Utrip operne sedanjosti

Glavno poslanstvo nacionalnih oziroma državnih opernih hiš je ponuditi svojim obiskovalcem različnih generacij kar se da programsko širok in žanrsko pester repertoar. Poleg klasičnega opernega repertoarja, ki tvori večinsko ponudbo vseh repertoarnih opernih gledališč in naslavlja široke množice občinstva (seveda v uravnoteženi kombinaciji z zahtevnejšimi dramaturško-umetniškimi presežki), je seveda izjemno pomembna in odgovorna naloga vsakega »narodnega« gledališča domača operna dediščina ter tudi nova glasbeno-gledališka ustvarjalnost. Konkretno Sklep o ustanovitvi javnega zavoda SNG Opera in balet Ljubljana v 5. členu (dejavnosti zavoda) med drugim navaja naslednji obvezni nalogi kot javno službo zavoda: »omogoča predstavljanje novih del slovenskih avtorjev ter vzdržuje ravnovesje med kulturnim izročilom in sodobno umetnostjo« in »skrbi za razvoj gledališke, operne in plesne dejavnosti z uvajanjem novitet«.

Dramaturško načrtovanje novih premier vsake sezone zahteva izredno premišljeno kombinatoriko. Poleg jasne in močne vsebinske misli, ki povezuje vse nove operne in baletne premiere, mora izhajati predvsem iz zasedbenih možnosti domačih ansamblov, razen tega se mora zavedati vseh svojih ciljnih skupin – od najbolj zvestih do čisto novih obiskovalcev. Pri dramaturških premišljevanjih in hkratnem prepoznavanju dandanes pogosto ne enostavne finančne situacije je treba umetniške načrte smotrno usklajevati in voditi v skladu s skrbno finančno analizo in vizijo. Opera je tekom svojega več kot 400-letnega obstoja povila več kot 60 tisoč del, mnogo izmed njih je izgubljenih, nekatere mojstrovine so pozabljene ali zanemarjene. Pri dramaturškem oblikovanju sezone, ki se praviloma sestaja iz štirih novih opernih premier, bi lahko podali sledečo primerjavo: predstavljajmo si, da smo kuratorji v razstavnem prostoru s štirimi stenami in na vsako od njih lahko obesimo katero koli sliko, ki si jo lahko zamislimo – izbor je več kot ogromen, želja mnogo, prostora pa le za štiri izbrane … Tako nekako se včasih počutim v vlogi umetniškega vodje, ko se znova in znova zamišljam nad krutostjo tega selektivnega pristopa. A vendarle ima vsak pri sebi tudi neke prioritete: in občutek odgovornosti do preteklosti ne sme biti prav nič večji od občutka odgovornosti do sedanjosti.

Na tem mestu bi citiral neonski napis Maurizia Nannuccija (*1939) iz leta 2010 na pročelju znamenite galeriji Uffizi v Firencah, ravno kjer se je okrog leta 1600 rodila opera: »ALL ART HAS BEEN CONTEMPORARY«, v prevodu nekako »VSA UMETNOST JE (BILA) SODOBNA«. Izhajajoč iz te teze, se zavedamo, da so operna gledališča 17., 18. in 19. stoletja skoraj izrecno uprizarjala nova (v tistem času sodobna) operna dela takrat živečih skladateljev. S prehodom v 20. stoletje do danes pa je postal fenomen »svetovnih premier« oziroma »krstnih praizvedb« posebna redkost. V ljubljanski operi tako na primer v zadnjih desetih letih pomnimo krstne izvedbe Ajdičevih (*1939) Bratov leta 2005, Šavlijeve (*1961) mladinske opere Pastir leta 2010, Golobove (*1948) opere Ljubezen kapital v letu 2012 ter letošnjo nedavno svetovno premiero Lazarjevega (*1965) operatorija Deseta hči.

Opera je tako kot dramsko gledališče »živa umetnost«, torej mora nujno odpirati tudi aktualna vprašanja in ustvarjati nova dela, ne le bolj ali manj konzervativno in zvesto poustvarjati mojstrovin minulih dob. Predvsem pri živi umetnosti so ključna vedno tudi nova vprašanja in definicije »narodne« oziroma slovenske kulture in umetnosti. Vsaka nova opera naj bi na tak ali drugačen način komunicirala s svojim občinstvom; tu pogosto nastopi konflikt med umetniškimi ambicijami in marketinško-prodajnimi realijami … Ni se nam treba bati novih opernih del, prav tako ni nujno, da jih bo takoj ob nastanku požegnala strokovna kritika: pomnimo namreč, koliko opernih mojstrovin je ob prvi izvedbi doživelo hude poraze, omenimo le Verdijevo Traviato (1853) pa Bizetovo Carmen (1875), ki dandanes po celem svetu veljata za predstavnici najbolj popularnega železnega repertoarja; ampak to je pokazal šele čas. Prav zato je tudi nadvse pomembno, da nova dela niso obsojena zgolj na »protokolarno krstno izvedbo« s par reprizami, temveč dobijo možnost dolgoročnejšega odrskega življenja, idealno tudi v novih in novih glasbenih in scenskih interpretacijah, ki odkrivajo prava ali drugačna bistva umetniških del.

Osebno sem velik ljubitelj sodobne glasbeno-gledališke ustvarjalnosti in imel sem to čast, da lahko ustvarjam z mnogimi živečimi skladatelji, kar mi vedno znova predstavlja poseben izziv in strast. In osebno bi si v slovenskem opernem prostoru želel bistveno več sodobnih opernih del, ne le domačih, temveč tudi že priznanih in uveljavljenih tujih skladateljev. Trenutno si prizadevam v vsako novo sezono umestiti vsaj eno domačo ali tujo noviteto oziroma sodobno operno delo. Seveda pa sta za kvalitativno uspešen in kvantitativno kreativni razvoj domačega sodobnega glasbeno-gledališkega ustvarjanja potrebna skupen občutek odgovornosti ter sodelovanje vseh (!) strokovnih institucij v Sloveniji na tem področju. Tudi preko tega si lahko naša Slovenija na evropskem opernem zemljevidu oblikuje jasno in prepoznavno dramaturško identiteto.

Menim, da vsakdo od nas, kdor ljubi opero, tej srčno privošči dolgo in lepo bodočnost, razvoj, evolucijo, preobrazbo. Mar ni nekaj najlepšega začutiti utrip novega umetniškega dela »tu in zdaj«, dela, ki je namenjeno prav nam? Mar ni nekaj najlepšega (pri vsem spoštovanju do bogate operne tradicije in zgodovinskega izročila) ravno prisostvovati novemu spočetju, čudežnemu odkritju sedanjosti? Prisostvujmo skupaj ...