Utrinki s festivala Topografije zvoka

ŠKUC je septembra ponovno gostil simpozijski festival zvočnih umetnosti Topografije zvoka. Na pot ga je pospremila ustvarjalka Nina Dragičević, ki je uvodoma podala nekaj misli o kolektivu in prehajanjih, temah festivala. Prehajanje skozi samo zvočnost, kot je zapisala avtorica, v smislu nekolektivnega druženja. Nina Dragičević je uveljavljena zvočna umetnica, ki je poleg ustvarjalnega talenta z organizacijo festivala ponovno dokazala, da je inteligentna udeleženka dogajanj v mednarodnem prostoru. Festival se posveča ženskim avtoricam tako, da jim da prostor v okviru zvočne umetnosti. Rdeča nit prehajanja po besedah Nine Dragičević izhaja iz feminističnega opazovanja kolektiva, ki načeloma vključuje, a lahko tudi izključuje. Lahko rečemo, da nam je v vednost in razmislek ponudil kar nekaj umetniških stvaritev ženskih avtoric ter nam tako iz več zornih kotov ponudil vpogled v sodobni svet zvoka. Topografije zvoka ostajajo ena tistih referenčnih točk v slovenskem prostoru, na katere se lahko sklicujejo ljubitelji in poznavalci sodobne zvočne umetnosti.

V tem duhu je minil prvi večer, ki nam je prinesel obilo zvočnega druženja s povezovanjem petih glasbenic: Ane Kravanja, Jasne Kolar, Jelene Rusjan, Nine Farič (Kikiriki) in Tine Jenko. Prva se je na bas kitari predstavila Jelena Rusjan, ki že leta živi v Sloveniji in deluje kot igralka, plesalka ter basistka in vokalistka. Osredotočila se je na posamični zvok in ga zlagoma razvila v kompleksnejšo intervencijo. Pri tem se ji je pridružila Ana Kravanja, ki ji je improvizatorska praksa na violini že prešla v kri, saj nastopa s številnimi slovenskimi in tujimi glasbeniki. Obe sta iskali skrajne zvočnosti in zmogljivosti, z drobnimi odstopanji. Kravanji se je zatem pridružila Tina Jenko na bobnih, s katero sta poiskali skupno razpoloženje. Pri tem so tolkala nežno spremljala minimalistično izvajanje na violini. Sledil je samostojni nastop Jenkove, ki se je ujel v meditativno repeticijo, na trenutke pa preraščal v bolj energično pasažo, v zaključnem delu stopnjevano v zvočni stampedo. Temu se je priključila Nina Farič alias Kikiriki, ki je sčasoma prevzela iniciativo, in govorno-zvočna vsebina je prerasla bobne. Poslušali smo intenzivno zvočno posredovanje elektronskih zvokov v družbi posnetega govora, katerega semantična vrednost je bila tako rekoč nespoznavna, kasneje pa je prerasla v obstransko samostojno pripoved. Počasi se je v tako obdelani govor vključil saksofon Jasne Kolar, ki je zlagoma razvila dialog z bobni in ga stopnjevala v energično komunikacijo. V zaključnem delu sta se izvajalki ujeli v duhovit dvogovor, ki ga je poprijela kitara in ga skupaj z elektroniko ter saksofonom in bobni oblikovala v močan skupni nastop. Ta je ponovno privabil k sodelovanju violinistko, ki je z glissandi sooblikovala gosto zvočno maso. Violina je prevzela iniciativo ob spremljavi umetnih zvokov in kitare, sčasoma pa se je ponovno umaknila nastopu bobnarke in kitaristke. Pri spremljanju izmenjave posameznih izvajalk smo se nehote ponovno srečali z mislimi o kolektivu oz. nekolektivnem pristopu k druženju, ki nezavezujoče vključuje, a ne obvezuje. Ob neformalnem povezovanju so se spontano oblikovale sinergije ter ustvarjale momente intenzivnega sodelovanja, med katerimi pa so se izvajalke lahko predstavile tudi same.

Drugi večer je izpolnila Salomé Voegelin s performansom, v katerem je interpretirala več odlomkov knjižnih del. Kar umetnico zanima, je ustvarjanje nekonvencionalnih zvočnosti, ki iščejo stik izven ustaljenih norm. Doseči želi povezanost znotraj besedila in zvoka. Avtorica išče stik med zvokom in besedo, med njima in gesto, pri čemer občinstvo vabi k sodelovanju in raziskuje zvočne interference. Voegelinova je profesorica zvoka na Londonskem kolidžu za komunikacije na Univerzi za umetnost v Londonu. 

Projekcija filma Življenje na valovih (A Life in Waves) nam je predstavila življenjsko pot in ustvarjanje skladateljice Suzanne Ciani, ki jo zaradi njenega pionirskega doprinosa k elektronski glasbi imenujejo tudi Diva diode. Film orisuje njeno pot od glasbenih začetkov do vzpona v glasbeni svet filma in televizijskih reklam. V ta svet nas pospremi avtorica sama in ga predstavi z vso neposrednostjo svojih misli. Njeno izražanje zajema tako klavirsko glasbo v povezavi z jazzom ali orkestrom kot tudi čisto elektroniko. Dokumentarec nam Cianijevo predstavi kot umetnico in razmišljujočo osebnost, ki je znala svoj talent uspešno vključiti v svet komercialnega uspeha.

Urška Pompe je vrhunska skladateljica, ki deluje tako v Sloveniji kot v tujini. Kot profesorica na Akademiji za glasbo vlaga veliko energije v svoje poslanstvo, v slovenskem prostoru pa ostaja premalokrat omenjena ali izvajana, predvsem zaradi lastne skromnosti. V pogovoru z Nino Dragičević je Pompetova predstavila svoje ustvarjalno delovanje z osvetlitvijo življenjske poti in predvsem z glasbenima deloma Soj za flavto in klarinet ter TR e e s za bas flavto in bas klarinet, ki sta ju izvedli Anja Brezavšček Clift in Valentina Štrucelj. Za njeno glasbo so značilni subtilna transparentnost, posluh za oblikovanje barvitih odtenkov in smisel za intimnost zvoka. Tega tke pretanjeno in nežno, a tudi z dinamičnim trenjem med posameznimi odtenki. Anja Brezavšček Clift in Valentina Štrucelj sta izvajalki, ki sodobna dela poustvarjata zrelo in poglobljeno. Iz skladb sta znali izvleči nianse in subtilne drobce, značilne za avtoričino delo, pri čemer sta vztrajno ohranjali svojo visoko profesionalno držo.

Zadnja dva večera festivala sta bila posvečena nemški zvočni umetnici Christini Kubisch. Predstavila nam je večkanalno delo Oblak (Cloud), ki nam je dostopno preko slušalk. Poslušalec z njihovo pomočjo sam sooblikuje zvočno podobo oblaka elektromagnetnih valov, ki se predvajajo preko kanalov. Mednje je umetnica umestila tudi zvočni posnetek Ljubljane in se s tem vključila v danost samega mesta. Kot smo izvedeli v uvodnem pogovoru z avtorico, gre za oblak, narejen iz žic, po katerem se posredujejo valovi, poslušalci pa jih preko slušalk glede na njihovo gibanje oblikujejo v samostojne zvočne pripovedi, ki so tako individualno prirejene. Posameznik se torej poda v svoj zvočni svet, ga oblikuje samostojno ter s tem postaja akter dogajanja, ki je venomer novo in neponovljivo.

V zadnjem večeru nam je Christina Kubisch predstavila korake v svoji karieri, ki jo je začela kot flavtistka. V sedemdesetih letih je iskala nove načine igranja na flavto (z naprstniki, s plinsko masko, z boksarskimi rokavicami ...). V tem času je nastalo delo Liquid piece za flavto in vodo, duhovit dialog med inštrumentom in posnetkom z vodo napolnjenega človeškega grla ter zvokov, ki jih ta pri tem izdaja. Avtorica se je predstavila kot vsestranska umetnica: izvajalka, skladateljica sodobnih klasičnih del, avtorica performansov in somišljenica body arta. Kot ustvarjalka ravna svobodno, a priznava, da v mislih vedno trči ob klasično glasbeno izobrazbo. Sedemdeseta leta so jo oblikovala kot samostojno osebnost. Kritike je sčasoma prepričala, da je suverena tudi kot skladateljica. Na njeni poti so jo opogumljali zlasti John Cage, ki jo je večkrat povabil k sebi, pa tudi Pauline Oliveiros in Phill Niblock ter Annea Lockwood. Sčasoma se je pričela vedno bolj zanimati za elektromagnetno indukcijo in je izdelala posebne slušalke za poslušanje elektromagnetnih valov. Eno od del, kjer je uporabila to tehniko, je The Bird Tree: poslušalci se gibljejo ob drevju, oblikovanem iz kablov, preko katerih so posredovani elektronski zvoki in posnetki ptičev; ta nova »narava« jih dosega preko slušalk in ustvarja okolje, ki je znano in hkrati novo. Pri delu s plesalci in z izkušnjami v gledališču se je naučila veliko tudi o svetlobi. Tako je stebre prostora na Potsdamskem trgu v Berlinu ovila s svetlečimi kabli, preko katerih so lahko poslušalci prisluhnili zvokom vode. Od leta 2004 se Christina Kubisch ukvarja s t. i. Electrical Walks, sprehodi po izbranem mestu s slušalkami, preko katerih lahko prisluhnemo posameznim objektom, kot so bankomat, stari tramvaj, varnostna vrata v trgovino … Mesto torej postane del njenega projekta, objekte v njem le izbere in jih ne ustvari sama. Za temi zvoki se skriva neka druga realnost in nam odpira nov pogled na kraj. Projekt Cloud, ki ga je predstavila v ŠKUC-u, prav tako vsebuje posnetek Ljubljane, in sicer dveh vrst bankomatov. Christina Kubisch je tudi avtorica instalacij, s katerimi nagovarja publiko, med novejšimi je instalacija Silence, ki je bila predstavljena v Donaueschingenu. Gre za sonograme izgovorjene besede »tišina« v več jezikih, ki so nato v tišini predvajani na stene cerkve. Avtorica sprehode po mestu organizira vnaprej, tako da mesto najprej razišče sama. V letih delovanja je opazila, da se zvočna podoba mest spreminja, izginjajo stari tramvaji, televizorji ..., kar daje mestu vedno novo podobo, a hkrati opozarja na nevarnost hrupnega okolja, ki ga človek vedno težje prenaša. 

S celostno predstavitvijo opusa Christine Kubisch se je festival zaključil. Lahko rečemo, da nam je v vednost in razmislek ponudil kar nekaj umetniških stvaritev ženskih avtoric ter nam tako iz več zornih kotov ponudil vpogled v sodobni svet zvoka. Topografije zvoka ostajajo ena tistih referenčnih točk v slovenskem prostoru, na katere se lahko sklicujejo ljubitelji in poznavalci sodobne zvočne umetnosti.