22.04.2018
Vaje v poslušanju
Sodelovanje interpretov Studia za novo glasbo AG in improvizatorjev iz kroga Zavoda Sploh je v Španskih borcih že drugič soočilo skladateljske zapise, njihove izvedbe in spontane odzive – tokrat s še bolj izostreno zasnovo.
Pred dvema letoma je cikel Zvokotok, v katerem Zavod Sploh neguje nove kontekste novokomponirane glasbo, prvič povezal interprete Studia za novo glasbo na Akademiji za glasbo in praktike svobodne improvizacije s svojih delavnic Raziskava, refleksija. Takrat smo ugotavljali, da je vse skupaj močno preseglo meje didaktičnega eksperimenta.
Luka Juhart je s pomočjo Jošta Drašlerja in Uroša Rojka že drugič zbral študente akademije in njihove izvedbe novejših del ter improvizatorje, predvsem pa je iz repertoarnih predlogov študentov, karakteristik glasbenikov in prostorskih zmožnosti Španskih borcev sestavil štiri sete, prave kompozicije v malem. Prvi je improvizacije in izvedbe del prostorsko postavil v skoraj popolno temo, drugi je z glasbenicami in tekstnimi intervencijami muzikologinje Ivane Marčić ponovno načel temo mesta žensk v glasbi, tretji je obdal zmerno konservativno delo za kvartet in bolj obetavno solo saksofonsko skladbo z improviziranimi interpolacijami in razširitvami, četrti pa bolj neodločno soočil ameriški minimalizem z impro orkestrom.
Zvokotok s študenti akademije in študenti nepredvidljivih situacij je ponovil nekaj lekcij izpred dveh let o tem, koliko lahko soočenje prinese enim in drugim. Četrtkovo dogajanje je z izostreno usmerjenostjo predvsem kultiviralo poslušanje: zaznavo zvoka, dojemljivost za njegovo širino, podčrtalo je občutljivost poslušanja v fizičnem in družbenem poslušanju, vabilo je k igranju glasbe in igranju z glasbo ter spodbujalo kreativno poslušanje glasbe, ki ni nujno popolna. Krasne vaje v poslušanju.
V srži cele zadeve in vseh njenih delov je bilo nekaj podobnega. Igranje v temi je sprva spomnilo na nekatera dela Georga Friedricha Haasa, namenjena igranju in poslušanju v temi, pa tudi na »oslepljeno« poslušanje nastopov Francisca Lopeza. Poslušanje v temi takoj sproža novo slušno zavedanje prostora. Prehodom med občinstvo postavljenih glasbenikov, na primer iz ex nihilo harmonikarske skladbe v izvedbi Andraža Malgaja k mehkemu dronanju Sama Kutina, je tretjo prostorsko dimenzijo dal siloviti bobnarsko-saksofonski impro dvojec Vida Drašlerja in Andreja Fona, dvignjen tik pod strop dvorane. Drugi učinek teme pa izhaja iz akuzmatične izkušnje, izkustva zamaknjenih razmerij zvoka, njegovega vira in vzroka. A tokratni učinek je bil nekoliko drugačen in se je umestil v celotni večer. Poslušanje muzike v temnih Španskih borcih je bilo dvojno zatemnjeno. Ne le da uvodoma nismo videli glasbenikov, skozi celotni večer prav tako nismo vedeli, kdo so avtorji in avtorice skladb (pustimo jih neimenovane tudi tu) in kje se konča kompozicija ter začne improvizacija. Večino večera je poslušanje glasbe pogojevala ideja, blizu strukturalistični ideji odsotnosti avtorja. Tèma je že na začetku opozorila na to, da ne poslušamo ne avtorjev (ki niso bili navedeni) niti glasbenikov (ki so bili tu še nevidni), ampak glasbo, ki glasbí.
Tudi tematski sklop o izločevanju žensk iz glasbenih reči je poprijel to miselno maniro, in sicer z uvodno projekcijo pesmi I'm Nobody Emily Dickinson in umikanjem avtorstva. Kljub temu da so bile med izvedenimi tudi skladateljice, je bilo v ospredju početje glasbenic pred nami, glasbenic kot celote, saj so bila štiri dela »razrezana« in premešana skupaj z vstopi improvizatork, pri čemer je kuratorska skupina povezala bolj ali manj statično postavljene skladbe. Zato bi si z glasbenicami lahko privoščili še več simultanega igranja različnih del in skupin, kot so se ga proti koncu suvereno lotile sopranistka Nataša Trček, violinistka Mojca Trilar in Una Košir s kljunasto flavto ter improvizatorki Ana Kravanja in Ina Puntar.
Napad na avtorstvo je bil bolj neposreden v tretjem sklopu. Kvartet za pihala in klavir sodobnega slovenskega skladatelja je dobil prvovrsten tretma čuječih in virtuoznih improvizatorjev. Šlo je za delo v dobro znanem zanašanju na prijeme neoklasicizma in impresionizma, delo v novoziheraški maniri, ki mnogim današnjim skladateljem z akademsko izobrazbo omogoča, da zvenijo kolikor toliko »sodobno«, a hkrati »znano«, »dostopno«. Improvizatorji so ideje skladbe razrešili akademskih oklepov, takoj so zaslišali in znali poudariti tisto, kar je v kompoziciji le zadržano implicirano; ojačali so ritmične nastavke, obojski part opremili s krikom, ki ga konvencija pihalske igre ne zdrži, z razširjenimi tehnikami igre so razvili delo z barvo, zvenom flavte in klarineta, pianist Rok Zalokar pa je bil še posebej iznajdljiv z improviziranimi vskoki v komponirane dele. Prilagajanje je potekalo tudi na strani interpretov. V sledeči skladbi za solistični alt saksofon je Domen Koren v družbi s spontanim odzivanjem Andreja Fona s tenor saksofonom zgradil odličen duo, ki so ga zgrabili še ostali improvizatorji in ga – kot enega od kosov nastopa izpred dveh let – v povorki odpeljali v preddverje Španskih borcev.
In tam se je začel četrti del, ki je po kreativno ključnem tretjem deloval kot antiklimaks. Postavitev klasika ameriškega minimalizma v kavarno bi lahko sprožila asociacijo na apropriacijo sprva radikalne repetitivne glasbe v neobvezno zvočno kuliso, ki lahko prav dobro deluje tudi v – kavarni. Odziv improvizatorskega ansambla v dvorani je bil silovit, razplet pa zelo previden.
Zvokotok s študenti akademije in študenti nepredvidljivih situacij je ponovil nekaj lekcij izpred dveh let o tem, koliko lahko soočenje prinese enim in drugim. Četrtkovo dogajanje je z izostreno usmerjenostjo predvsem kultiviralo poslušanje: zaznavo zvoka, dojemljivost za njegovo širino, podčrtalo je občutljivost poslušanja v fizičnem in družbenem poslušanju, vabilo je k igranju glasbe in igranju z glasbo ter spodbujalo kreativno poslušanje glasbe, ki ni nujno popolna. Krasne vaje v poslušanju.
