Uigrano in razigrano!

Kaj poreči, led je prebit. Nikdar, res nikdar si nisem predstavljal, da bom nekoč soočen z dejstvom, da recenziram spletni prenos koncerta. Še več, če bi prejel takšno nespodobno povabilo, bi ga zagotovo z veliko slabe volje in nekaj začudenja zavrnil. Že kar nekaj let – včasih pozorno, včasih zgolj kot zvočno kuliso – spremljam televizijski program IConcerts in niti zamisliti si ne morem, si nisem mogel, da bi zložil kritiko tam videnega. Resda gre na kanalu izključno za posnetke koncertov iz bogate zgodovine popularne glasbe, medtem ko v primeru štreama ti potekajo s prenosom v živo; vendar v obeh primerih manjka ključni koncertni element – analogen, neposreden, prvinski, človeški stik poslušalca z glasbenikom: oder – dvorana! Recenzijo špila kolektiva Oholo! zato pišem bolj kot osebni eksperiment kot pa karkoli drugega. In tudi kot tako imenovani »teaser« oziroma dregljaj za prestavljeni festival Jazz Cerkno, ki naj bi se po novem zgodil med 17. in 19. septembrom. Srž zasedbe Oholo! je vsekakor v čisti ljubezni do špila in v razigravanju nastalih muzik. Pri tem se ne da preslišati, da gredo fantje v svojem početju v širino in globino, in to brez rezerve do konca, v velikem loku pa se izognejo tudi reciklaži impro zgodovine. V najboljšem primeru reciklirajo le sami sebe, a pri tem ostajajo samosvoja, avtohtona in progresivna enota.

Če me utrujeni spomin ne vara, se ravno v napovednem meniju Jazza Cerkno nahaja izhodišče – medsebojno sodelovanje. Zasedba Oholo! je bila zatorej nedvomno pravšnja izbira Cerkljanov za vpis v pisani štream mozaik, saj se izvajalsko početje komba opira prav na to prvino ter tokove in konstelacije, ki se med igro vzpostavljajo med člani zasedbe. Septet – najverjetneje nasprotno od prepričanja marsikoga – namreč v ničemer ne komplicira z nastavljenimi kompozicijami, temveč gre za enostavno uigravanje, igranje in razigravanje. V tem procesu se sproščajo različne muzike, ki povečini izvirajo iz popolnega navdiha in spretnih mediger, ki si jih podajajo naokoli. V tej improvizatorski misiji Oholo! seveda ni ne prva ne zadnja zasedba, je pa v zadnjem času ena tistih, pri katerih te muzike ne delujejo ne preforsirano niti niso samozadostne. Ohranjajo ves zanos igranja tako na površju kot tudi med aktivnimi sloji, ki se odkrivajo znotraj komunikacije med posameznimi člani zasedbe. Nove abstraktne resnice v njihovem primeru niso cilj, temveč sredstvo, ki je povsem izmuzljivo, kar sem spoznal šele ob ponovnem youtube ogledu oziroma poslušanju šiškarskega nastopa. No, pa smo opredelili tudi en plus (ali potuho) tovrstnih koncertnih preizkušenj. Pri tem pa fantje še konkretno švicajo in se zabavajo poleg, kar je vsekakor nujna koncertna predpostavka, ki poslušalcu odpira množico interpretacij, kakšnih godb je pravzaprav deležen. Kot prekaljeni improvizatorski poznavalci so brata Drašler, Tomaž Grom, Andrej Boštjančič, Marko Jenič, Andrej Fon in Jure Boršič v enournem nastopu zašli v številne izvedbene tranzicije, solistične izpade in dialoge, pregnetene na nedoločljivi meji med intimnim zanosom in medsebojnimi napetostmi. Tudi zato ne mislim nikogar posebej izpostavljati, ker gre v njihovem primeru za izvajalsko čvrst kolektiv, ki hkrati upošteva vsa nenapisana pravila tovrstne kolektivne ponudbe. Aplavz na odprtem platnu je bil zato seveda iskren in zaslužen.  

Srž zasedbe Oholo! je vsekakor v čisti ljubezni do špila in v razigravanju nastalih muzik. Pri tem se ne da preslišati, da gredo fantje v svojem početju v širino in globino, in to brez rezerve do konca, v velikem loku pa se izognejo tudi reciklaži impro zgodovine. V najboljšem primeru reciklirajo le sami sebe, a pri tem ostajajo samosvoja, avtohtona in progresivna enota. V marsičem spominjajo na skandinavske sezonsko sestavljene free-jazz kombe oziroma na Chicago Tentet Petra Brötzmanna. Spet se zanašam na utrujeni spomin. Četrtkov štream nastop septeta Oholo! je vsekakor izzvenel kot čudovito povabilo na 25. izvedbo Jazza Cerkno sredi septembra.