V družinskem krogu

Šele pri koncertu AKA Neomi mi je uspelo prepričati vse družinske člane, da se mi pridružijo pri ogledu hibridnega nastopa iz dvorane Kina Šiška. Razlogov za to je bilo več, a poglavitni se je nanašal na milozvočno ekspresijo, ki se je slišala iz zvočnikov že v uvodni skladbi Silent, katere prijetne vonjave so nenadoma zapolnile naš bivalni prostor pred velikim zaslonom. Vsi zbrani smo za trenutek odtavali v prihodnost, ki se nam je v tako prefinjeno rahločutni zvočni kulisi zdela resnična, svetla in nadvse optimistična. Trenutek samospoznaje oddaljenosti, ki smo ga delili skupaj s Sašo & Co. (njeno predstavitev nasmehov pod masko), in klavstrofobična lahkotnost bivanja nista uspela preusmeriti mavričnega miselnega pretoka. Zunaj tesnobe so se naše baterije polnile s čisto in svetlo toplino. Energijo. Razmišljati ob poslušanju je pravi užitek, še večja sreča je podoživeti domišljijo, ki jo glasba naredi tako resnično, polno čudesnih vonjav, sladko in otipljivo.

Že dolgo nisem začutil takšnega navala emocij, ki ti jih lahko sprosti koncert, ko podoživljanje in domišljija najdeta še eno dodatno pot onkraj glasbe. Skupina AKA Neomi nam je ta četrtek uprizorila ravno nekaj takega. Ne prvič letos z odra Kina Šiške, a morda ravno v trenutku, ko nas vse skupaj na tem svetu prestrezajo občutki prenekatere nesreče. Ne gre za naš pesimizem apokaliptičnih razmer, a vseeno nam je jasno, da ima melanholija dva skoraj identična, a vselej različna obraza. Ravno takšna čustvena ponazoritev se sliši na zadnjem albumu Beautiful Disasters skupine AKA Neomi, ki je sestavljal osrčje hibridnega nastopa. Scenosled skladb, ki lebdeče poplesujejo po naših mislih, ko smo trdno pribiti na tla, bolj ali manj v leseni parket in keramične ploščice v nepropustno zaprtih (razen 16 prezračevanj na dan) stanovanj. Priznam, vsakodnevni rahli cinizem na temo koronavirusa, a je ta že izginil, ko smo se globoko zazrli v planete v ozadju urbano ubranega smooth chillanja s skupino AKA Neomi. 

Zvočno-lirično leporečje nesreče tega benda se nikoli ne sliši žalostno ali jezno, kar nikakor ne pomeni, da je sivo. Glasba, ki vas prevzame, še preden zaveje magično sanjski vokal Saše Vipotnik, je takšna, kot bi po vsej glasbenorazvojni fazi moral (iz)zveneti moderni pop. To, da se je zasedbe AKA Neomi že od samih začetkov oprijela etiketa indie popa, je le stvar širše in ožje glasbene percepcije. Skladbi 19 years in Movie Star najnazorneje pričarata glasbeno, in tudi širše, 21. stoletje, ko za nami odmevajo urbano ubrane melodije masivnih devetdesetih, pretočene v  zvoke naših ulic. To je ta ponosni, igrivi, sila optimistični zvok, ki ne glede na lirični naboj in pevsko prezenco skladbam daje dodatno dimenzijo. Seveda, drugega niti ni pričakovati ob imenih, ki inštrumentalno sestavljajo skupino, a njihova zvočna kulisa (ne kot zavesa) deluje na poslušalca bolj kot zvočna odeja, v kateri smo udobno in toplo objeti, ko po mrzlem meglenem večeru poplesujemo. Enako kot je poplesovala Saša Vipotnik, ki se je popolnoma prepustila svojim pesmim – svojim sanjam, ki so jo ponesle do naših naslonjačev in plesnega podija pred kredenco. Skladba She knows se je potemtakem resnično slišala kot razglednica z naših potovanj iz prošlosti k prihodnosti in mislim smo lahko povsem brez balasta dali prosto pot. Trenutek samospoznaje oddaljenosti, ki smo ga delili skupaj s Sašo & Co. (njeno predstavitev nasmehov pod masko), in klavstrofobična lahkotnost bivanja nista uspela preusmeriti mavričnega miselnega pretoka. Zunaj tesnobe so se naše baterije polnile s čisto in svetlo toplino. Energijo. Razmišljati ob poslušanju je pravi užitek, še večja sreča je podoživeti domišljijo, ki jo glasba naredi tako resnično, polno čudesnih vonjav, sladko in otipljivo.