V razvejani delti pesmi z dostojanstvom

Da bo Andrej Guček nekoč zavil (tudi) na samostojno pot, je bilo jasno zelo zgodaj. Že skupina Hiša je bil njegov »hišni«, do neke mere skupinski avtorski projekt, ki je zvesto sledila navdihom osrednje kreativne sile za prvim mikrofonom in kitaro. Poleg tega smo že od prvih javnih srečanj dalje zaslutili, da se bo moral Guček v nekem trenutku ustvarjalno osamosvojiti, da bo moral nekatere ponotranjene misli razviti samostojno, zgolj pod svojim imenom. Vse podrobnosti z Neilom Youngom so namerne. Pred sedmimi leti je z albumom Temne zore naredil prvi korak v tej smeri, nedavno izdani album Delta pa je njegovo solistično nadaljevanje, vendar s pomembnim »opozorilom«: če je na prvencu Guček povsem osamljen in docela usmerjen vase, je Delta precej bolj navzven razvejan projekt, ki ga bogati paleta gostujočih glasbenikov. 

Andrej Guček je s sodelavci posnel human album na način, kot si ga je zamislil. Nikomur drugemu kot sebi mu ni treba polagati računov, in to daje albumu vtis naravnosti in hkrati sofisticiranosti, posebno občutljivost in pesniško relevantnost.

Andrej Guček nikdar ni bežal od odgovornosti, ki jo je Townes Van Zandt nekoč pojasnil z besedami »zavoljo pesmi«. Gre za odgovornost, ki jo pesnik goji do pesmi, do njenega najglobljega sporočila, ki se večkrat in vedno drugače prebere. Pendant temu (večplastnemu) branju v našem okolju je (bil) Tomaž Pengov in mislim, da ni nikakršno naključje, da so, kot mi je znano, prve naplavine albuma Delta začele Andreja vznemirjati ravno v času Tomaževega slovesa. Odgovornost je tako tu treba razumeti precej širše. A vseeno ne gre za odgovornost do nas, poslušalcev, temveč do praizvora misli, ki so pesmim vtisnile človeško dostojanstvo, vredno pesnika. Vendar »stvar« po vsebini ni težka, kot bi utegnili sklepati po doslej povedanem, četudi zahteva določeno mero poslušalske zavzetosti, da se začuti razvejan sistem meandrov, prek katerih nas Andrej vodi skozi deset enakovrednih pesmi na albumu. Morda izstopa le skladba Jesen, ki smo jo v preteklosti v niti ne tako drugačnem aranžmaju že slišali na Hišinem albumu Neskončna pot (1996). Očitno se najde prostor tudi za nekaj postmodernega cirkusa, kot navaja v verzu pesmi Armagedon. A prostora za površinske vtise ni. Delto krasi prepoznavna poetika, po eni strani globoko osebnoizpovedna, po drugi pa se Andrej postavi tudi v vlogo opazovalca in pripovedovalca videnega. Dobro se namreč zaveda, da so miti postali zelo osebna stvar, in skozi pesmi k svojim in tujim tako tudi pristopa. Vešče mu uspeva, da čezoceanske glasbene vzore in vzorčenja poosebi na način, da rezultat ni cenena imitacija, denimo Neila Younga, Brucea Springsteena ali Jeffa Tweedyja oziroma Tima Buckleyja in Grama Parsonsa, na naši strani pa Tomaža Pengova. V Andrejevi glasbi je vsekakor prisotnih veliko teh vplivov, tega ne skriva, jasno se jih sliši, vendar se znajdejo v soglasju z avtorskim stihom in pečatom, kar se mnogim drugim, ki so prav tako prihajali pod različne vplive, ni posrečilo. Da zaključim z nehvaležnim navajanjem analogij, ki pa so se ponujale same od sebe: album Delta lahko skozi fokus Andreja Gučka iz več razlogov tolmačimo na enak način, kot smo leta 1988 poslušali album Pripovedi. Ali se motim ali ne, to lahko ovrže ali potrdi v obeh primerih isti »podizvajalec«, Lado Jakša.       

Prav Jakša projektu vtisne nekaj posebnosti, saj se znotraj pričakovane americane znajde nekaj odlomkov za jazzovske intervencije. Preseneti pa tudi Andrej, ko country-rockovski napev Hipokriti odpoje s popačenim glasom (vokoder?), in še več, zaznamo tudi odkriti družbeni angažma, kar kaže na to, da nastopa v kontekstu pesmi vokal v posebni funkciji. Političnih izjav vseeno ni veliko in plošča/pesmi kot take – v pretežno srednjem tempu in v komunikaciji z različnimi oblikami v žanrski formi – spretno »zdrsi« skozi vseh deset pesmi. Ta mimobežna pretočnost občutje pretanjene melanholije, nekje na pol poti med videnim in izrečenim, še poglablja ter na koncu celo poosebi, četudi do kakih posebej dramatičnih sprememb konec koncev ne pride.

Andrej Guček je s sodelavci Ladom Jakšo (klavir, električni klavir Rhodes, saksofoni), Andražem Mazijem (pedal steel kitara), Simonom Jurečičem (bas) in Iztokom Repovžem (bobni) posnel human album na način, kot si ga je zamislil. Nikomur drugemu kot sebi mu ni treba polagati računov, in to daje albumu vtis naravnosti in hkrati sofisticiranosti, posebno občutljivost in pesniško relevantnost. Delta se lepo izliva in spaja z lepšim in rahločutnim v domačem prostoru popularne glasbe.