Urban Koder (1928 – 2019)

Pred dobrim letom sem začela podrobneje raziskovati življenje in delo Urbana Kodra. Gospod je marca lani (2018) praznoval 90. rojstni dan in takrat se mi je zdelo prav, da mu na Radiu posvetimo oddajo. Poznala sem seveda glasbo iz filma Cvetje v jeseni, Ljubljanski jazz ansambel in nekaj njegovih najbolj znanih šansonov. Moje službeno raziskovanje je kmalu preraslo v pravo evforijo in obsesijo z njegovo glasbo, ki je v radijskem arhivu RTV ni in ni zmanjkalo. Kakšna raznolikost! In prav na vsakem področju, kjer je ustvarjal, je njegova zapuščina neverjetna. Potem pa se pogovarjam s kolegi, muzikologi, profesorji, glasbeniki – in le redko kdo pozna njegovo glasbo. »Ah, Cvetje v jeseni,« pravijo. In potem začnem razlagati, da ne samo to, da se v njegovem opusu najde veliko več. V odgovor dobim začudene obraze: »A res? Vau, nisem vedel!« Potem sledijo klici in sporočila po predvajani oddaji na 1. programu Radia Slovenija. Vesela sem in hkrati žalostna. Kako lahko toliko let ustvarjanje takšnega umetnika ostane prezrto? Po letošnjem 9. januarju je bilo novic v raznoraznih medijih o njem veliko. A kaj, ko je za to na žalost en sam razlog. Urban Koder je bil velik človek, velik umetnik, svetovljan, intelektualec, odličen glasbenik, človek širokih diapazonov in razgledov.

Spodnji zapis poskuša na enem mestu povzeti vsa področja njegovega delovanja, nekatera malo podrobneje, druga malo manj. 

Ker se ni omejeval na določen glasbeni žanr, je s svojim ustvarjanjem vplival tako na glasbenike kot na ustvarjalce na drugih umetniških področjih. Zaradi razgledanosti in svetovljanstva je dopustil, da so na njegovo delo vplivale tudi prvine drugih umetnosti. Imel je izreden estetski čut in je znal prepoznati kakovost v umetniškem delu ter jo izkoristiti v prid svojemu glasbenemu prispevku, pa če je šlo za poezijo, dramsko besedilo, režijo ali igro. Bil je med začetniki ali utemeljitelji tako na področju slovenskega jazza kot scenske glasbe v radijskih igrah ter med vodilnimi ustvarjalci na področju gledališke scenske glasbe, filmske glasbe in šansona. Čeprav je opus Urbana Kodra raznovrsten, je umetniško dovršen.

Glasbena zapuščina

Glasbena zapuščina Urbana Kodra je izjemna. Deloval je na številnih glasbenih področjih: bil je trobentač v Plesnem orkestru Radia Ljubljana in Ljubljanskem jazz ansamblu, eden izmed organizatorjev 1. Jugoslovanskega jazz festivala na Bledu, skladatelj, ki je pisal za svojo zasedbo Ljubljanski jazz ansambel, pozneje pa se je posvetil pisanju glasbe za radijske igre za odrasle in otroke, glasbe za gledališče (za 96 gledaliških predstav) in filme (sodeloval je pri 20 celovečernih filmih, 4 dokumentarnih, 10 televizijskih nadaljevankah in 15 kratkih animiranih filmih). Uglasbil je več kot 80 pesmi slovenskih in tujih pesnikov (mdr. cikel šansonov in socialnih pesmi za ženski glas in orkester); med njimi je veliko pesmi Franeta Milčinskega – Ježka. Napisal je glasbo za dva muzikala in za številne balete.  

Urban Koder se je rodil v Ljubljani. Oče je bil dentist, mama pa pianistka. Kot se je sam spominjal, sta starša v njegovi mladosti zelo skrbela za njegovo izobraževanje ter kulturno ozaveščanje. Obiskovali so gledališče, kinoteke in veliko pozornost namenili literaturi. Na vrtu za hišo je stal paviljon s staro mizo, po kateri je Urban tolkel in ustvarjal svoje prve »avantgardne kompozicije«. Kasneje so v tem paviljonu z zasedbami vadili. Pri šestih letih je začel obiskovali ure klavirja, petja in glasbene teorije na Glasbeni matici v Ljubljani, vendar se je glasbeni izobrazbi kmalu odpovedal in se posvetil športu (bil je tudi teniški prvak). Pri trinajstih letih je bolj po naključju začel igrati trobento, ko sta ga k zasedbi Veseli berači povabila Mirč Kragelj in Jože Baloh. Oče mu je kupil trobento, še prej pa ga je pospremil k zdravniku, da preveri, ali sploh ima dovolj močna pljuča. Koder se je igranja učil pri profesorju pozavnistu Franti Karasu in zelo hitro napredoval. Kasneje je znanje nadgrajeval sam, s poslušanjem plošč.

S sedemnajstimi leti se je zaposlil kot trobentač v Plesnem orkestru Radia Ljubljana. Leta 1945 je Bojan Adamič ob sebi zbral glasbenike, ki večinoma niso imeli formalne glasbene izobrazbe, a so izkazovali velik potencial ter predvsem veliko ljubezen do glasbe. Po Adamičevih besedah so bili steber orkestra trobentač Urban Koder, pianist Mario Rijavec, pozavnist Franci Ogrizek in saksofonist Dušan Veble. Koder je v orkestru igral do leta 1970 in kot solist pomembno prispeval k njegovemu razvoju. 

Prav Koder je leta 1953 zbral in vodil zasedbo Solisti Plesnega orkestra, ki se je preimenovala v Ljubljanski jazz ansambel, saj si je s kolegi želel igrati več jazza, kot ga je bilo prisotnega v Plesnem orkestru. Verjetno je bil ansambel eden najbolj priljubljenih malih jazzovskih zasedb pri nas v tistem obdobju. Leta 1959 je izdal album Ljubljanski jazz ansambel svira dixieland – to naj bi bila prva jazzovska plošča v povojni Jugoslaviji (že pred vojno je album izdal trio Jurković). Leta 1960 je ansambel nastopil na 1. Jugoslovanskem jazz festivalu na Bledu (na festivalih se je pojavljal do leta 1968). Novinarji so Urbana Kodra na tem festivalu celo izbrali za najboljšega trobentača, kot navaja Primož Zrnec v diplomski nalogi z naslovom Sprehod skozi štiri desetletja blejskih in ljubljanskih jazzovskih festivalov. Prav tako je veliko navdušenje nad Kodrom izrazil pianist John Lewis, ki je leta 1964 na festivalu igral s svojim Modern Jazz kvartetom. Ansambel je koncertiral tudi v tujini; najodmevnejši je bil nastop na festivalu v Juan les Pinsu na Azurni obali, imeli pa so tudi turneje po Jugoslaviji, Avstriji in Poljski. Zasedba je igrala do leta 1968. Najdlje so skupaj igrali vodja in trobentač Urban Koder, klarinetist Borut Bučar, saksofonist Dušan Veble, pozavnist Franci Puhar, pianist Mario Rijavec, kontrabasist Miško Hočevar, kitarist Milan Ferlež ter bobnar Aleksander Skale. Čeprav je Koder zasedbo ustanovil že leta 1953, v radijskem arhivu pred letom 1957 ne najdemo posnetkov. Prvi ohranjeni posnetek je nastal 31. decembra 1957, in sicer gre za skladbo Tiho pada sneg Maria Kinela, Aleksandra Skaleta in Maria Rijavca v izvedbi Optimistov in Ljubljanskega jazz ansambla. Več posnetkov najdemo od leta 1959 naprej.

Kot trobentač se je Urban Koder odlikoval predvsem po izredno lepem tonu in spevnosti, še posebno je navduševal z baladami. Na povabilo Louisa Armstronga je Koder (spoznala sta se na koncertu v Ljubljani leta 1959) z njim zaigral na koncertu v Zagrebu. Leta 1970 je prenehal z igranjem trobente, saj se je nekajkrat zgodilo, da je med igranjem visokih tonov izgubil zavest; poleg tega je želel več časa posvetiti še pisanju. Zaposlil se je kot glasbeni urednik na Televiziji Ljubljana in tam pisal in skrbel za številne oddaje. Upokojil se je leta 1989.

Že leta 1959 so se jazzovski zanesenjaki na opatijskem festivalu začeli pogovarjati o organizaciji jugoslovanskega jazzovskega festivala. Naslednje leto so ga organizirali na Bledu. Med njimi je bil Urban Koder, ki ga lahko prištejemo med začetnike festivalskega jazzovskega dogajanja pri nas; s festivalom je sodeloval še dolga leta. Sam festival je imel seveda izjemno pomembno vlogo za razvoj ne samo slovenskega, ampak tudi jugoslovanskega jazza, saj so se na njem srečevali številni glasbeniki (že na prvem je nastopilo 21 jugoslovanskih zasedb), izmenjevali znanje in izkušnje, predvsem pa so jazz predstavili širšemu občinstvu. Jugoslovanski jazz festival je pozneje prerasel v Jazz festival Ljubljana (s številnimi mednarodnimi zasedbami), ki bo letos zaznamoval že 60. obletnico in tako velja za enega najstarejših tovrstnih festivalov na svetu. 

Urban Koder je torej ena pomembnejših osebnosti za razvoj slovenskega jazza, katerega začetki so se sicer kazali že pred vojno, a segajo resni začetki jazzovske ustvarjalnosti v obdobje po vojni. Na začetku petdesetih in pozneje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil poleg Bojana Adamiča in pozneje Jožeta Privška (ter še nekaterih članov Plesnega orkestra) prav Urban Koder tisti, ki je pomembno soustvarjal slovensko jazzovsko prizorišče. Ne smemo pozabiti, da se je Koder z jazzom ukvarjal v času med vojno in po njej, se pravi v času, ko tovrstna glasba pri nas ni bila zaželena oziroma je bila celo prepovedana in so morali glasbeniki skrivati partiture pred oblastjo. Tudi Koder je imel kar nekaj težav zaradi svoje naklonjenosti ameriški glasbi in je bil v času služenja vojaškega roka leta 1956 zaradi objavljene fotografije v reviji Tovariš s trobentačem Emmettom Barryjem (1. trobentač v orkestru Dizzyja Gillespieja – Koder je bil na koncertu v Zagrebu) celo premeščen na madžarsko mejo. Bil je tudi eden od solistov na koncertu Plesnega orkestra v Beogradu leta 1946, po katerem so zaradi izvajanja jazza Bojana Adamiča izgnali v Albanijo. Orkester je imel prepoved igranja jazza do leta 1948 in je moral izvajati bolj narodne melodije, med katerimi so prevladovali ruski marši. Toda Kodra to ni ustavilo.

Že na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja se je Koder začel posvečati pisanju glasbe za radijske igre za odrasle in otroke. Čeprav v Ljubljani uradno ni doštudiral glasbe, je obiskoval predavanja kompozicije in dirigiranja na akademiji pri profesorju Lucijanu Mariji Škerjancu. Že pred tem pa je ure in ure presedel ob partiturah simfonične glasbe in jih študiral. Leta 1969 je odšel v Rim na izobraževanje iz kompozicije; tam je med drugim nadgrajeval svoje znanje pri Henriju Manciniju.

Prav z Ljubljanskim jazz ansamblom ga je režiser Mirč Kragelj leta 1962 povabil k sodelovanju pri radijski igri Harlemska balada (zgodba o Billie Holiday). Ravno tukaj naj bi se vse skupaj začelo, saj je Koder za igro napisal avtorsko glasbo in jo seveda z ansamblom tudi posnel. V radijskem arhivu je 45 radijskih iger za odrasle (med njimi so Stoli – Fritzevo delo v Petanovi režiji, Mala suita čakanja – Richardovo delo v Kragljevi režiji, Smrt Jamesa Deana – Anderschevo delo, prav tako v Kragljevi režiji, in Trkanje na steno – Lužanovo delo, ki ga je režiral Mauser) in 81 za otroke (med drugimi Puntarjev A v režiji Rosande Sajko, Lov na rep, Beli dan in Medvedek zleze vase istega pisca in režiserke ter Škratek Lučka Puntarja in Rojčeve), za katere je napisal avtorsko glasbo. Na Festivalu jugoslovanske radijske igre v Ohridu je prejel več kot deset nagrad, od tega številne za izvirno glasbo; predvsem je blestel pri otroških radijskih igrah in je v sodelovanju z avtorjem Franetom Puntarjem, režiserko Rosando Sajko in tonsko mojstrico Metko Rojc ustvaril številne umetniško dovršene igre, ki so bile predstavljene ne samo na našem nacionalnem radiu, temveč tudi na tujih radijskih postajah. Radijska igra A še danes velja za eno najboljših umetniških iger Radia Slovenija (leta 1973 je bila uvrščena med deset najboljših radijskih iger na svetu). Urban Koder je tudi avtor radijskega aviza za oddajo Lahko noč, otroci, ki se predvaja od leta 1968 in je eden najbolj prepoznavnih avizov na Radiu Slovenija; sam je tudi igral na trobento. Pri radijskih igrah za odrasle je največkrat sodeloval s Hinkom Košakom, Žarkom Petanom in Rosando Sajko. Urban Koder je tako pri radijskih igrah za odrasle kot za otroke znal prepoznati bistvo besedila in ga nevsiljivo podpreti.

Prav tako je svoje spoštovanje do literature in dramskih del izkazal v glasbi za gledališče, v katerem je bil v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja verjetno najbolj zaželen skladatelj; napisal je namreč glasbo za 96 predstav. Prvo avtorsko glasbo za gledališko predstavo je napisal leta 1964, to je bila igra Čudežni pisalni strojček Smiljana Rozmana v režiji Rosande Sajko. Kasneje je sodeloval z režiserji, kot so Zvone Šedlbauer, Žarko Petan in France Jamnik, in to v kultnih predstavah, kot so Pohujšanje v dolini Šentflorjanski (Cankar/Petan), Velikani z gore (Pirandello/Moder/Petan), Nora (Ibsen/Moder/Mlakar), Veliki briljantni valček (Jančar/Šedlbauer) in Sen kresne noči (Shakespeare/Jesih/Korun). Sodeloval je tudi pri dveh »spektaklih«, in sicer je šlo za uprizoritvi na prostem: leta 1984 je bil v Kanalu ob Soči uprizorjen Don Kihot Bulgakova v režiji Šedlbauerja, v Šmartnem v Brdih pa Rojasova Celestina, prav tako v Šedlbauerjevi režiji. Napisal je dva muzikala, Čudovite zanesenjake (1968) in U slovenačkim gorama (1987), ter s slednjim v sodelovanju s pesnikom Ervinom Fritzem in režiserjem Žarkom Petanom požel velik uspeh. Napisal je tudi kar nekaj glasbe za balet (mdr. leta 1998 glasbo za balet Bikec Ferdinand v koreografiji Ksenije Hribar). 

Bil je eden tistih, ki so dokazali, da ima glasba v gledališču pomembno vlogo. Po njegovi definiciji se glasba v gledališču deli na šumsko glasbo in scensko glasbo in ima trojni pomen: »Glasba lahko ilustrira to, kar se v predstavi zgodi, spominja na tisto, kar se je že zgodilo, ter napoveduje tisto, kar se bo v predstavi šele zgodilo« (Drnovšek, 2005). Urban Koder je v svojo glasbo zares znal ujeti vsebino in občutek besedila, že med prebiranjem je videl uprizoritev in slišal glasbo ter se poglobil v vsako podrobnost. Zelo intenzivno je sodeloval z režiserjem, hkrati pa je znal glasbo napisati tako, da je bila, kjer je bilo to potrebno, nevsiljiva, vendar ne nepotrebna, spet drugič pa zelo intenzivna in celo vodilna, če je to zahtevalo dramsko delo oziroma režija.

Kot skladatelj filmske glasbe je prvič nastopil leta 1965, ko je z glasbo opremil kratki igrani eksperimentalni film Sam (scenarij Hans Peter Rullmann, režija Dušan Prebil), leta 1967 je kot skladatelj sodeloval pri televizijski drami Balada o temi Babiča in Vuge, leta 1970 pa je z glasbo opremil svoj prvi celovečerni film Onkraj Jožeta Galeta. Do leta 2005 je sodeloval še pri 18 celovečernih filmih, 4 dokumentarnih, 10 televizijskih nadaljevankah in 15 kratkih in animiranih filmih. V opusu seveda vzbuja največ pozornosti glasba za Klopčičev film Cvetje v jeseni (po Tavčarjevi istoimenski povesti). Prav zaradi svoje »slovenskosti« –skladatelju je z glasbo uspelo podoživeti in opisati tako pokrajino kot ljubezensko zgodbo – sodi v najbolj prepoznavno slovensko filmsko glasbeno ustvarjalnost. Leta 1995 je napisal glasbo za edino odkrito kopijo filma Als ich tot War (Ko sem bil mrtev) Ernsta Lubitscha iz leta 1916. Šlo je za izredno odkrije, saj je to Lubitschev najstarejši ohranjeni celovečerni film, ki je dolgo veljal za izgubljenega. Pisanje glasbe ob tem dogodku so zaupali Urbanu Kodru; in on se je dela lotil izjemno natančno ter Lubitschevi nemi komediji dodal ne samo glasbo, temveč še izraznost, čustva in značaj. Tudi njegova glasba za druge celovečerne filme po kakovosti ne zaostaja. Ne glede na tematiko je znal Koder vedno znova presenetiti tako z izbiro instrumentarija kot s čutnimi melodijami. 

Urban Koder se je poglabljal v študije o vlogi glasbe v gledališču, igrah in filmu ter se zavedal, da je scenska glasba skupek raznovrstnih žanrov in glasbenih slogov. To načelo je vedno dosledno upošteval in se izredno natančno in z razmislekom prilagodil besedilu ter vsebini. Prav v glasbi za gledališče, film in radijsko igro je najbolj izkazal svojo univerzalnost in dokazal, da za dobro scensko glasbo ne potrebuješ le odličnih tehničnih sposobnosti, ampak moraš biti široko razgledan in spoštljiv do vseh oblik umetnosti. Še eno nezanemarljivo dejstvo je vredno omeniti: Kodrova scenska glasba večinoma odlično deluje tudi sama zase. 

Posebno pozornost je Urban Koder posvečal pisanju šansonov: v njegovem obsežnem opusu najdemo več kot 50 šansonov in več kot 30 songov. Sodeloval je s številnimi slovenskimi pesniki, denimo Ervinom Fritzem (mdr. Manhattan, Pigalle, Romanca, Stoli), Janezom Menartom (mdr. Croquis, Jesen, Majska) in Milanom Jesihom (mdr. Na sprehod, Slika, Zimska). Uglasbil je poezijo tujih pesnikov v slovenskih prevodih, na primer Bertolta Brechta (mdr. Pesem o čistosti, O prijaznosti sveta), Heinricha Heineja (mdr. Angeli, Pusti!, Ženska) in Franka Wedekinda (mdr. Lulu, Zemeljski duh). Koder je veliko sodeloval z Ježkom in uglasbil številne njegove znamenite pesmi (mdr. Darwin nima prav, Moj narobe svet in Jaz imam pa tako srčno napako). Bil je eden glavnih udeležencev na Festivalu šansona v Rogaški Slatini v letih od 1984 do 1990. Večino njegovih šansonov prepeva Vita Mavrič, ki ji je seveda tudi ob Kodrovem sodelovanju in pomoči pri nas uspelo popularizirati šanson. Kodrovi šansoni izkazujejo bistvo te glasbene oblike, ki sicer v ospredje postavlja besedilo, vendar tudi glasbene spremljave ne zanemarja. Kodrove melodije podpirajo besedilo, harmonska spremljava je izredno bogata, aranžmaji pa domiselni ter dovršeni.

Čeprav Urbana Kodra ne povezujemo neposredno s slovensko popevko, je bil z njo povezan dolga leta. Leta 1967 je s skladbo Vse rože sveta (besedilo je prispeval Milan Lindić, izvaja jo Lado Leskovar) sodeloval na tekmovanju za pesem Evrovizije na Dunaju in zasedel osmo mesto. Pozneje je na Festivalu Slovenske popevke leta sodeloval kot član strokovnih komisij. 

Leta 2014 je Koder NUK-u podaril ves svoj osebni arhiv, izvirne partiture ter dosegljive posnetke. Ob tej priložnosti je NUK pripravil obsežno razstavo o njegovem delu in življenju.

Junija 2018 je na pobudo Radia Slovenija Simfonični orkester RTV Slovenija pod vodstvom Aljoše Škorje posnel tri skladbe Urbana Kodra, in sicer glasbo iz filma Črna orhideja ter deli, ki nista bili še nikoli posneti: petstavčno suito Slike iz gledališča ter Dan je zaljubljen v noč za violončelo in godalni orkester (predelavo vokalne skladbe Pusti iz leta 1988).

Koder, ki se je v mladosti sicer odločil za zdravniški poklic, vendar je po koncu študija pristal v glasbi, je kljub svoji neformalni glasbeni izobrazbi v slovenskem glasbenem prostoru pustil neizbrisljiv pečat. Ker se ni omejeval na določen glasbeni žanr, je s svojim ustvarjanjem vplival tako na glasbenike kot na ustvarjalce na drugih umetniških področjih. Zaradi razgledanosti in svetovljanstva je dopustil, da so na njegovo delo vplivale tudi prvine drugih umetnosti. Imel je izreden estetski čut in je znal prepoznati kakovost v umetniškem delu ter jo izkoristiti v prid svojemu glasbenemu prispevku, pa če je šlo za poezijo, dramsko besedilo, režijo ali igro. Bil je med začetniki ali utemeljitelji tako na področju slovenskega jazza kot scenske glasbe v radijskih igrah ter med vodilnimi ustvarjalci na področju gledališke scenske glasbe, filmske glasbe in šansona. Čeprav je opus Urbana Kodra raznovrsten, je umetniško dovršen.

Urban Koder je imel absolutni posluh, pisal je tudi že brez klavirja in je vedno sam dirigiral svoja dela. Čeprav prejemnik številnih nagrad, ga je komisija za Prešernove nagrade kljub večkratnim predlogom vedno znova spregledala. Ko sva se pogovarjala pred letom dni (marca 2018), mi je dejal, da ga vsi poznajo zgolj po glasbi iz filma Cvetje v jeseni, da ga bo ta glasba spremljala do smrti. Morda je zdaj vendarle čas, da ga prepoznamo tudi po ostalih delih.

Viri in literatura

• Zadnikar, Miha. 31. 3. 1995. »Urban Koder: Melodija ni nikoli odveč«. Naši razgledi.
• Tvrtkovič, Ognjen. 27. 12. 1995. »Uporabni glasbi bi se rad za nekaj časa umaknil«. Delo.
• Zrnec, Primož; mentor Božo Repe. 2000. »Sprehod skozi štiri desetletja blejskih in ljubljanskih jazzovskih festivalov«. Diplomska naloga. 
• Kajzer, Ana; mentor Gregor Tomc. 2000. »Razvoj slovenskega jazza v luči družbenih sprememb«. Diplomska naloga.
• Drnovšek, Jaša. 25. 10. 2005. »Nešteto poti, le malo pravih«. Dnevnik.

Radijske oddaje

• 14. 10. 1980. »Portreti Jugoslovanskih ustvarjalcev in poustvarjalcev zabavne glasbe – Urban Koder«. 1. program Radia Slovenija – Radio Prvi.
• Vakanjac, Milenko, in Berca, Barbara. 19. 8. 1982. »Okrogla miza 3. programa – Scenska glasba na dramskem odru«. 3. program Radia Slovenija – Radio Ars.
• Junij–avgust 1985. »Glasbeni portret Urbana Kodra«. 3. program Radia Slovenija – Radio Ars.
• 19. 9. 1985. »Glasbeni portret – Urban Koder«. 3. program Radia Slovenija – Radio Ars.
• Pikel, Jernej. 31. 12. 1990. »Šansoni z dr. Urbanom Kodrom«. 3. program Radia Slovenija – Radio Ars.
• Pevec, Metod. 13. 4. 1996. »Naši umetniki pred mikrofonom – Urban Koder«. 3. program Radia Slovenija – Radio Ars.
• Leskovar, Lado. 26. 10. 1998. »Odrske luči – Urban Koder«. 1. program Radia Slovenija – Radio Prvi.
• Zagoričnik, Nina. 4. 7. 1999. »Nedeljski gost – Urban Koder«. Val 202.
• Zagoričnik, Nina. 30. 12. 2005. »Nedeljski gost – Urban Koder«. Val 202.
• Weber, Jane. 12. 3. 2008. »Intervju – Urban Koder«. 1. program Radia Slovenija – Radio Prvi.
• Šekoranja, Hugo. 31. 12. 2008. »Intervju – Urban Koder«. 3. program Radia Slovenija – Radio Ars.
• Kumar, Marko. 22. 5. 2011. »Nedeljski glasbeni portret – Urban Koder«. 3. program Radia Slovenija – Radio Ars.
• Kumer, Marko. 15. 2. 2013. »Nedeljski glasbeni portret – Ljubljanski jazz ansambel«. 3. program Radia Slovenija – Radio Ars.
• Markovčič, Klemen. 29. 10. 2014. »Kratka radijska igra Jaz sem trobentač – portretna študija skladatelja Urbana Kodra«. 3. program Radia Slovenija – Radio Ars.
• Petrovec, Janko. 3. 4. 2016. »Neobvezno v nedeljo – Urban Koder«. 1. program Radia Slovenija – Radio Prvi.

Televizijski oddaji

• Hren, Slavko. 18. 1. 1997. »Zlata šestdeseta – nostalgija z avtorji, 6. oddaja«. Televizija Slovenija.
• Zupanič, Miran, in Perko, Tine. 27. 9. 1998. »Urban – skice za portret glasbenika«. Televizija Slovenija

Osebni pogovori

• Urban Koder
• Helena Koder
• Neca Falk
• Nuška Drašček
• Nina Zagoričnik 
• Ervin Fritz
• Milan Jesih
• Zvone Šedlbauer
• Borut Bučar