Uka Brizani skozi oči in analizo sina

Monografija temelji na diplomski nalogi Imerja T. Brizanija, opravljeni na ljubljanski muzikologiji (2010). Zato da zgodovina knjige in obeh Brizanijev, očeta in sina, ki je v 20. stoletju potekala v kosovski Prištini, ne bi padla v pozabo, se je odločil kot avtor (umetnik) in znanstvenik (muzikolog), da v biografskem zborniku prikaže življenje in delo svojega očeta Uke Brizanija. Ta je bil v času svojega življenja (roj. 2. 5. 1936 v Prištini) in dela ena največjih glasbenih osebnosti ne le na Kosovu, ampak v vsej nekdanji Jugoslaviji. Tako je Uka Brizani prikazan s treh vidikov: glasbenega, značajskega in romskega. Primer Brizanija naj bo spodbuda za romsko ljudstvo, iz katerega izvirajo Brizaniji, da se emancipira od lastne vdanosti v usodo preziranega ljudstva. Po poti, ki jo je najprepričljiveje začrtal prav Uka Brizani, naj kljubuje nasprotovanju od zunaj, še prej in še bolj pa nasprotovanju iz morebitnih slabih pobud v sebi. A vse to se ni zaustavilo pri predstavljenem Brizaniju starejšem, temveč se zdaj uspešno nadaljuje z njegovim sinom I. T. Brizanijem ter mladim in nadobudnim violončelistom Bernardom Brizanijem (roj. 1993), Imerjevim sinom in Ukovim vnukom, s katerim se sloves družine širi v mednarodni prostor. 

Ko poslušam priloženo ploščo (14 skladb v skupnem trajanju 40 minut), ne morem mimo tega, da se na posnetkih nahaja avtorska in prirejena inštrumentalna, vokalno inštrumentalna in orkestralna jazzovska glasba, ki je dandanes ne glede na svoje pričakovane folklorizme bolj ali manj univerzalna ter zabavna v najplemenitejšem pomenu besede. Četudi za to glasbo nimamo na razpolago seznama del, lahko verjamemo, da gre za avtorsko in prirejeno (aranžirano) glasbo Uke Brizanija. Genealogija romske glasbe, ki jo poslušam na tej plošči, zagotovo nima nič kaj dosti s srednjim vekom. Takrat so bili namreč Romi v mestih južnoslovanskih pokrajin delno zaposleni kot sluge bogatejšega mestnega sloja. V Indiji, od koder naj bi izvorno prišlo to ljudstvo, so delovali v vojaških in svečeniških funkcijah, kot glasbeniki in plesalci (420 let n. št.). Skladno z njihovim nomadskim načinom življenja so potovali s turško armado in jo zabavali. Posredno so vplivali tudi na evropsko klasično glasbo. Ob koncu 18. in na začetku 19. stoletja je tradicionalna ciganska glasba vedno bolj zanimala tedanji srednji razred in še posebno aristokrate. Ti so Rome vabili na svoje dvorce, saj so bili navdušeni nad njihovim načinom življenja in njihovo idealizirano svobodo. Ker so na teh dvorcih delovali in ustvarjali številni klasični glasbeniki, sta ciganska glasba in kultura posredno vplivali nanje in se kazali v njihovem delu. Enkratni romski glasbeni slog najdemo v srednjeevropski in judovski glasbi, flamenku ter plesni in jazzovski glasbi. Najdemo jo tudi v delih slovitih skladateljev F. Liszta, G. Bizeta, J. Brahmsa, G. Verdija, S. V. Rahmaninova, B. Bartoka idr. Veliko sodobnih umetnikov tudi na drugih ustvarjalnih področjih trdi, da so bili njihovi predniki romskega rodu. Med najpopularnejšimi tovrstnimi je zagotovo ansambel Gipsy Kings iz južne Francije.

O Uki Brizaniju zdaj lahko prebiramo, gledamo in poslušamo v recenzirani knjigi. Poleg običajnega pisanja v njej zasledimo številne izjave, intervjuje, mnenja itd. Ukovih in Imerjevih sopotnikov in nadaljevalcev. Knjiga je po vsem tem kar malce nenavadna, saj kljub prvotni težnji (kot dipl. naloga) niti ni preobremenjena z znanstvenim aparatom. Zato pa jo dodatno krasi več kot 170 faksimilov objav, fotografij, slik, notnih prilog, plakatov, programov in drugega slikovnega gradiva. Zaradi že omenjene priložene zgoščenke in njene bogate likovne opreme se monografija potemtakem tako bere in gleda kot posluša. V njej lahko zasledimo tudi prispevke Vinka Ošlaka (ki je poleg Janija Goloba eden od dveh recenzentov knjige), še največ seveda o glasbenem življenju Brizanijeve rodne Prištine. Poleg uvodne zahvale avtorja so tu še povzetki vsebine knjige v slovenščini, španščini, romskem, arliskem, albanskem in turškem jeziku, angleščini, srbščini in nemščini. Sledi seznam imen avtorjev, ki so prispevali k nastanku knjige, popis rokopisov, fotografij (1946–2017), tiskovin in priznanj. Spremno besedo k monografiji Uka Brizani. Glasbeni genij je napisal akademik dr. Boštjan Žekš. Za oblikovanje ovitka je poskrbel ilab crossmedie, fotografije in slike pa so last Brizanijev & Sons Produktion. Pisanje je imenitno, oblikovanje, branje, poslušanje in gledanje te knjige pa več kot spomin na še enega iz vrste premnogih glasbenikov z navideznega obrobja. Gre za sočasen prikaz in primerjavo z nekdanjega skupnega južnoslovanskega prostora, ki seže do Slovenije. Na vsem tem takrat enotnem družbenopolitičnem, kulturnem in še posebno glasbenem prostoru je bil prisoten Uka Brizani.

Pisanje je imenitno, oblikovanje, branje, poslušanje in gledanje te knjige pa več kot spomin na še enega iz vrste premnogih glasbenikov z navideznega obrobja. Gre za sočasen prikaz in primerjavo z nekdanjega skupnega južnoslovanskega prostora, ki seže do Slovenije. Na vsem tem takrat enotnem družbenopolitičnem, kulturnem in še posebno glasbenem prostoru je bil prisoten Uka Brizani. Nazadnje je od leta 1988 živel v Ljubljani, kjer je tudi umrl (8. 6. 2017). Pokopan je na ljubljanskih Žalah.