Urbana zoomerska muzika iz neurbane Slovenije

Čeprav je fama trapa kot ene najbolj populističnih in kontroverznih glasbenih form zadnjega desetletja, ki je po DIY dostopnosti in vsenavzočnosti občutno presegel punk (pri katerem si rabil plac za vaje, bobne, par kitar in feršt, zdaj pa je potrebna le skrekana verzija kakega DAW-a in mikrofon od PC-ja), že dodobra izpeta (bolj kot bad and bojuee zdaj velja sad and wussy), ostajajo trap obrazci prva izbira formata za večino nadobudnih mladičev, ki se v času trans identitet, algoritemsko definiranih estetskih preferenc in kibernetske socializacije odločajo za glasbeno udejstvovanje. Če je bila vstopna točka za mlade pesniške duše ob prelomu tisočletja igranje coverjev komada Wonderwall in drugih klasik iz pesmaric, je zdaj že dolgo prvi korak pljuvanje rim oziroma autotune javkanje čez 808 beat. Ob albumu MESAJA ne moremo govoriti o presežkih, a ne glede na to lahko v komadih Lil Binija prepoznamo tendenco po delanju resnih hitičev, kot so Avtocesta, Okamenel in EIEIEI, ki bi lahko pristali v etru nacionalnega radia. Za nadaljnji razvoj domače scene je nujno, da se bolj (in tudi manj) aktualni sodobni žanri ne omejujejo zgolj na prestolnico, ki zaradi specifičnih družbeno-ekonomskih okoliščin trenutno ostaja epicenter slovenske urbane glasbe. A zaradi nove koronske realnosti je ob zaprtih klubih pravzaprav vseeno, ali si produktiven najstnik v Trbovljah, Kopru ali Ormožu – edino gibalo za premike naprej je zgolj in samo lastna motivacija po samoizražanju, kar potrjuje tako Lil Bini kot tudi njegov kolektiv Project XM1.  

Tudi pri nas se je po dolgem skrivanju po raznih kotih interneta, kot v primeru pionirjev à la Ledeni, MC WNDE in Murari, trap razrastel v linguo franco domačega »popa« s trojico Matter in Senidah kot kronskima dosežkoma scene. V skoraj vsaki manjši urbani naselbini je dobil svojega rimoklepača ali kolektiv z regionalno obarvanim flowom. V Metliki imajo Klince, v Mariboru projekt .travnik, v Novi Gorici novega mulca BuyMoney, iz Zasavja pa na letošnji Klubski maraton prihaja kolektiv Project XM1, katerega član je mladenič Dejan Gerčar aka Lil Bini, ki je pri domači bazi neodvisne ustvarjalnosti ŠOP Records konec aprila založil svoj drugi album, MESAJA, na katerem so podlage in miks prispevali kolegi Drippincheez, Mahir in iz_prve. 

Že takoj nam v oči pade platnica s pismenkami in samotnim emo samurajem, ki spomni na japonski risanki Sailor Moon in Naruto. Ta nam pomaga pri umestitvi v širši milje aktualne emo trap produkcije, ki jo navdihujejo skandinavski ustvarjalci, zbrani okoli založbe YEAR001 (Bladee, Ecco2k), ter žal že pokojni figuri Soundcloud rapa Lil Peep in XXXTentacion, ki sta močno zaznamovali popkulturno krajino v drugi polovici prejšnje dekade. Zanimivo je del te scene mutiral v hyperpop (tudi pri nas v primeru kolektiva a s e b e n), nekateri pa so se odločili ostati zvesti izvornemu formatu, ki ga zaznamujejo udarni trap beati, zasanjano melanholična atmosfera in pogosto eksplicitno depresivna, emocionalno ekspresivna besedila. 

Lil Bini v tekstih popisuje svojo nezmožnost zaljubiti se, razne čustvene dispozicije in lastno zajebanost (»Pofukam tvojo malo in uzamem ves kesh u parking dash grem nova tesla«), govori o neosvojljivi princesi in angelu iz sanj (»Loh bi bla Bonie in Clyde«), okamnelem srcu (»Strah me je ljubezni, zmer padam«), skupnem ustvarjanju s frendi (»Eieieieieijaja, ko sem z gangom mi dogajaa«) in drugih mladostniških tegobah, a nikoli preveč neposredno osebno in oprijemljivo. Jezik je mestoma zavestno nesmiseln in polomljen, a večinoma razumljiv – »loh mi samo sakaš dik, to je novi sleng«. Komadi na albumu so estetsko še najbližje produkcijam omenjene štajerske ekipe .travnik, a so beati nekoliko bolj rudimentarni, še brez izrazitega avtorskega pečata. Na eni strani imamo poskuse bangerjev (VSS, EIEIEI), na drugi pa tipične emo trap izpovedi. Ob Binijevem flowu, njegovih poudarkih ter zavijanju se težko izognemo asociaciji na Dachota, na katerega celo namigne v enem od verzov: »da kuru bom k Dacho«. 

Tu je vredno izpostaviti zanimiv generacijski moment v zvezi s fetišizacijo japonske kulture. Številni Primorci s(m)o že v osemdesetih, devetdesetih in ob vstopu v novo tisočletje odraščali ob animah na italijanski televiziji, vendar je vselej šlo le za risanke. Šele s pojavom interneta so iste risanke in njihovi junaki v očeh nove generacije postali globalni simboli, ki jih povezujemo z določenim zoomerskim svetoboljem, konzumacijo antidepresivov, ahegao grimasami e-punc, kot je Belle Delphine, gejmersko kulturo in specifično zvočno estetiko v sferi trapa/hyperpopa – vse te elemente lahko opazimo v nedavnem videospotu odmevnega domačega projekta Ružno Pače. To pa potrjuje tudi Binijev verz: »Ja sam kao very rare, Charizard pokemon, First edition.« Naša generacija je dejansko gledala Pokemone in zbirala njihove sličice, novi generaciji pa predstavljajo predvsem svojevrsten simbol, košček nekega širšega univerzuma white boy/white girl japonske kulture, ki je obsedel mladež po vsem svetu. 

Ob albumu MESAJA ne moremo govoriti o presežkih, a ne glede na to lahko v komadih Lil Binija prepoznamo tendenco po delanju resnih hitičev, kot so Avtocesta, Okamenel in EIEIEI, ki bi lahko pristali v etru nacionalnega radia. Za nadaljnji razvoj domače scene je nujno, da se bolj (in tudi manj) aktualni sodobni žanri ne omejujejo zgolj na prestolnico, ki zaradi specifičnih družbeno-ekonomskih okoliščin trenutno ostaja epicenter slovenske urbane glasbe. A zaradi nove koronske realnosti je ob zaprtih klubih pravzaprav vseeno, ali si produktiven najstnik v Trbovljah, Kopru ali Ormožu – edino gibalo za premike naprej je zgolj in samo lastna motivacija po samoizražanju, kar potrjuje tako Lil Bini kot tudi njegov kolektiv Project XM1.