Uspešna tekma s Chuckom Norrisom

Čedahuči so prehodili pestro pot. Res pestro. Uvedel jih je Gal Gjurin, ko jih je povabil v svoj studio, nato pa vzel s seboj na turnejo. Izskočili so. Nezgrešljivo. Tudi kot slovenska verzija Mumford & Sons, nalepka, ki se je prilepila nanje, a tudi kmalu odlepila, ker so se predstavili z bolj eklektičnim zvokom. Folksterji je morda nalepka, ki se jih je bolj prijela. In ostala. Še pred izidom tretje plošče, drugega albuma, so imeli že več kot 150 koncertov, na Festivalu Lent v Mariboru se je, denimo, zgodilo, da se je stalo še pred vrati. Čedahuči je eden od tistih bendov, ki vse naredi prav in nato spozna, kaj ta prav realno in vsakodnevno pomeni. Zato je po premoru posnel glasbo. Muzike. Sporočila. Pesmi. Sebe. Album je dober smerokaz za naprej.

Debelo leto, skoraj poldrugo je že od 19. novembra 2019 in koncerta Izštekani na Valu 202. Pol leta pred tem je kazalo, da so Čedahuči, ki so šli skozi različne postave in sodelovanja, svoje odigrali in posneli na mali plošči Čedahuči EP (2013), Severnici – zgodbe o odhajanju (2014) in Svetilniku (2018). In čeprav so nabirali poslušalce in popevke tedna, so ves čas delovali spletno precej zadržano. Ko so se odločili za premor, so celo ugasnili spletno stran in družabna omrežja. Njihova facebook stran ima 725 všečkov. Ja, analogni, organski so. Nekako neuradno, ampak izpovedano so se preimenovali v Čedahuči 2.0, ko so šli na Izštekane in prekinili polletni premor. Da gre za nadgradnjo operacijskega sistema, drugačne aranžmaje in predvsem postavo, je povedal Blaž Učakar, vodilna sila skupine, ki temelji še na Romani Prosenc in Danijelu Bogataju. V studiu Radia Slovenija se jih je pri Juretu Longyki z gosti vred zvrstilo kar osemnajst. Morda še bolj poveden pa je izbor repertoarja, saj je s tretjega albuma Svetilnik le ena skladba, Simple Song, ki je bila tam (in tudi na koncertu) povrhu edina v angleščini. Torej, če odštejemo uvodni nagovor in pojasnilo ob koncu, ima plošča enajst skladb. 

Če so Izštekani postali svojevrstna blagovna znamka, so ostali tudi avtorski izziv, vse pogosteje zabeležen še v obliki albumov. Če je šlo pri Niet in Siddharti bolj za fokusno oživitev lastne diskografije, se albumi zasedb Koala Voice, Mrfy, Tabu, Haiku Garden, Bordo, La Serpentine in Fed Horses ter zdaj Čedahuči zlivajo ne le v grafično, ampak tudi zvočno celoto. Dobrodošlo je, da ZKP RTV Slovenija na tak način dokumentira Izštekane. V primeru Čedahuči še toliko bolj, saj ne le koncert, ampak tudi koncertni album pomeni nov zagon zanje. Čedahuči nimajo zaman na novi spletni strani zapisano, da so v zadnjem času »največ doma, v službah ali pa v Čedaplacu (tako imenujemo našo vadnico-studio) in se tako vsi prilagajamo spremembam v družbi«.

No, nepričakovan pa je tajming izida, saj so s koncertom novembra 2019 še ujeli predkoronski čas. Album, njihov prvi na digitalnih platformah, so izdali sredi drugega lockdowna, ko se ocenjuje, da smo že v tretjem epidemičnem valu in se zdi možnost živega koncerta z občinstvom utopična. Oni pa prav zdaj, ko so spet (diskografsko) aktivni, napovedujejo manjše akustične koncerte – ko bo spet možno. Sicer pa postavljajo »bolj zdrave temelje«. 

Izštekani so za ta čas najbrž najboljša možna koncertna izkušnja. Brez publike še v časih, ko bi jo lahko imeli in bi posneli tradicionalni koncertni album. Tako pa so posneli in izdali še intimnejšega. Za čase brez aplavzov. Že uvodna skladba Čas in pismo, ki je studijsko izšla kot Pismo na prvi mali plošči, se prepusti godalnemu kvartetu. Klavir je nekoliko bolj v ozadju, naprej stopi nežnejša, bolj organska izkušnja. Pesem se takoj umesti v melanholičnih, baladnih, mehkih odtenkih. Vsak inštrument dobi dovolj prostora, vendar nič ne izstopa. Le komad sam, ki pusti, da vokal zadiha, kar omogočajo tudi iz Pevci iz Sel z avstrijske Koroške. Nekoliko zgodaj preseneti klavirska skladba Listje pada z mano na tla, še ena s prve plošče, kjer je v originalu gostoval Gal Gjurin, tokrat pa si Učakar vzame ogromno vokalnega prostora, ki mu ga nudi klaviaturist Jean Markič. Jazzovski izlet, ki si veliko upa, medtem ko »se čaka na pomlad«. Skoraj ni pesmi, kjer ne bi gostom odprli vrat ali, kot se na plošči pošali Učakar, tekmujejo s Chuckom Norrisom, kdo bo imel več članov. Tako je koncert imel kar tri gostovanja Jureta Mihevca iz Fed Horses na viskozni, pejsažni in pisani lapsteel kitari, ki se prvič predstavi v izjemni pesmi Če hočeš, grem, ki najbolje spomni, zakaj je bend tako zelo prodrl. Tudi zato, ker se Učakar in Prosenčeva tako zapomnljivo ujameta ob koncu pesmi, ki se vrhunsko prelije v Js in ti. 

Album namreč nima veliko popevkarskih momentov. Noče ponavljati že slišanega, sploh pa večji del albuma ni tisto »v živo pa tole res zaživi« vabilo na koncerte, kakor smo v preteklosti zapisali na Odzvenu. Js in ti na novo dokazuje, da Čedahuči niso bili le kopija tujih trendov, temveč v živo kopljejo po zmožnostih lastnih komadov, kjer se Jure Maček na bobnih izkaže, ko dovoli komadu tako šepet kot poudarjene refrene. Škoda, da ni tako direktnih izkušenj več.

Prelomni komad na plošči je Severnica, naslovna skladba polnega prvenca. Koncert na tej točki že deluje bolj kot album, posnet v živo. Nikamor noče pobegniti, vedno potegne zavoro in si vzame čas. Se pa na tej točki ponudi primerjava s studijsko verzijo. Manj studijska živa izvedba je. Toda vse tiste studijske finte prevzame Mihevčeva lapsteel kitara, ki pa je ves čas tam le kot podpora. Vse je podrejeno sporočilu pesmi: »A če kdaj se odpravim za tabo / iskat svoj notranji mir / zvezda, ki sije močneje od src / mi kazala bo pot«. Še enkrat več se violine in klaviature spojijo v specifičen zvok. Ni lahko posneti občutka, ki »pride na vsakih sto let, ko ljudje od tod odhajajo drugam«. 

Po takšni izvedbi, ko je album postal koncert in obratno, si Sveča na oknu z mandolino dovoli največ in pokaže, kam vse bi še lahko Čedahuči inštrumentalno zavili, ko se komad iz običajne zvočne svetle podobe prelevi v zavito, molovsko, skoraj orientalsko smer. Osemminutna skladba, v kateri sveča ustvarjalnosti večkrat skoraj dogori, a vedno sveti, je morda ključno artistično sporočilo skupine, ki se je na novo iskala. V tem pogledu je zasedba na Izštekanih dojela bistvo take priložnosti in jo (po)polno izkoristila. Saj je že studijsko pesem posebna, toda »jutranja kava, miza za dva / jaz pa že dolgo pijem jo sam / davno sem jo že nehal sladkat / ker navadil sem se, da življenje je grenko« v živo res zadiši, ker »ima vonj po tebi«. Dvojni vokal ob pretanjenih kitarah se predstavi, ko čaka na celovit zvok benda. Ko ednina postane dvojina, je to bend, ki pravzaprav nima konkurence. Pa gre za pri nas precej zapolnjen žanr. Če bi bend iskal svoj Kashmir ali Stairway to Heaven, čeprav se bi našlo v tej izvedbi še več Led Zeppelin (III) primerjav, potem je to to. Na Izštekanih je to pač toliko očitneje. 

Kot je očitno, da je Simple Song hvalevreden poskus, ki pokaže, da Čedahuči resda delujejo ne glede na jezik, a se mnogo bolj izkažejo v materinščini. Poskus in izvedba sta povsem legitimna. Toda še enkrat več se pokaže, zakaj bo doma pač materinščina bolj prijela in zgrabila. Dokler koncertiraš doma, bo slovenščina kraljevala.

Kar zelo dobro ve Rudi Bučar. Sklepni del albuma mu absolutno pripada. Ne le gostovanje, Čedahuči postanejo njegov spremljevalni bend za njegov komad Kakšni so takšni, ki je bil novembra 2019 še svež singel in nato popevka tedna. »A ta svet še zmeraj se vrti / in ne menja svoje smeri« je po svoje oksimoronsko prepevanje, saj Čedahuči vendar nekoliko zamenjajo smer. Izkaže se, da jim Bučarjev pospešeni dylanovski stil ustreza. Bučarju, ki se rad nasloni na narečno etno podlago, pa tudi. Z Učakarjem imata relativno soroden vokal, tako Kakšni so takšni deluje kot komplementarno sodelovanje. Varno. Povsem drugače pa velja za Je mimo leto. Daleč najboljše gostovanje na albumu, vsekakor najbolj opazno, saj Bučar s svojim vokalom podari kompliment Učakarju in ga naredi za povsem legitimnega popevkarja. Če je bilo gostovanje na Izštekanih mišljeno kot nadgradnja, potem je uspelo. Rudi Bučar ne le soglasno poudari močnejšo plat Čedahučijev, temveč pokaže, kaj je tisto, zaradi česar so sploh tako izstopili.

Nekoliko nenavadno je le zaporedje na koncu plošče. Doslej je običajno govor(je)ni del pristal na samem koncu, tokrat nastopi kot predzadnji. Šele nato pride Tišina, ki je sklenila že album Severnica. »Čeprav imam rad besede / včasih jih ne rabim / ker obstajajo ljudje / te tišine ne pozabim / pogled je kakor stih / dotik je lep kot knjiga / v objemu se zgodi ves svet / v poljubu zgodovina« je mojstrski uvod, po katerem nežnejši, močnejši, zborovski vokal pokaže na mogočnost, kakršne žal ni še več. Tišina pooseblja koncertno avanturo Izštekanih. Harmonika končno spet nekje bolj pokuka, zvok je vsota posameznih delov in zasedba Čedahuči v sklepni kolektivni, skoraj stadionski postavi ve, zakaj se je vrnila in odločila, da bo spet poskusila. Morda celo s tako filmskim zaključkom. Kajti Tišina je glasna, sploh s piščaljo in vsem, kar nas spomni, koliko zasedba lahko ponudi. »Upam, da si najdeš varen pristan / da ti plime in oseke polepšajo vsaj kakšen dan / Naj ti valovi / ohranjajo smer / in ko prideš na kopno / bodi srečna še zame«. 

Čedahuči 2.0 so šli nazaj na začetek. Pripluli nazaj na kopno. Ni prvič, da so Izštekani bendu, ki je že marsikaj dokazal, nato pa skoraj odnehal, ponudili možnost (samo)evalvacije. Po svoje je to idealen bend za Izštekane. Ne ravno za nov začetek, ker bi za kaj takega moral koncert vsebovati tudi nove (avtorske) skladbe. Čedahuči je eden od tistih bendov, ki vse naredi prav in nato spozna, kaj ta prav realno in vsakodnevno pomeni. Zato je po premoru posnel glasbo. Muzike. Sporočila. Pesmi. Sebe. Album je dober smerokaz za naprej.