UHO sodobne glasbe

Domača glasbena pokrajina se je morda za vedno spremenila. Leta 1998 je Glasbeno društvo Slowind prvič organiziralo svoj festival sodobne glasbe, ki je naslednjih dvajset jeseni izobraževal in oblikoval generacije ljubiteljev stvaritev skladateljev našega časa. Dve leti nazaj se je Ministrstvo za kulturo mačehovsko odločilo, da si edinega kontinuiranega tovrstnega festivala ne moremo privoščiti, zato je Festival Slowind izgubil večji del financiranja. Škoda je že bila narejena, a so se še tako razpršeni prijatelji sodobne glasbe prvič odločili stopiti skupaj, nadaljevati s tradicijo in prihajajočim generacijam omogočiti novo platformo sodobne zvočne umetnosti. Na sceni, polni individuumov različnih interesov in zanimanj, se je naenkrat znašlo Glasbeno društvo UHO s festivalom Forum nove glasbe. Svoja prizadevanja po pestrem povezovanju in sodelovanju z vsemi akterji na široki paleti različnih glasbenih prizorišč ter razumevanju in premišljevanju najnovejših zvočnih izrazov dokazujejo že s prvo, decembrsko edicijo festivala. Tako koncertni kot izobraževalni del, ki ga sestavljajo delavnice in predkoncertni pogovori, je potekal po spletu. Mogoče so online koncerti še toliko bolj izpostavili vprašanja telesa in telesnosti, saj je izvajalska avra (potiho) ves čas manjkala. Tako je izvajalsko telo, postavljeno v ospredje zvočnega dogodka (zlasti četrtega), sprožalo tudi nepričakovana vprašanja na relaciji telo–stroj. Po drugi strani je ena pozitivnih plati streaminga večja sinhronizacija in povezanost dveh medijev pri avdiovizualnih delih.

UHO-jevci (skladateljici Larisa Vrhunc in Nina Šenk, dirigent Steven Loy in muzikolog Gregor Pompe) v svojih prizadevanjih segajo dlje od Slowinda. Za razliko od starejšega brata Forum nove glasbe stopa po že utrjeni poti in si lahko privošči več svobode tako v zasnovi programa kot v izrazitejši želji in potrebi po sodelovanju z drugimi sodobnimi umetniškimi skupinami in praksami. Letošnji organizatorji Foruma nove glasbe soustvarjajo prostor, ki deluje kot most med različnimi scenami. Takšen pristop utrjujejo s programiranjem novih del ustvarjalcev in ustvarjalk, ki so del t. i. alternativne scene (Nina Dragičević, Mauricio Valdes San Emeterio, Tomaž Grom) – poteza, ki si je akademski Slowind nikoli ne bi privoščil. Napovedujejo tudi zasedanje prostorov, ki ne sodijo le v elitne dvorane, namenjene kontemplaciji resne glasbe. Poleg tega gre tokrat za še eno novost; če se je namreč Slowind v času svojega nastanka moral orientirati bolj na Zahod in obogatiti domačo ustvarjalnost s sodobnimi umetniškimi tokovi »naprednega« sveta, po katerem smo konec devetdesetih še tako hrepeneli, se Forum nove glasbe z zamikom dvajsetih let lahko usmeri na evropski Vzhod. V svoji prvi ediciji se sprašuje po podobnostih in razlikah med glasbeno govorico generacije skladateljev, ki je svoje prve otroške in/ali skladateljske korake naredila po padcu berlinskega zidu. Tako je bil za kuratorja in skladatelja v žarišču izbran svetovno znani češki skladatelj Ondřej Adámek.

Programska zasnova letošnjega Foruma nove glasbe do določene mere odslikava značilnosti prav Adámekove glasbe. Kot pravi sam, je na spored uvrstil skladbe, ki se večinoma igrajo z vprašanji telesa in telesnosti, ritma in pulza ter performativnosti. Štirje od šestih koncertov so se zvrstili med 1. in 10. decembrom, še dva lahko pričakujemo aprila. Spored je popestril do potankosti premišljen kontrapunkt slišanih del. Ne samo da ima festival rdečo nit, ki povezuje vse koncerte med seboj, pač pa vsak koncert na novo osvetli festivalski ostinato. Primera: drugi koncert festivala z naslovom Ledeno vroče je za izhodiščno točko imel elektroakustično glasbo, ki se je posvečala raziskovanju ritmičnosti znotraj akuzmatičnosti (Løffler in Fure). Četrti koncert Telesni vzorci je najbolj neposredno naslovil povezave med telesom, jezikom in glasbenikom, večinoma pa ostajal znotraj območja raziskovanja izvajalkinega physisa kot še enega v vrsti tolkal (Sarhan, Globokar, Aperghis). Da pa ne bi vsak koncert postal podoben indie albumom, na katerih eno uro poslušamo eno in isto pesem, razdeljeno na poljubno število komadov, so organizatorji program prebijali s poetično in estetsko kontrastnimi deli oziroma različnimi zasedbami. Tako je na prvem koncertu Trans novemu, popolnoma metafizičnemu delu Petre Strahovnik Essence, v katerem je zvočno gradivo osrediščeno v tonu Es, a se od svojega jedra v valovih nenehno oddaljuje kot vodni krogi, sledil Delavski sindikat Louissa Andriessena, ki »transcendence« ne išče v določeni tonski višini niti ni usmerjen v slehernikovo »intimno«, temveč se udejanja v strogo ritmiziranem skupnem. 

Tako koncertni kot izobraževalni del, ki ga sestavljajo delavnice in predkoncertni pogovori, je potekal po spletu. Mogoče so online koncerti še toliko bolj izpostavili vprašanja telesa in telesnosti, saj je izvajalska avra (potiho) ves čas manjkala. Tako je izvajalsko telo, postavljeno v ospredje zvočnega dogodka (zlasti četrtega), sprožalo tudi nepričakovana vprašanja na relaciji telo–stroj. Po drugi strani je ena pozitivnih plati streaminga večja sinhronizacija in povezanost dveh medijev pri avdiovizualnih delih. Forumu nove glasbe bi v uspeh lahko šteli tudi število mladih izvajalk in izvajalcev, med katere so se med drugim uvrstili saksofonistka Brina Kren, precej pomlajšana zasedba ansambla Neofonía, tolkalka Špela Mestnak in klarinetist Jure Robek. Pri izvedbi ostalih koncertov so nastopili tudi pihalni kvintet Slowind, tolkalna dua Drumartica in Dendrocopos, kvartet saksofonov ROYA, godalni kvartet Dissonance in akordeonist Luka Juhart.

Društvo UHO je s prvim delom festivala uspešno začrtalo nove poti sodobne komponirane glasbe v domačem kulturnem okolju. Le upamo lahko, da ne bo delilo usode festivala Slowind.