V preprostosti sproščen in učinkovit prvenec

ujma je še eden v nizu novih kantavtorjev, ki so se osamosvajali znotraj skupine. Trenutnega statusa protopsihedelikov persons from porlock sicer ne poznam, je pa vmesni (ali kasnejši) čas za svoje izpovedi izkoristil bobnar Vasja Onič in se v začetku septembra oglasil s samostojnim prvencem The Hereafter, ki ga lahko poslušamo ali dojemamo na več načinov, kot tukaj in zdaj, potem ali naprej ali pa kot vse tri časovne značilnosti v luči avtorskega premisleka skupaj. Vasja, čigar alias je ujma, je namreč na osebni prelomnici prišel do spoznanja, da je prišel čas za soočenje in ozvočenje svojih spominov na način, kot mu ustreza. Gre za njegovo prehojeno pot na divji strani, vendar – če je verjeti medijskemu sporočilu – je pesmi posnel v spalnici, kar poleg nekaterih slovenskih kantavtorskih refleksij priča o odsotnosti motečih zunanjih vplivov in izoliranem soočenju z lastnimi mislimi, celo življenjskimi vzorci. Skupek pesmi, povezan v The Hereafter, je tako pristna izjava o čustveno razgaljenem življenju in vseh glasovih v glavi. Občasna naivnost je v tem primeru dodana vrednost, saj ujma ne intelektualizira v prazno, in morda tega niti noče, temveč se sprosti v svoji preprostosti, kjer ženski vokal (Ajdova deklica in Lariette Bloom) deluje kot sopotnik v betonskem odmevu na očitno zelo razgibani osebnoizpovedni poti v dosedanjem umetniškem undergroundu. Povratek domov (Home), v spalnico, kjer je sam s svojimi mislimi in premislekom o prihodnosti, je pričakovani zaključek osmišljenega in hrabrega prvenca.

ujma torej izhaja iz sebe, in temu je prilagojen tudi dramatični lok zaporedja pesmi. Začetek v dokaj klasični kantavtorski maniri (Smoke, Samba per Depra) se kmalu razmahne v številne dodatne poudarke (It's there), vključevanja basovskih linij, bobnov in gostujočega recitala (Submisija je mamilo), pri čemer nam hitro postane jasno, da njegov namen ni slepo ugajati eni struji, temveč svoji poeziji dati podtalni smisel, naj bo razumljena kot refleksija notranjega (ne)mira ali v prenesenem, celo metafizičnem pomenu. ujmov modus operandi je namreč značilen za ideale vzporedne (urbane) resničnosti, umetnike, ki med iskanjem samih sebe ustvarjajo zatočišče za miselne odpadnike – in to preprosto zato, ker ti predstavljajo zadnje derivate ljudske normalnosti. Zaradi tega morajo biti pesmi kratke, neposredne in učinkovite. The Hereafter je klasičen primer te pogosto spregledane oziroma neuporabljene prvine. Samo dve pesmi od štirinajstih sta daljši od treh minut, ostale nas spodnesejo tam med prvo in drugo, kar nekdanjo neopsihedelično simboliko nadomesti s punkovskim razmišljanjem in načinom življenja. Če k temu prištejemo še vtise folk-rockovske pesmarice, slišimo, kako odločen in svobodnjaški odnos ima ujma do glasbene forme, s čimer se odločno približa kantavtorjem nove generacije. 

Temačni elektro beat zareže v poslušalca v deklamaciji Submisija je mamilo (Ajdova deklica) in v domiselnem disko undergroundu Dead Around the Eyes, da bi se preko Still trying zapeljal nazaj v bolj spokojne tone s kitaro in glasom (How Low). Skladba That Noose najbolje ponazarja hibridno estetiko zbirke pesmi, predvsem kar zadeva sposobnost združevanja različnih lastnosti in interesov, kar seveda novejši umetniški generaciji v dobi interneta in družabnih omrežij ni tuje. V tem pogledu se lahko celo pripeti, da nam kratke skladbe zameglijo izhodiščni predpogoj: ustvarjanje atmosfere kot skupnega imenovalca, ki pesem razplasti do njenega čustvenega bistva oziroma usedline, ki je pogojevala njen nastanek. Neofolkovsko razigravanje (Poljub, Flower, Tidal) v zaključku zbirke znova spomni, da je The Hereafter projekt funkcionalne, namenske glasbe, ki z besedili vred zapolnjuje hodnike na poti do intimnih pesnikovih ambientov. Občasna naivnost je v tem primeru dodana vrednost, saj ujma ne intelektualizira v prazno, in morda tega niti noče, temveč se sprosti v svoji preprostosti, kjer ženski vokal (Ajdova deklica in Lariette Bloom) deluje kot sopotnik v betonskem odmevu na očitno zelo razgibani osebnoizpovedni poti v dosedanjem umetniškem undergroundu. Povratek domov (Home), v spalnico, kjer je sam s svojimi mislimi in premislekom o prihodnosti, je pričakovani zaključek osmišljenega in hrabrega prvenca.          

Na koncu še osebnokritiški poudarek v razmislek. V tem zapisu sem se za The Hereafter načrtno izogibal rabi besede album, saj ga enostavno ne morem tako obravnavati. Album/plošča je medij, v katerikoli fizični obliki, do katerega poslušalec lahko razvije odnos kot do celostnega umetniškega izdelka, medtem ko razne pretočne vsebine in računalniška nalaganja omenjeni intimni moment takoj »ukradejo«. Nenazadnje se med občasnim brskanjem po domači diskoteki lahko nepričakovano obregneš v nekaj, česar že dolgo nisi potegnil na plano, kot se je meni nedavno zgodilo s kantavtorjema Kodagainom in Dečkom iz vode iz fantastičnega programa založbe Slušaj naglasnije. Če bi obstajala v obliki zavihka na računalniku, bi bila podvržena nenačrtni pozabi ali izbrisu. ujma bi si tovrstni zapis na mediju, ali danes prepis, nedvomno zaslužil.