V meditaciji in v improvizirani glasbi gre za dani trenutek

Cene Resnik je tenorski saksofonist, ki iskreno sledi svojemu notranjemu glasbenemu glasu. Jazz glasbo je študiral na celovškem konservatoriju, vendar mu je bližje učenje iz izkušenj. Rad ima naravo, ki ga navdihuje tudi pri piljenju svojskega sloga. Cene ima posluh za majhne detajle in velike ekspresije, pri čemer ostaja skromen. Prvi bend, v katerem je igral, je bil Siddharta. Vendar je želel več kot le preigravati komade. Iskal je izrazno svobodo in jo našel v improvizirani glasbi. Ta se odlično ujema z njegovo življenjsko filozofijo in prakticiranjem meditacije. Danes ga lahko slišimo v različnih odličnih zasedbah z domačimi in tujimi glasbeniki ter redno srečujemo na koncertih jazz in improvizirane glasbe.

Igraš izključno tenor saksofon?

Poleg tenorja igram tudi sopran saksofon, prečno flavto in klarinet, vendar nastopam izključno s tenor saksofonom. Mi je najbližji, najljubši. Sopran sem moral iz finančnih razlogov celo prodati in mi je sedaj seveda žal. Prečne flavte pa nimam, ker sem vse tri podaril svojim učiteljem meditacije v Indiji. Imel sem tri srebrne yamahine flavte in vse so šle tako svojo pot, hehe. Vsake toliko seveda pogrešam flavto, ampak se jo da kupiti na bolhi za okoli 200 evrov brez večjega problema. Klarinet je ostal doma, a ga igram bolj redko. Mi je pa zelo všeč zvok klarineta, njegovega lesa, predvsem v nižjih legah.

Kako in kdaj si si izbral inštrument? Zakaj?

Verjetno je bilo to nekje v času srednje šole, ko sem hodil na Gradbeno srednjo šolo. Učitelj klarineta, profesor Sine Lenarčič, mi je nekako med vrsticami nakazal, da imam filing bolj za jazz kot pa klasično glasbo, in me tako navdušil za tenorski saksofon. V tem času sem doma na televiziji slišal posnetek Big banda Jožeta Privška s saksofonskim solo vložkom, kar me je še dodatno navdušilo.

Kasneje so me presenetili starši in mi kupili tenor saks, Sine (moj profesor za klarinet) mi je pokazal par osnovnih prijemov, in tako sem ga začel spoznavati. Na glasbeni šoli je takrat visel oglas za privat jazz šolo Braca Doblekarja. Šel sem k njemu in ostal dve leti. Jasno mi ni bilo nič, teorija pretežka, a vendar je znal tudi iz mene spraviti par tonov melodij Parkerjevih tem in nekaj taktov sola. Kasneje, pri 21. letih, sem se vpisal na celovški konservatorij za jazz glasbo in ga počasi, celo na pobudo staršev, tudi končal. Sedaj igram in poskušam preživeti z igranjem. Ni lahko, a je lepo biti svoboden in se posvečati igranju ter meditaciji vsak dan.

Kakšna je razlika med klarinetom in saksofonom?

Razlikujeta se v tonu, zvoku, morda deloma v prijemih. Klarinet ima luknjice, ki jih pokrivaš s prsti, saksofon ima tipke oz. blazinice. V samem načinu igranja pa ni velike razlike. Klarinet je tišji inštrument in bolj topel zaradi lesa. Saksofon (tenor) je glasnejši in zvok je bolj prodoren, ima veliko overtonov v vsakem tonu in legi. Zaradi tega mi je zvok tudi tako všeč, saj ima veliko barv. Lahko ga (zvok) igraš na veliko različnih načinov. Veliko je možnosti igranja in občutek, ko igraš, je vsak dan drugačen. Kot da vsak dan odkriješ nov svet barv in zvokov.

Te je pritegnila glasnost?

Ne, pritegnil me je zvok. Bolj je jasen, izrazit in neposreden. V nekaterih zasedbah, v katerih sem igral, je bolje prišel do izraza v skupnem zvoku. Bil je tudi bolj primeren za moj način igranja. Iz moje perspektive mi je bil najbližji.

A te saksofon še kdaj preseneti?

Vsakič znova. Vsak dan.

S čim?

Preseneti me predvsem z zvokom in občutkom, ki je vsakokrat drugačen, še nepoznan. Skozi igranje ponovno spoznavam, odkrivam to, vsakič znova. Vsak ton in vsak njegov odzven.

Solo nastop:

Na čigavo pobudo si se vpisal v glasbeno šolo?

Enkrat sem se s staršema peljal mimo glasbene šole, ki je bila zraven takratnega kina Triglav v Mostah na Kodeljevem. Vprašal sem ju, kaj je v stavbi zraven kina? Povedala sta, da je to glasbena šola. Takoj sem jima rekel, da naj naju s sestro kar vpišeta. Bilo je čisto spontano, nisem prav dosti razmišljal. S sestro sva oba začela na blok flavti, jaz sem po dveh letih presedlal na klarinet. Sestra je končala vse možne baročne flavte in šla naprej študirati v Gradec v Avstrijo, kjer je končala akademijo. Trenutno poučuje v radovljiški glasbeni šoli.

Kaj ti je dala glasbena šola?

Morda mi je, kljub temu da sem bil dosti len in sem malo vadil, vseeno dala disciplino. Se pravi, da je dobro, da se vsak dan vsaj par minut na dan ukvarjaš z inštrumentom. Da se povežeš z njim, kakor se lahko reče. Kasneje, ko sem že bil v Celovcu na konservatoriju, mi šola ni bila prav dosti všeč. Sistem, kako se učiti igranja jazza, mi nikoli ni bil všeč. Sistematičnost in strukturiranost me nista preveč privlačili. V času študija sem bil na številnih delavnicah starejših mojstrov, kot so Barry Harris, Reggie Workman, Doug Hammond, Joe Zawinul … Bile so zanimive, poučne, predvsem ker so veliko govorili iz sebe, o svojih izkušnjah, in ne samo o teorijah. Izhajali so iz sebe in govorili bolj o tem, kako vse skupaj prenesti v vsakdanje življenje. Se pravi, kako živeti musko, kako najdeš lasten zvok in identiteto znotraj glasbe. Meni jazz glasba predstavlja kreativnost. In to kreativnost mi je dopuščal tudi moj učitelj saksofona na konservatoriju, Michael Erian. Super je bilo z njim, ker je bil odprt za vse stvari, kljub učnemu načrtu, ki ga šole imajo.

Kakšna je razlika med jazzom in improvizacijo? Ali ta sploh obstaja?

Ja, obstaja, čeprav iz absolutnega vidika ni velike razlike. Vendar je na relativnem nivoju, na katerem tudi vsi živimo. Jazz glasba je bolj strukturirana. V njej se pojavlja ritem in melodija, znotraj nje akordi, se pravi harmonija, ki določa in lahko na neki način tudi obogati melodijo. Improviziraš znotraj tega okvirja, ki ga postavlja skladba – struktura, ritem, melodija, harmonija in njene zakonitosti.

V prosti improvizaciji okvir niti ni toliko določen, razen če ga določiš sam oz. se omejiš sam. Tudi v free improvizirani glasbi so klišeji in glasbeniki, ki igrajo eno in isto. A zame je bistveno to, da lahko stopiš ven iz okvirja in se pri temu počutiš varno. Torej brez strahu hodiš (igraš) v danem momentu in si spontan. V prosti improvizaciji je v bistvu dovoljeno vse oz. več stvari. Lahko si dovoliš res, kar češ. Pri tem pa je, tako kot v jazzu, zelo pomembno, da znaš poslušati druge, sprejeti medsebojno igro glasbenikov. Gre za sodelovanje na odru in tudi odnos do publike, kateri igraš.

Kdaj si se odločil, da boš glasbenik, glasba pa tvoj vir preživetja?

Že na srednji gradbeni šoli je moj razrednik opazil, da velikokrat manjkam zaradi nastopov in vaj takrat še s pihalnim orkestrom. Staršema je rekel, da se bom moral odločiti, ali bom glasbenik ali gradbenik. Da obojega skupaj ne bom mogel dobro peljati. Vendar sem bil po zaključku gradbene šole še precej zmeden glede tega, kaj bom počel v življenju. Nisem še vedel, da bo glasba postala tako pomembna. Mogoče se tudi zaradi tega vse do 21. leta nisem vpisal nikamor. Pri enaindvajsetih sem potem le zbral pogum in se prijavil na sprejemne izpite na konservatoriju za jazz v Celovcu. Ker ni bilo prevelikega navala, so me vzeli, in potem sem počasi padel noter ter se začel poglabljati. Šele kasneje sem videl, da mi je vse skupaj zelo, zelo blizu. Bilo je zelo naravno. Sploh nisem preveč časa posvečal temu, kaj ja in kaj ne. Medtem sem tudi že igral pri Siddharti. Tako da sem že bil povezan z igranjem, pojavljanjem na odru, nastopanjem, snemanji.

Je bila Siddharta tvoj prvi bend?

Prvi bend, ja. V bistvu so me oni povabili k sodelovanju. Želeli so razširiti klasično rokersko zasedbo še s kakšnim pihalnim inštrumentom. Takrat je na gradbeno šolo, na geodetsko smer, hodil njihov prvi basist. Vprašal je, če me zanima igranje z njimi in če bi prišel na kakšno vajo, da bom videl, kako to zgleda. Šel sem na par vaj, se dobil s Tomijem, da sva šla čez komade. Potem smo šli kar hitro snemat prvo ploščo. Tako sem dobil priložnost, da ostanem in postanem član benda. Ta zgodba je trajala kar dvanajst let. V tem času smo imeli s Thiernom Diallom, Andražem Mazijem in Borom Zakonjškom tudi jazz bend, imenovali smo se Štandard.

Cene in Siddharta:

Kako si doživljal transformacijo Siddharte? Siddharta se je takrat povzpela od garažnega do stadionskega benda. Kaj je bilo tisto, kar je te fante razlikovalo od ostalih garažnih bendov?

Mah, ne vem, če jih je kaj preveč razlikovalo. Zelo so verjeli v to, kar so počeli. Ta glasba je bila zelo iskrena, prihajala je iz življenjskih izkušenj, tudi sama besedila. Glasba je nastajala skupaj z besedili. To iskrenost je verjetno publika začutila. Bili so tudi glasbi naklonjeni časi. Bilo je nekaj rokerskih oddaj, npr. Roka roka pa, mislim, da tudi Videospotnice. Mislim, da so bile takrat kake tri take oddaje, kar je zelo pripomoglo k širjenju publike. Siddharta je veliko nastopala po klubih, kot je bil Hound dog, zato je imela veliko, veliko publike, ki je bila predvsem bazirana v Ljubljani. To je zelo pomagalo. Veliko smo se družili z njimi. Nastala je ena taka rokenrol družba in potem se je vse skupaj iz koncerta v koncert bolj širilo. Bolj ko smo hodili igrat ven iz Ljubljane, vedno več je bilo tudi ljubljanske publike na teh koncertih. Bila je neka taka podpora. Na koncu je šlo tako daleč, da se je zgodil ta stadionski koncert.

Kakšen je bil kreativni proces nastajanja komadov?

Zelo veliko se je dogajalo v placu za vaje. Doma je kdo dobil kakšno idejo, ki smo jo potem na vajah razvili. Ene stvari so se lahko razvile čisto dokončno, ene so se kasneje, nekatere šele v studiu.

Takrat si igral tudi klaviature in ewi. Danes nič več, kako to? Veliko saksofonistov med koncertom zamenja inštrument.

Res je. Pri Siddharti je bil saks v 40 odstotkih komadov. Ostali komadi so imeli zelo veliko posnetih in nasnetih sintov, ki so se kasneje uporabljali pri nastopih v živo. Veliko je bilo tudi semplov, ki sem jih spuščal iz sinta. Igral sem tudi kotel (floor tom), saj sva imela z bobnarjem glasbene vložke na začetku ali na koncu kakšne skladbe. Na dveh, treh komadih je Boštjan Gombač posnel irske flavte. Potem smo pač posemplali ta zvok in ga dali v moj sint. Tako sem uporabljal ta zvok z ewijem. Zvok teh flavt je bil kar pomemben del komada.

Tam nekje leta 2007 sem imel res zadosti tega načina igranja in me je vedno bolj zanimalo kreativno igranje. Že v času celovške jazz šole me je vedno bolj zanimala glasbena svobodomiselnost. Tudi način igranja na odru, bolj sproščen, spontan, oseben. Ni mi bilo več do preigravanja komadov, pa naj so bili to standardi ali avtorska glasba. Hotel sem poskusiti in doživeti nove stvari. Leta 2007, ko sem zaključil šolo in s Siddharto, sem si privoščil izlet v New York, kjer sem srečal ogromno free jazzerjev in improvizatorjev. Poslušal sem jih in bil zelo navdušen nad tedenskim koncertom Cecila Taylorja in Tonya Oxleya v znamenitem klubu Village Vanguard. Dobesedno sta me odnesla v nov svet. Zelo osebno, ne da bi bil pod vplivom česarkoli … Začutil sem, da je ta glasba res spontana in iskrena ter da sta glasbenika zelo povezana med seboj. Imela sta izjemno medsebojno igro, komunikacijo. To me je samo še dodatno prepričalo, da si želim nadaljevati v bolj svobodni smeri igranja. Kasneje sem se še nekajkrat vrnil v New York, se srečeval s tovrstno glasbo tudi v znamenitem klubu The Stone.

New York je vplival nate, kaj pa Indija? Tudi tja si potoval večkrat.

Prišli so časi, ko sem imel dovolj časa, da sem lahko šel v Indijo, kjer pa sem se ukvarjal izključno z meditacijo. Prakticiram budistično meditacijo oz. način razmišljanja, ki mi je od nekdaj blizu. Zdaj že približno 15 let. Zelo mi pomaga, da se lahko umirim, osredotočim, da sem čim bolj odprt, ko igram. Oder mora biti prostor, kamor stopiš, se slečeš in igraš gol, brez zadržkov, predsodkov. Na odru se vidi marsikaj. Tudi kot poslušalec lahko vidiš, ali je človek na odru odprt, ali se počuti v redu. Pač, vse takšne osebne stvari lahko vidiš. Ne glede na to, kako se počutiš. Seveda ni vsak dan isti, vsak trenutek je drugačen. Enkrat si boljši, drugič imaš več težav. Verjetno so tudi ta potovanja vplivala na moj zvok in način igranja.

Poslušaš indijsko glasbo?

Poslušam. Včasih sem jo mogoče res več. Poslušal sem klasično indijsko glasbo. Približal mi jo je Igor Bezget, ki to glasbo študira že vrsto let. Ima tudi svojega učitelja v Indiji, h kateremu hodi redno. Leta 2004, ne vem točno, kdaj, smo posneli z Bezgetom njegov big band oz. večjo zasedbo Pangea. To je bilo sodelovanje z glasbeniki iz Indije in z glasbeniki, ki igrajo afriško glasbo na afriške bobne. Sodelovali so tudi glasbeniki iz Makedonije s svojo tradicionalno glasbo. Naredil je izjemno lep projekt, ker je vse to združil skozi svojo glasbo. Z Indijci smo veliko igrali. Enkrat kasneje sem srečal violinista in tablista iz tega projekta v New Delhiju. Mislim, da tam živita in sta zelo dobra ter uspešna indijska glasbenika. Da bi pa prav igral indijsko glasbo, to ne. Tudi v Indiji tega nisem počel, ampak sem hodil tja na meditativne umike. Indija je čarobna v vsem, v glasbi, v raznoliki kulturi, hrani, ljudeh, spiritualnosti. Zelo raznolika in bogata dežela. Velikokrat jo pogrešam.

Če se je včasih pri tvojem igranju močno slišalo vplive »glasbenih vzornikov«, se v zadnjem času v tvojem igranju sliši samosvoj izraz. Razvijaš svoj stil zavestno? Kako doživljaš ta proces?

Ko sem zašel v free jazz, sem bil seveda bolj pod vplivom, pa še sedaj sem. Tudi live posnetek iz jazz festivala v Ljubljani je bil zelo blizu nekim postcoltranovskim zvočnim slikam ali kakšnemu Samu Riversu. Zelo hitro te primerjajo z marsičim. Ta glasba je takrat bila takšna. Kvartet Cene Resnik je imel prvo ploščo, ki je bila veliko bolj melodična, drugo, ki je bila posneta v živo in je bila na neki način veliko bolj ekspresivna, intenzivna kot prva.

Tako da, ja, so bili vplivi. Še zdaj so, ampak me vedno bolj zanima lasten pristop pri igranju. Zelo težko je najti nekaj svojega, skoraj nemogoče, ampak poskušam, se trudim. V bistvu se vsak dan ukvarjam s tem. Kdo sem, kaj sem, zakaj sem, kaj počnem? Vsak dan vadim ravno zaradi tega. Ne da bi imel neke sistemske vaje. Zelo rad igram v naravi, ki me ne samo inspirira, ampak mi tudi omogoča, da se umirim. Da lahko neham razmišljati o drugih stvareh in se res posvetim igranju. Zato veliko improviziram, igram v naravi.

Cene Resnik Quartet:

Igral si tudi na ulici. Si kdaj igral zaradi preživetja?

Ja. Tudi zdaj se dostikrat vprašam, ali bi s to glasbo lahko še kaj zaslužil na ulici. Čisto zares, velikokrat sem čisto brez denarja. Velikokrat razmišljam oz. imam potrebo, da bi še igral na ulici. Seveda ne samo zaradi denarja. Nikoli ni bil razlog zgolj samo ta, da moram zaslužit za kosilo pa da bom lahko plačal najemnino. Tudi sama izkušnja igranja na ulici je zelo lepa. Si v bistvu neposredno vpleten v življenje na ulici, v mimoidoče … Nekoga navdihneš, nekoga zmotiš, nekomu greš na živce, nekoga osrečiš … Veliko otrok pritegne zvok, zelo iskreno se odzovejo. Zelo lepo je dobiti feedback ulice. To mi je bilo vedno blizu. Velikokrat sem igral na ulici pa v Tivoliju. Včasih se je kdo ustavil, kaj komentiral, skritiziral, karkoli.

Igraš na ulici drugače kot na odru?

Na ulici igram enako kot na odru. Se pravi razen tega, da je okolje bolj urbano in prostorsko bolj odprto, drugih razlik ni.

Cene Resnik trio/kvartet … gre izključno za tvoje kompozicije?

Ne, v tem primeru so to kompozicije vseh članov, zato ker gre za improvizirano, free jazz glasbo.

Nastaja vse v trenutku?

Ja, vse nastaja v trenutku, odkar se ukvarjam s free jazz oz. improvizirano glasbo.

Potem so zasedbe, ki so sledile, Watch for Dogs, Trojnik, Drašler Resnik trio, na neki način umik tebe kot izpostavljenega človeka v enakovredno vlogo.

Ja, definitivno. Ta glasba nima nekoga, ki bi vodil, vsaj iz moje perspektive. Seveda kdaj prevzameš neko vlogo in popelješ glasbo nekam, potem pa spet nekdo drug, ki mu slediš ali pa mu sledimo vsi, in tako naprej. To mi je bilo vedno blizu. Se pravi, da ni nikogar, ki bi bil leader, ki bi rekel, tukaj gremo tako, potem tako, zdaj pa pazi, ne smeš tega, tukaj ne smeš igrati tako. Vse te zasedbe so enakovredne v vseh vlogah. Je pa res, da so v vsaki od teh zasedb drugačni ljudje, vsak človek je drugačen in temu primerno se potem glasba zgodi različno.

Kakšna so, recimo, izhodišča v Watch for Dogs (Giovanni Maier – kontrabas, Zlatko Kaučič – bobni, tolkala)?

To je zelo mlad trio. Lani nismo imeli skoraj nobenega koncerta, če se ne motim, oziroma enega, ne, dva smo imeli. Igrali smo na Giovannijevi petdesetletnici. Tam je igral z nami še gost Emanuelle Parini. In igrali smo na mini festivalu decembra v Gromki. Gre v bistvu za melodičen free jazz trio. Giovanni ima zelo rad melodije, Zlatku je to tudi zelo blizu, jaz imam to prav tako rad, hahaha. Smo pa radi tudi zelo, kako bi rekel, energični. Zlatko in jaz imava oba zelo rada močno energijo, ekspresijo, tako da velikokrat prevzame ali on ali jaz neko vlogo. Poskušamo razvneti publiko in same sebe. Zato tudi morda ime Watch for Dogs, ker smo lahko nagajivi, igrivi in hkrati intenzivni.

Pri zasedbi Trojnik (Tomaž Grom – kontrabas, Vid Drašler – bobni, tolkala) gre bolj za to, vsaj na plošči smo nekako to dosegli, da se zvok razbije. Poskusili smo se bolj posvetiti samemu zvoku, manjšim detajlom, torej smo šli bolj v detajle zvoka trojca kot celote in tudi vsakega posameznika. Upam, da bomo še naprej ustvarjali v tej smeri. Je zelo zanimiv proces in tovrstno muziciranje, v obeh zasedbah.

Z Drašlerjema (Jošt Drašler – kontrabas, Vid Drašler – bobni, tolkala) veliko časa preživite skupaj, z njima igraš na Rojiščih (redna tedenska srečanja improvizatorjev v Bazenu na Vrhniki), imate trio; potem so tu še ostale zasedbe. Kako potem poskrbiš za to, da zveniš drugače?

Čisto preprosto je. Poleg tega da je vsak dan drugačen, tako tudi v vsaki zasedbi igraš z ljudmi drugače, in v tej glasbi je zelo pomemben odziv, pristop. Se pravi, da se odpreš temu, kaj počne tvoj soigralec, soigralka oz. več njih. Včasih se malo prilagodiš, včasih jih ignoriraš in greš v svojo smer. Trio z Drašlerjema je bil narejen zato, da smo šli na krajšo turnejo po Evropi. Imamo željo čim več igrati v tujini. Aprila letos gremo na mesečno rezidenco v Berlin, ki nam bo omogočila sodelovanje in povezovanje s tamkajšnjo improvizirano glasbeno sceno. Želimo se razvijati v različnih okoljih, situacijah, zato stremimo k temu vsi skupaj. Tudi v Amsterdamu bomo odigrali tri koncerte, med drugim s Kajo Draksler in Abom Baarsom. Bistveno za nas je, da igramo z raznolikimi glasbeniki, glasba je lahko dobra ali slaba. Dan je lahko dober ali slab. Vsak posameznik ima svoj doprinos k skupni igri, in to nas zelo zanima. Vsak ima svojo energijo, svoj karakter, vse to prinese k muziki na oder, in temu primerno se zgodi glasba.

Drašler Resnik Trio:

Kako veš, da je muzika dobra?

To pa jaz težko rečem, ker sem zelo kritičen, predvsem do sebe in do tega, kar počnem. Če si iskren do sebe in drugih, je zelo dobro. Dandanes je ta iskrenost prepletena z marsičim, med drugim je veliko pragmatizma in prilagajanja.

Če imaš višje kriterije, potem veš …

Ne gre za to, da bi imel visoke kriterije, to bolj začutiš. Glasba sproža neko energijo, ki po koncertu ostane v tebi. Na tisoč načinov lahko opišeš, kakšna je bila, ali je bila v redu ali ne, ali je publika kaj začutila, ko je poslušala. A ti je kdo prisluhnil, ali je bila tišina ali ne, ali smo bili povezani med sabo. Veliko je različnih faktorjev. Načeloma si po koncertu poln vtisov. Če se slučajno ne počutiš dobro tisti večer, lahko misliš, da ni bilo dobro, a je bilo v bistvu ful dobro in ful fajn. Zelo težko je oceniti, kaj je dobro in kaj ne. Je zelo relativno. Ne ukvarjam se preveč z odzivi zunaj sebe. Morda kdaj vprašam koga, ki ni glasbenik in je samo poslušalec, kako se mu je zdelo vse skupaj. Taki odgovori me zanimajo.

Kaj se dogaja v tebi, ko si noter v muziki, ko padeš res noter? Si pri inštrumentu, se zavedaš inštrumenta, si razpršen po prostoru?

Sem pri inštrumentu, zelo velikokrat grem v tistega, s katerim igram. Zelo poslušam, kaj počnejo drugi, potem poskušam s svojimi frazami oz. z različnimi zvoki kaj dodati oz. spremeniti smer, dinamiko ... Bolj grem notri v to skupno musko, skupni zvok, ki še vedno bazira ne komunikaciji, ampak se hkrati vedno prepustim zvočnim občutkom, odzivom. Ni kaj posebnega, da bi zdaj nekam odplaval ali da bi me odneslo ali da bi blazno pazil, kaj bom zdaj počel. Probam tudi čim manj oz. skoraj nič razmišljati. Včasih grem dol iz odra poslušat, kako to zveni od spodaj, ampak zelo redko.

Če bi ta občutek primerjal z meditacijo …

V bistvu je zelo podoben občutek. Ker v meditaciji in v improvizirani glasbi gre za dani trenutek. Če nisi preveč v preteklosti ali v prihodnosti, da si res lahko tukaj, ta trenutek, brez prevelikega razmišljanja, potem se zgodi neka čarovnija. To je tudi bistvo meditacije, da takrat ne razmišljaš, da poskušaš ne razmišljati ali pa teh misli ne usmerjaš preveč, npr. v preteklost ali v prihodnost. Poskušaš se umiriti in se ne oklepati toka misli. V bistvu moraš pustiti, da ta tok teče, poskušaš biti čim bolj pri stvari, narediti čim lepši večer oz. glasbo narediti čarobno ali kakorkoli se temu reče.

Kdo je vplival nate? Ni treba, da gre za glasbene vplive.

Meditacija. Biti v tem trenutku, to mi je zelo pomembno. Vpliv ideje, ki prihaja iz Vzhoda, je kar močen v meni. Vsi glasbeniki, ki jih poslušam, kar sem jih spoznal skozi vsa ta leta, tudi džez glasbeniki, so se zelo veliko ukvarjali s tem, kdo so, kaj so, kako igrati, kako biti iskren, suveren na odru, ko igraš. Vplivajo tudi ljudje, s katerimi se družim, družina. Pravzaprav vpliva vse, kar te obdaja. Tudi facebook, internet, telefoni, vse živo, okolje, narava, hrana, okusi ...

S Trojnikom ste v živo posneli improvizacije na Vrhniki. Posneli ste več materiala, kot ste ga objavili. Kako ste izbrali iz gmote tiste minute, ki so se uvrstile na ploščo?

To je bil kar hiter proces. Imeli smo en mesec časa, da izberemo material. V grobem je izbral že Tomaž (Grom), kaj bi bilo približno uporabno in kaj ne. Potem smo se dobili, preposlušali in dokončno dorekli, kaj ja in kaj ne. Včasih je to zelo težko početi. Da igraš, se sam snemaš in potem še sam izbiraš material ter ga pripravljaš za miks oz. ga celo še miksaš. Včasih je dobro, da daš to narediti komu drugemu. Nekomu, ki mogoče prej sploh ni slišal tega posnetka ali te niti ne pozna. Verjetno bi izbral čisto nekaj drugega, kar smo izbrali mi, ki smo neposredno vpleteni.

Trojnik:

Ali potem obstaja subjektivno in objektivno v improvizaciji?

Iz mojega pogleda, torej iz vidika glasbenika improvizatorja, je v improvizaciji vse pretežno subjektivno.

Kakšna je zate razlika med snemanjem in nastopom?

Nastop ima publiko v prostoru. To je zelo pomemben faktor tudi v improvizirani glasbi, kjer gre za energijo, ki se pojavi v odnosu. Se pravi za energijo, ki jo imaš s publiko. Ta energija je zelo dobrodošla. Tako da je samo snemanje lahko včasih kar težko, ravno zaradi tega, ker nimaš publike in se lahko začneš spraševati, komu igraš, temu mikrofonu ali … Ne vidiš nekega smisla. Zakaj zdaj to tukaj igraš, in čim se začneš to spraševati, se kreativnost zapre. Tako da smo na to snemanje povabili nekaj ljudi. Enkrat smo igrali paru, ki je slučajno sedel zunaj pred domom. Je kar dobro, da igraš nekomu.

Dobiš neke vrste feedback? Začutiš mikropremike, ki ti dajejo občutek …

Ja, pa tudi zbranost, pozornost je bolj ostra, ker veš, da ne igraš samo sebi, ampak te nekdo posluša. Imaš mogoče neko odgovornost.

Prisoten si povsod, kjer se v Sloveniji trenutno dogaja improvizirana in jazz muska. To je v Novi Gorici, tam je Zlatko Kaučič, Orkester brez meja, potem na Vrhniki v Rojišču, v Ljubljani so Gromove delavnice.

Gromove delavnice sem obiskoval prvi dve leti, pa še to ne redno, potem ne več. Nekako potrebujem res veliko časa zase. Ne samo zaradi meditacije, ampak tudi zaradi samega igranja, in da sem sam s sabo. To je kar pomembno, vsak bi moral bit sam s sabo vsak dan, vsaj nekaj časa. Včasih smo preveč odvisni od drugih dejavnikov, tudi ljudi, mnenj. Eni celo počakajo, da drugi povejo nekaj ali nekaj recenzirajo, in si potem ustvarijo mnenje. Drugače pa, ja, super, da se stvari lahko dogajajo na različnih koncih. Veliko je posameznikov, ki skrbijo za sceno po celi Sloveniji, vsi so pomembni nam in tudi za širši razvoj slovenske scene.

Orkester brez meja / Orchestra Senza Confini:

Kako bi opisal to slovensko impro sceno?

V zadnjih desetih letih se je zelo razvila. Ogromno dobrih mladih glasbenikov, ki študirajo ali so samouki, se ukvarja s kreativno improvizirano glasbo. Edino, kar pogrešam, je več prostorov za redno igranje, torej manjka nam klubovja z rednim tovrstnim programom, tudi v Ljubljani. Upam, da bo tudi publika s časom postala bolj zahtevna in je bo več.

Prej si omenil, da je Siddharti pomagala medijska izpostavljenost. Kako ocenjuješ medijsko pokritost glasbe?

Bile so številne rock oddaje na nacionalnem teveju. Radijske postaje so bile naklonjene tovrstni sceni veliko bolj kot free jazzu in improvizirani muziki. Pogrešam tovrstno, mogoče celo izobraževalno televizijsko oddajo na nacionalki, o jazzu, free jazzu in improvizaciji.

Če ljudje ne vedo za to muziko, je tudi ne morejo izslediti, obiskati koncertov …

Ne vem, koliko se sedaj dejansko še gleda televizijo. Slišim, da dandanes mladina svoj čas preživlja za računalniki, telefoni in si tako ustvarja svoje družabno okolje. Sam sicer televizije nimam in je ne gledam že več kot deset let. Ne vem, koliko je glasbenih oddaj na teveju, ki res skrbijo za pokritost celega glasbenega spektra. Sem pa tja se verjetno zgodijo kakšni prispevki, to je pa tudi vse. Si predstavljaš glasbeno oddajo o jazzu, free jazzu in improvizaciji, ki izobražuje publiko, gledalce, gostuje izjemne domače in tuje glasbenike, kjer se dogajajo koncerti v živo s publiko …?

Ali si kdaj igral kot improvizator jazzer na RTV Slovenija?

Samo enkrat smo bili povabljeni v oddajo Muzika je to, ki sta jo imela Igor Leonardi in Gojc. Ampak mislim, da ni prišlo do javnega predvajanja, ker so celotno oddajo ukinili, če se ne motim. Moralo bi biti več tovrstnega programa. Zelo mi je všeč to, kar dela Radio Študent, ko povabi glasbenike in ti dejansko nastopijo na radiu. Potem se vse skupaj posname ali pa gre celo v eter v živo ob pogovoru. To bi se lahko dogajalo večkrat tudi na drugih radijih, mogoče tudi na nacionalnem.

Si kdaj delal glasbo za gledališče?

Ne, nikoli.

To je eden od virov zaslužka glasbenikov.

Veliko je glasbenikov, ki se ukvarjajo, preživljajo s tem, seveda jih tovrstno delo tudi zanima. Veliko je tudi poučevanja na raznoraznih šolah. To me ni nikoli kaj dosti zanimalo.

Kaj pa vloga države? Se ti zdi, da bi lahko kaj več naredila?

Ministrstvo za kulturo se mi zdi, da se trudi, kolikor se lahko, v smislu tega, da razpisuje razpise, daje možnost za razne natečaje, tako da se lahko prijaviš za kakšne delovne štipendije. Lahko se prijaviš za ateljeje, ki so na Dunaju, v Berlinu, Londonu, New Yorku. Se pravi, da lahko greš tja za en mesec in nekaj poskusiš ustvariti, se naučiti, izvedeti, se povezati s tujo glasbeno sceno. Seveda bi lahko bilo tega še več, kaj pa vem. Nikoli se nisem lotil glasbe z namenom, da bi imel veliko denarja. Saj ni niti enega kluba, kjer bi se redno dogajala ta scena (impro, jazz, free jazz). Ne obstaja niti en klub z redno tedensko prakso koncertov ali celo vsakodnevno prakso, kar v tujini obstaja, ne glede na to, ali so financirani s strani države, mesta ali sploh niso. Imajo pač minimalno vstopnino z možnostjo nakupa pijače in poslušanja koncertov. To je praksa, ki se v tujini dogaja že kar dolgo, v Ameriki in po Evropi.

Kako spremljaš novonastalo glasbo in sveže izdaje? Spremljaš kakšne glasbene medije ali bloge na spletu? Katere?

Spremljam sem in tja, tisto, kar me zanima, recimo prek facebooka, youtuba, na spletnih straneh, kot so freejazzblog.org, Radio Študent, Odzven, Nova muska, nacionalni radio 3. program – Program ARS.

Spremljaš glasbene kritike? Kaj po tvojem mnenju vsebuje dobra glasbena kritika?

Kritike berem predvsem na spletu, kdaj prelistam kakšno tiskovino, a ne prevečkrat. Zame je dobra kritika samokritika in tudi kritike tistih, ki so konstruktivni pri pisanju in ne pišejo prestrašeno, zmedeno previdno ter preveč zadržano in korektno o spoštovanih izvajalcih.

Ti je pomembno, da greš prej na pijačo z glasbenikom, da se malo pogovoriš?

Ni nujno. Imaš glasbenike, ki sploh ne govorijo, niti pred koncertom niti po koncertu. Eni se zabavajo, eni morajo kaj spit, eni kaj skadit, drugi spet rabijo mir, it spat pred koncertom in potem direkt na oder. Najpomembnejša je komunikacija, ki se zgodi na odru. Tisto, kar se zgodi prej in potem, je čisto individualno. Jaz po koncertu zelo težko govorim o tem, kaj se je zgodilo na odru. Eni zelo radi analizirajo, jaz ne. Raje se zabavam, podružim, dokler ne postanem zaspan in pobegnem domov.

Solo plošča?

Ne še. Vendar razmišljam o njej. Rad bi jo posnel v gozdu, ki mi je velik navdih.

Kako pomembna je zate inovacija v improvizaciji?

Za ene stvari je super. Zdaj živimo v času, ko se stvari blazno hitro inovirajo, že iz tehnološkega vidika, iz pristopa k igranju. Na vseh možnih področjih se ogromno stvari razvija. Vsak dan se pojavljajo novosti. Tudi v muski. Eni so bolj inovativni, drugi manj. Zase mislim, da nisem nič kaj inovativen. Veliko poslušam starejše improvizatorje, kot je npr. Evan Parker, ki je bil izredno inovativen za svoj čas. V osemdesetih, devetdesetih je bil izjemen. Zdaj mu očitajo, da ni več, da igra vedno isto. Meni se ne zdi čisto tako. Se mi zdi, da je vsak trenutek nov, svež. Bolj mi je ta svežina pomembna. To, da si svež, igriv, da si mogoče tudi otročji. Velikokrat pozabimo na igrivost, ki smo jo imeli kot otroci. Mislim, da postajamo preveč resni, kritični, analitični. Ni to nič globokega, hkrati je pa zelo pomembno.

Septet:

Za zaključek, kaj se pripravlja pri tebi?

Januarja in februarja je bolj umirjeno, marca igramo z Vidovim Septetom, s Trojniki na Max jazz festivalu v Velenju, v Ljubljani bomo igrali in nastopali štirje Angleži in štirje Slovenci v okviru Friforme. Z Drašlerjema nastopamo v Celici in verjetno v Idriji ter Münchnu, preden se aprila odpravimo na mesečno rezidenco v Berlin. Marca prvič nastopim v duetu z Jako Bergerjem v ljubljanskem Sax pubu. Obetajo se koncerti Olfamoštva in še kaj.

Se pripravljajo še kakšna snemanja, izdaje plošč?

Nič kaj določnega, v Berlin gremo tudi z namenom, da kaj posnamemo, tudi kaka sodelovanja. Morda tam posnamem kaj v nemškem gozdu ... Nastop v sklopu Frifrome z Angleži naj bi se posnel. Maja se planira izid in predstavitev zgoščenke Jubileum orkestera pod vodstvom Zlatka Kaučiča. Marca moram posneti še tridesetminutni solo za saksofon za italijansko ekipo iz Postaje Topolovo, kjer pripravljajo enodnevni, to je štiriindvajseturni glasbeni prenos z vklopi različnih izvajalcev s celega sveta. Tu je tudi trio Watch for Dogs.