Ustanova Gallus kar trikrat zaporedoma

Na treh koncertih Ustanove Gallus, dveh v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji v Ljubljani (3. in 4. 12.) in enem v Kulturnem domu v Kropi (12. dec.), se je zvrstila vrsta odličnih glasbenikov. Po zaslugi skladatelja in kitarista Nejca Kuharja smo slišali tudi edino slovensko delo, njegov dvostavčni Koncert št. 2, dirigent Tilen Draksler pa je na vseh teh treh večerih vodil orkester Amadeo (koncertni mojster Tim Skalar Demšar). Če so organizatorji in mladi izvajalci uspeli izpeljati te glasbene dogodke v aktualnih izrednih razmerah, pa to ni uspelo najavljenemu gostu iz tujine, slovitemu nemškemu violončelistu Juliusu Bergerju, ki pa je zagotovil, da že še pride k nam. 

Na prvem koncertu je nastopila deveterica mladih izvajalcev v različnih zasedbah in zanimivi dramaturgiji. Izvedba dvojnega Bachovega Koncerta za dva klavirja v c-molu, BWV 1062 s klavirskim duom Zale in Vala Kravosa je bila zanimiva. Delo je v izvirniku namenjeno čembaloma, poznamo pa ga tudi v priredbah za solistični violini in orkester. Prirediteljem je uspelo na veliki Filharmonični oder pripeljati dva odlično pripravljena klavirja, kar je podvig v profesionalnem pogledu in lep zgled za mlade izvajalce. Že v naslednjem, Vivaldijevem Koncertu za štiri violine, violončelo in orkester v h-molu, RV 580 je bila nova prilika za novo peterico solistov, in sicer so bili to Rok Zaletel Černoš, Timotej Willewald, Nikola Pajanović in Zala Eva Kocijančič (vsi violine) ter Sara Čano (violončelo). Izpostavljena je bila radoživost vseh izvajalcev. V drugem Vivaldijevem delu, tristavčnem Koncertu za violino, violončelo in orkester v B-duru, RV 547, sta bila solista Nikola Pajanović in Sara Čano. Delo uokvirjata Allegra, kar še utrjuje tako oblikovno kot vsebinsko kontrastnost tega baročnega dela. Solista sta vse to samo še potrdila, kar velja tudi za interpretacije večine godalcev, ki so vsi znatni talenti, sicer pa večinoma šolani v tujini. Orkester Amadeo je ponovno pod taktirko Tilna Drakslerja najprej razpel svoja jadra z Beethovnovo Uverturo. Kljub temu da gre v tem skladateljevem delu za še eno od priložnostnih skladb, so se ji glasbeniki predali z vso izvajalsko resnostjo. Niso se mogli kaj dosti zanašati na rutino, pač pa na svojo mladost, nove, samosvoje in odlične interpretacije.

Nejc Kuhar se je predstavil s svojim štiristavčnim Koncertom za kitaro in orkester. Kot je sam zapisal, je bila skladba »naročena s strani DSS za koncert Slovenski skladatelji mladim; originalno naročilo je bilo sicer samo za orkester, ampak sem jih uspel prepričati, da dodam še kitaro. […] Gre za srednjo in ne visoko tehnično raven, za učence v glasbeni šoli, študente na začetku študija […] z vključevanjem uporabe praznih strun, enoglasja, lahkih akordov ter celo tolkalne efekte«. V opusu Kuharjevih skoraj sto del je tudi to koncertantno delo izšlo v tisku in bilo posneto. Skladatelj in solist je delo izvedel odlično, kako tudi ne, saj je pedagog na Visoki šoli za glasbo Josepha Haydna v Eisenstadtu in na Univerzah na Dunaju in v Linzu za kitaro, komorno igro in pedagoške študije. Izvrstna japonska violinistka Moeko Sugiura je nato z godali orkestra Amadeo in dirigentom Drakslerjem izvedla občuteno priredbo Meditacije iz opere Thais Francoza Julesa Masseneta. Finale in bis sta pripadla orkestralnima deloma: Simfoniji št. 4 v e-molu, op. 98 slovitega Johannesa Brahmsa in Uverturi Koriolan, op. 62 Ludwiga van Beethovna. 

Ker sta bili kot prva in zadnja skladba naslednjega, drugega koncerta (4. 12.) iz te serije, zdaj nekaj več o tem. Izvajalci so bili isti, vključno s solisti, Orkester Amadeo je ponovno pod taktirko Tilna Drakslerja najprej razpel svoja jadra z Beethovnovo Uverturo. (Koriolan je sicer igra avstrijskega dramatika Heinricha Josepha von Collina.) Kljub temu da gre v tem skladateljevem delu za še eno od priložnostnih skladb, so se ji glasbeniki predali z vso izvajalsko resnostjo. Niso se mogli kaj dosti zanašati na rutino, pač pa na svojo mladost, nove, samosvoje in odlične interpretacije. Potem smo slišali neke vrste ponovitev izbora solističnih del s prvega večera: Vivaldija, Massenetovo Meditacijo Thais z odlično japonsko violinistko ter Bachov dvojni Koncert s Kravosoma, poleg tega pa še Andante in Rondo »Ungarese«, op. 35 za violo in orkester nemškega novoromantika Carla Marie von Webra z odličnim solistom na violi, Nejcem Mikoličem. Njegova viola je pravi solistični biser, le njena lega spominja na drug register, vse ostalo je skoraj violinsko, kar pomeni, da gre za izvrstno glasbilo in še boljšega izvajalca. Za konec je zazvenela Brahmsova štiristavčna Četrta simfonija v e-molu, op. 98. Dirigent Draksler, ki so mu asistirali godbeniki iz orkestra Amadeo, je napravil velik lok od uvodnega Allegro non troppo, ki predstavlja baladno jesensko melanholijo z donečimi fanfarami in kriki bolečine v francoskih rogovih. Ti pretrgajo pripoved, ki preide v resno in žarečo melodijo: zdaj kot molitev, božajoča, nežna, posmehljiva, domača, zdaj oddaljena, zdaj bližnja, zdaj zadihana, zdaj mirno tekoča. Gre vse do veselja do dramatične moči. V Andante moderato se dirigent in glasbeniki kot v nekakšni variaciji vračajo k osnovni témi: k staccato figuri v pihalih in melodični pesmi v violončelih. Allegro giocoso se igra s staromodnimi harmonijami, Finale – Allegretto energico e passionato pa je umetniško zamišljena chaconna v stari obliki, a s sodobno vsebino, in spet z variacijami za pihala in godala ter nato viškom stavka s pasažami v pozavnah.