprosti sceni. Skladatelj je glasbo žanrsko opredelil kot neo-classical-tribal rock. Intenzivni ritmi bobnov in ponavljajoča se ostinatna klasična (predvsem) godala v kombinaciji z elektronskimi synthi poudarjajo pravljično morilsko vsebino besedila. Vidi se, da skladatelja privlačijo različni žanri.

Med bolj »agresivnimi« gotskimi songi izpostavimo uvodnega z naslovom Ubijalski avtomati. Tu se je že takoj izvrstno predstavil Filip Samobor v vlogi zbora, ki v svojem izvajanju skozi celotno predstavo ni prav nič popuščal. Prav tako temačen je song Maščevanje v izvedbi Viktorije Bencik Emeršič, ki ji ustreza metalska glasba. Ling in Žrtve sta vsebinsko tudi težka songa; Žrtve z zelo eksplicitnim besedilom govori o posilstvu, kar v prvem trenutku kar šokira. Seveda pa so v predstavi tudi songi, ki so »absurdno lepi«, z nežno in lirično glasbo, kot je Kako je, če si fant, ki ga izvajata mlada Turandot in Kalaf (Voranc Boh in Lara Wolf), Pozabi, Nihče ne spi in Par mavričnih kril. 

Ker je na glasbenem nebu v zadnjih letih precej mjuziklov, so bila moja pričakovanja precej visoka. Predstava je izpolnila prav vsa. Režiserka predstave je Jana Menger, dramaturginja Eva Mahkovic, koreografijo pa je prispevala Maja Delak. Vloga korepetitorja je pripadla Jožetu Šaleju. In če to kaj pomeni: na ključku so izšli songi v originalni verziji in kot inštrumentali, ki so se dvakrat odvrteli že med vožnjo iz gledališča domov in kasneje še nekajkrat. Zagotovo se bodo še večkrat.