V znamenju neovirane igre

Acamar Trio je plod svojskega muzičističnega zanosa in globoke želje po svobodnjaškem muziciranju, ki puhti iz glave mnogih, če že ne večine učencev šole Zlatka Kaučiča. Matjaž Bajc (kontrabas) in Urban Kušar (bobni) sta v zadnjih letih pokazala ogromno potenciala in bila del mnogih slogovno raznorodnih godb, kot so Koromač, Nesesari Kakalulu, More Low Than Low Quintet, Bop en Bras, Kombo B in končno Acamar Trio. V primerjavi z izrazi preostalih naštetih grupacij slednji morda res ni tisti, ki najbolj zbode v oči. Pravzaprav težko rečemo, da gre pri tem projektu za idejno in/ali konceptualno senzacijo. Gre pa za nekaj drugega, za muzičiste v igri morda še pomembnejšega: za afiniteto do izrecno neidiomatske godbe in za povezovalno sinergijo, ki jo tovrstni tip igre zna ponuditi. »Iskrenost« je seveda ideološka kategorija in z njo razpredati ob primeru glasbe pomeni stopiti na spolzki teren, a vendarle se zdi, da je pri omenjenih glasbenikih na mestu. Tretji, še neomenjeni član tria, izkušeni pihalec Cene Resnik, je v enem od intervjujev za Radio Študent omenil ravno vpadljivo oziroma kar nalezljivo energijo Bajca in Kušarja. Veliko prej kot glasba sama (končni produkt) se tu kot vrednoti predstavita akt muziciranja in sla po večnem odkrivanju ter spontani kreativnosti. Nobena skrivnost ni, da ima Kaučičeva roka močan domet, a generacijska kontinuiteta prenosa idej in predstav o glasbi in muziciranju po svoje vedno preseneča. V svoji celosti posnetki na novi plošči prej predstavljajo dediščino evropskih svobodno improvizacijskih praks. Igra večinoma temelji na dokaj počasnem, zmernem razvijanju, muzičisti si več kot očitno ne prizadevajo, da bi »pripovedovali« v linearni maniri. Razsrediščenost inštrumentalne rabe v posnetkih pride hitro do izraza. Acamar Trio svoj izraz utemelji na odločni muzičistični komunikaciji in produktivni indiferentnosti do teleoloških glasbenih klišejev.

Kakor smo rekli, Acamar Trio ne prinaša kakšnega obsežnega ali globljega konceptualnega vzorca, preprosto gre za srečanje muzičistov, ki se več kot očitno dobro razumejo in vsaj v kontekstu pričujočega benda najraje stečejo v igro brez posebnih vnaprejšnjih priprav ali dogovarjanj o poteku, vlogah, komunikaciji ipd. To moramo imeti v mislih tudi takrat, ko poslušamo novo ploščo TIR​:​MIR, izdano v samozaložbi 27. julija letos. Tako kot prejšnja iz leta 2019 je bila aktualna ponovno posneta v prostorih galerije TIR na Mostovni v Solkanu, kjer se je trojec dobil in se prepustil neovirani igri. Slednje se med drugim izrazi v splošni zmernosti glasbenega razvijanja, ki vlada na večini plošče. Trio je v svojem početju družno pozoren in veliko bolj osredotočen na čuječo inštrumentalno interakcijo in muzičistično komunikacijo kot pa na poznocoltranovsko introspekcijo. Coltrana na plan vlečemo zato, ker se je Acamar Trio predvsem v promocijskem gradivu za koncerte kar nekajkrat primerjalno z izrazom njegovega najpoznejšega obdobja, poleg tega pa še s slogovnimi prvinami t. i. spiritualnega jazza. 

Godba Acamar Tria je v osnovi zagotovo veliko prej novoglasbeniška kot izrecno free jazzovska. Je pa res, da se posnetki na plošči TIR:MIR – dobra primera sta Angata ali Vanguapol – mestoma začnejo razvijati na načine, ki spominjajo na obsežne improvizacije zadnjega Coltranovega benda. Predvsem mislimo na zmožnost harmonske improvizacije, ki pa privzame plavajoč oziroma prezračen značaj, zlasti kar zadeva grajanje hipnih ritmičnih struktur in spontano nizanje fraz. V komadu Angata, denimo, se celo zgodi, da Bajc naenkrat pobere kompaktno, predvsem pa nosilno linijo, kar skupinsko godbo pahne v zvito in ritmično razpršeno harmonsko ovijanje okoli basovske osnove.

V svoji celosti posnetki na novi plošči prej predstavljajo dediščino evropskih svobodno improvizacijskih praks. V Kušarju je več Kaučiča kot Rashieda Alija, v Bajcu več Maierja kot Jimmija Garrisona. Igra večinoma temelji na dokaj počasnem, zmernem razvijanju, muzičisti si več kot očitno ne prizadevajo, da bi »pripovedovali« v linearni maniri. Razsrediščenost inštrumentalne rabe v posnetkih pride hitro do izraza. Kušarjev pristop k bobnanju je na več mestih soroden Kaučičevemu, omenimo izrazito širokopoteznost, kar zadeva uporabo različnih predelov bobnarskega seta, in splošno stremljenje k mnogozvočju in občutni razširitvi predstave o perkusivni funkciji inštrumenta. Na drugi strani se Resnik prav tako odkrito izmika konvencionalni vlogi saksofonista, četudi gre z igro nemalokrat v bolj monološke vode. Skratka, Acamar Trio svoj izraz utemelji na odločni muzičistični komunikaciji in produktivni indiferentnosti do teleoloških glasbenih klišejev.

Edino, kar na albumu TIR:MIR manjka, je tako ali drugače značilnost večine posnetkov sešnov svobodno improvizirane glasbe. Prvič, takšna glasba se v najboljši luči pokaže v živem nastopu in, drugič, skupek posnetkov ne tvori nobene konkretne konceptualne linije in se tako v konvencionalni albumski formi pomensko nekoliko razgubi. Album z naslovom, imenom benda in naslovno podobo vzpostavi določeno semantično in estetsko mrežo, vendar se ob koncu poslušanja ne moremo otresti dvoma o dejanski vezi med zvočnim rezultatom in omenjeno mrežo. To nikakor ne razvrednoti same glasbe, pravimo le, da tovrstna izdaja brez konceptualne čvrstosti zlahka izpade nekoliko plehko oziroma nenavdahnjeno. TIR:MIR se deloma reši predvsem z več kot plodno vezjo med navzočimi muzičisti, ki je v njihovi igri jasno izražena.