Unikum v času, ko se hlasta ...

Ko tole pišem, nas zaliva monsunsko vzdušje, voda lije od vsepovsod, človek pomisli na biblični konec sveta in se podzavestno začne ozirati po oprimkih, po stabilnih točkah, ki bi premagale povodenj. In glej ga, šmenta, ena takih stabilnih točk se nenadoma pokaže v razodetju novega albuma priletnega benda, ki z naslovom sugerira, naj uživamo. Alora, v vsem tem kaosu nekdo šepne Uživaj in ponudi krasno možnost za premostitev mrkih dni. Apel je seveda prefrigana past in ima apoene v moderni civilizaciji, ki je bolna od užitkov, ki hlasta samo za ugodjem in ima razsežnosti starega rekla carpe diem, izkoristi ta dan, ker ga jutri ne bo več. Bolj ali manj je naslov albuma brihten kavelj, s katerim te glasbeniki ujamejo, da se prepustiš njihovim veselim vragolijam.

Muzika kultnega benda Na lepem prijazni (NLP) vzbudi zanimanje že z naslovom, potem pa po svoje prepriča z zvočno infrastrukturo. Deset skladb je večinoma rezultat skupinskega dela članov, kot guru pa vedno štrli ven strunar Vojko Aleksić, ki je tudi prvopodpisani avtor skladb. In ko malo pobrskamo za zgodovino zasedbe, se takoj pokaže, da je omenjeni alfa in omega vseh različic benda, da je edini stalni član vseh zasedb, čeprav se občasno pojavljajo tudi drugi ustanovni člani. Je torej nekakšen spiritus agens celotnega pogona Prijaznih. Skratka, pester album, a ne preveč, vsega po malem najdemo na njem, a ni ničesar preveč ali premalo. Res dober poizkus reinkarnacije, dobra osnova za bendove nove vzgibe. Predvsem pa en tak unikum v času, ko se hlasta samo za trendi ali se za vsako ceno išče svoj novi obraz, enkraten, četudi naličen do nerazpoznavnosti.

Ko je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja bend iz inštrumentalnega v VIS (vokalno inštrumentalni sestav) povlekel Andrej Trobentar, je jugoslovanska glasbena revija Džuboks bendovo pesem Phaeton razglasila za drugi najboljši singel leta. To ni bilo majhno priznanje, fantje so bili skoraj špica, no, del puščice pri zašiljenem koncu. NLP je nastal leta 1978 v Ljubljani in ga predvsem pomnimo po kratici NLP. Potem je skupina počasi zamrla in se kot feniks ponovno sestavila v živi organizem leta 2005. Ti revival začetki mnogih bendov so nekakšne reinkarnacije, paranoično iskanje mladosti, da ne rečem čarobnosti začetnega navdušenja. Mnogim celo uspe vzbuditi pozornost, potem pa muzika uživaško igra naprej. Nekateri to naredijo iz golih finančnih vzgibov, drugi resnično čutijo potrebo po ustvarjanju; in pri tem nekateri padejo v prazen prostor in hitro odnehajo, če so le dovolj modri. 

Album Uživaj, ki je tokrat izšel v samozaložbi, distribuira pa ga NIKA, ima vse lastnosti ponovnega rojstva, mogoče s pridatkom, da se je sestav glasbenikov dodatno povečal in praktično na vsakem komadu bend nastopi v drugačni zasedbi, vsaj v posameznih delih. Glasba je prijetna muzika za vožnjo, jazzovski in rockerski mainstream, nezahtevna za uho, lepo se ziblje v intervalih od bluesa do funka ter prav prijazno valovi v prostoru. Lahko bi tudi rekli, da ni nič presenetljivega in je prav mogoče, da bo precej neopazno zdrsnila mimo večine. Za radio je preveč jazzy, razen za kakšne specialne oddaje, za koncertno promocijo pa tudi nisem prepričan, da bi ta muzika potegnila množice. No, s tem ni nič narobe, morda je to prej plus; glasbeniki očitno igrajo svojo zgodbo, prav uživaško in sproščeno. Gre za zasedbo, ki obvlada svoj posel. Beseda všečno bi se lepo prilegla tej kreaciji, a bi vsekakor bilo potrebno izpostaviti tudi pogum, da se glasbeniki tako zelo držijo svoje špure, svoje linije, da jih noben trend ne zmami, da bi se šli pretvarjat, da so nekaj, kar niso. Fini so tudi »balkanski« vložki, značilne lestvične podlage, ki dopuščajo improviziranje od nič do neskončno. To je glasba tega prostora, nedvomno, a vse nekako prekvašeno, vzeto iz preteklih časov in položeno v ekskluzivni bar, kjer ljudje znajo hkrati uživati v družbi in poslušati glasbeno produkcijo, ki ustvarja vzdušje. 

Glasbeni kolektiv je pester, skoraj ni mogoče ugotoviti stalne zasedbe, saj je v vseh komadih rahlo premešana. Zagotovo so nekateri samo gostje na albumu, vseeno pa se spodobi, da jih naštejem. Celota albuma, zven in produkcija je seveda delo vseh. Ob liderju Vojku Aleksiću se v posameznih skladbah pojavljajo še Jan Jarni, Žiga Fabbro, Borut Praper, David Jarh, Jurij Toni, Dare Hočevar, Žiga Kožar, Luka Einfalt, Petra Trobec, Andjelko Knežević, Tadej Košir, Luka Kuhar, Grega Gorenšek, Jernej Kržič, Ludvig Bagari, Tin Aleksić in Bor Zakonjšek, nekateri v različnih inštrumentalnih vlogah, spet drugi samo s sporadičnim vskokom. Gre torej za glasbeno pestro in nadarjeno druščino, ki vrhunsko in kultivirano muzicira. Včasih te skladbe zazibljejo v krasna leta starih rockovsko jazzovskih sanjarjenj (B2), kjer se lahko sproščaš v prijetnem mehanizmu preizkušenih solaž. Uvodna skladba B1 ima zelo čisto strukturo, res potegne v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko se je na harmonski šabloni lahko v nedogled improviziralo. Kiviliks, tretja skladba, ima že rahlo nevrotičen značaj, srka predvsem iz nekakšnih pridušenih strasti, išče gibke linije in cika na psihedelijo. Da ne naštevam balkanskih začimb nekdanjih jugo rockerjev (Mu). 

Skratka, pester album, a ne preveč, vsega po malem najdemo na njem, a ni ničesar preveč ali premalo. Res dober poizkus reinkarnacije, dobra osnova za bendove nove vzgibe. Predvsem pa en tak unikum v času, ko se hlasta samo za trendi ali se za vsako ceno išče svoj novi obraz, enkraten, četudi naličen do nerazpoznavnosti.