09.11.2021
Več je več
Zajeten pregled domače elektronske produkcije, ki domuje pri založbi Kamizdat.
Različni izvajalci
Access Frame: Monstrosity
Kamizdat
2021
Pri založbi Kamizdat so 14. julija, na dan internetnih založb, izdali kompilacijo Monstrosity, ki bi jo skoraj lahko oklicali za informacijsko zloženko elektronsko eksperimentalne in elektronske scene. Na njej je predstavljen tako duh Kamizdatovih začetkov kot novih ustvarjalcev, ki so bili povabljeni, da tematizirajo pošastnost. Koncept ob poslušanju hitro zavzame spremljevalno pozicijo v izkustvu v prid že izoblikovanim zvočnim podobam avtorjev in težko si predstavljamo, da so ustvarjalci zastavljeni tematiki kaj prida dovolili, da bi prevzela krmilo izdelka. Ko stopimo stran od individualizacije umetniškega ustvarjanja, pa se med predstavljenimi skozi (pre)veliko, glomazno, udrihajoče in nekonvencionalno v glasbi začnejo plesti vezi »monstrosityja«. Umetnikom in njihovim delom na kompilaciji bi zlahka namenili še več prostora, a ključen kontekst zbranih je skupnost, ki jo tvorijo. Čeprav nekateri ustvarjalci sodelujejo drug z drugim v različnih projektih, prostorih ali pa so navsezadnje prijatelji, scene, v katere spadajo, med seboj niso povezane. Predstavljene glasbe porajajo vsaka svoja vprašanja znotraj lastne ideologije in zgodovine, ker pa si delijo kompilacijski prostor, razmišljanje o eni vpliva tudi na refleksijo preostalih, kar se na običajnih, stilsko bolj zamejenih kompilacijah ne pripeti. Če je Monstrosity dokaz, da raznolikost deluje na papirju, si takšnega izzivanja predpostavljenih stališč želimo še na odrih, v živem laboratoriju.
Idejna mnogoznačnost v imenu kompilacije velja tudi za založbo. Gromozanskost sprva šokira zaradi števila predstavljenih umetnikov (26). Zaradi robnega glasbenega ustvarjanja, slabe medijske pokritosti, neprekrivanja nišnih scen v eksperimentalni in elektronski glasbi ter splošnega nekoncertiranja se včasih zdi, da je tovrstna domača bera borna. Če je Kamizdat še pred nekaj leti zastopal ožje glasbeno izrazje, pa postaja vedno bolj jasno, da razširja svoje založniško polje. Marsikateri poslušalec utegne to razumeti kot izdajo, sploh če prisega na tradicionalne meje med plesno in eksperimentalno elektroniko, improvizirano in klasično ukalupljeno glasbo ali med institucionalizirano in DIY založniško mentaliteto.
A začnimo z razpletanjem glasbene mreže na koncu. Razdiranje glasbenega telesa povezuje Domna Gnezdo, Boruta Savskega, Braneta Zormana, Ž-ja in Noituja. Prvi s skladbo Jaz, pošast skoraj popolnoma utopi kitarsko in se v globini manipulacije brezskrbno predaja delineaciji izvora zvoka. Njegova bolj tradicionalno usmerjena diskografska preteklost se izriše le v sredini, kjer klasična prijetnost jasne kitare deluje kot tujek, njena mutirana govorica, predstavljena v drugih delih, pa kot pravilna. Ustvarjanje Boruta Savskega je preširoko, da bi skladbo Hardbeat umestili v en sam kontekst. Neprijetnost nemuzikalnosti, prijetnost konstante, beat in vmesni prostor, še učeč in tako ne izčiščen algoritem, pokrajina dolgočasja, a premisleka – svojskost komada ponudi prostor za lastne interpretacije, vendar se ne otresemo občutka, da v svetu mnogoterih signalov potrebujemo sunek v določeno smer, saj se še simbolno bolj direktno usmerjeni izdelki težko prebijejo skozi preveliko količino kulturne apatije. Polni krog odteče Ž s komadom Behind every successful change there is a monster. Kratka in prisrčno enostavna sintovska zanka se na obhodu svoje brezumnosti priklopi na omrežje zvočnih grud in vzvratnih korakov. Enostavno je razdrto na primarno, dokler se gmote ne vzpostavijo v organe in s tem ponovno v prvotno telo. To je kljub vzpostavitvi ravnotežja spremenjeno in ciklična kompozicija odzvanja v slogu »prah si in v prah se povrneš«. Med starejšo, klasično uveljavljeno vejo eksperimentatorjev izstopa Brane Zorman z izsekom pred slabim desetletjem predstavljenega projekta Hidden Materia, ki je ponovno ali še vedno aktualen zaradi osrednjega fokusa dela, nestanovitnosti. Skladba, ki zvoči potovanje in preobražanje zemeljske magme, opominja na krhkost človeških bitij v primerjavi z neobvladljivimi elementi narave. Izjemnost projekta je popolna pasivizacija človeka, ki le občuti posledice narave in tako kot poslušalec, izven konkretnega trenutka, ni zmožen doumeti oziroma slišati dolgoročnih posledic svojih dejanj.
Vmesnik med abrazivno in ambientalno prežečo materijo odkriva warlord chipmonk. Predstavljamo si lahko, kako Gašper Letonja svojim mašinam nameni vzklik »kričite, dokler ne boste zasople in hripave«, ki so po bombastičnem začetku deležne spokoritve in v zvočnem planu zašelesti sintetizator, da bi z razvlečenim dronom skozi poprejšnjo zmedo prodrl v dolg, sakralni vrhunec. Nasprotujočo organskost, kaos nojza in pomirjenost ambientale, Letonji uspe združiti v komplementarno celoto, kot je to na dosedanjih izdajah že delal z IDM-om, metalom, elektroniko in post-rockom. Gre za ustvarjalca, ki zagotovo še ni naletel na žanrske meje. Kompozicijsko strukturo in kako ta vpliva na naše dojemanje glasbe, preizprašuje tudi M berLin. Opazne pavze trgajo tok skladbe Am Draht na več delov, skozi katere postopoma spoznavamo individualne zvočne elemente, jih ločeno ozaveščamo in nazadnje, ko preidejo v skupni sestav, celokupno slišimo. Takšen postopek večkrat slišimo v polju jazza, medtem ko v elektronski sferi še vedno lahko deluje kot prelamljanje s pravili. Netradicionalna ritmika mašinerije, ki koraka pod taktirko Iva Lozeja (Trinajst), je resda vztrajna kot hrošč, po kateri je poimenovana (Nettle Bettle Army), a nikakor tako močno ne opraska naše zavesti in interesa, kot bi jo koprive. Zadržanost pri vzpostavljanju poliritmičnosti razočara, vendar komad prikaže novo plat starega hardkoraša. V nasprotju z njim kompleksnost nepravilnih perkusij z elektrifikacijo nevidnega bolj suvereno izpelje anonimni avtor KL, ki nas odpelje v notranjost glitcha. Kljub nestanovitnosti se izoblikuje logika motenj, ki tečejo po zverzirano hrupni podlagi. Ta morda ne izstopa v primerjavi z drugimi skladbami kompilacije, ki za svojo osnovo prav tako uporabijo tršo gmoto zvoka, a kot celota je kompozicija razgibana in bogata.
Romantičnost glomaznega v ambientali je dobro zastopana na kompilaciji Monstrosity. Privržence svetlega izrazja bo presenetil planet anonimnega ustvarjalca ala pecula, ki orbitira okoli razdirajočih se elementov (semple pridušenega krika »oh my god« in lucidno posneto hlipanje), ki jih preglaša tišina miru. Nevsiljiva repeticija idejno vzpostavi glasbo kot orodje za obvladovanje čustev, a na dolgi rok presenetljivo ne ponudi katarze, temveč sprijaznjenost in tako odslikava resničnejšo podobo življenja kot kontinuiranih majhnih sprememb, ne serije dramskih zapletov. Na poti k temačnosti nas sreča beepblip, ki stavi na preplet zvočnosti različnih kategorij (strukture, barve, prostora, izvora), s tem pa udejanja osnovno potrebo ambientalne glasbe, nezavestno drsenje po njej, ki poslušalcu ponudi toliko, kolikor pusti neizvedeno. Zaradi vzdrževanja tega delikatnega ravnotežja Ida Hiršenfelder do določene mere omeji improvizacijo, ki je izrazita lastnost njenih živih nastopov, a z ozirom na skladanje ponudi močan izdelek. Problem zadržanosti ima tudi 08080 z dies illa (v latinščini »tisti dan«), ki je lahko, sledeč interpretaciji naslova, melanholična vezenina nekega spomina avtorja. Jure Anžiček s tem komadom odpira določeno stanje raziskovanja, nedoločljivo valovanje teksture pa razblini vsakršno središčno točko, zato ob poslušanju dobimo pozitiven občutek zvočne brezizhodnosti, na drugi strani pa kratkovidnosti oziroma nezavzetosti glasbenika. Med ambientalnimi stvaritvami je treba izpostaviti še Urško Preis – rouge-ah, ki v zadnjem času eksperimentira z lastnim načinom dela in z raznimi digitalnimi vmesniki vse bolj posega izven svojega primarnega inštrumenta, harfe. sentiment - rue - penance s postopnim višanjem jakosti in nastajajočega monopola drona zlovešče tava po labirintu, ki ga razsvetljujejo občasni vložki harfe. Rouge-ah ustvari distinktivno psihogeografijo z močno čustveno dojemljivostjo, pri čemer na oltarju stilskih odločitev ne žrtvuje ne digitalnih izvorov ne analognih potokov zvoka.
Pred soočenjem s klubskimi pošastmi na kompilaciji Monstrosity je vredno izpostaviti njeno večgeneracijskost. Shekuza z Besomar nadaljuje z dvema stalnicama svojega ustvarjanja. Kot prvo je njegov komad tematsko podkovan, govori o mogočnem ter zlem slovanskem demonu, kot drugo pa je bila na klubsko zamaščenem štiklu zagotovo uporabljena producentova škatla čudes oziroma analogni modularec. Najbolj neposreden techno izdelek v avtorjevi diskografiji je v skladu s trenutnim trendom udrihajočih 4 x 4 proizvodov, pri čemer je tako (pozitivno) neuravnovešen, da skladba ni predvidljiva, sploh v primerjavi z Doucheanom, mladim, a že znanim kranjskim producentom Grego Kalinskim. Njegova vaja v technu si deli podpis z glasbo domačega dvojca Stagnat ali naborom iz DJ setov Tritcha. Preprostost je tukaj slabost, saj komad ne ponudi dovoljšnega udarca, da bi si ga lahko predstavljali kot učinkovito orodje za plesišča, poleg tega pa tudi ni preveč unikaten. Čeprav avtorja poznamo kot stilsko raznolikega ustvarjalca, je komad daleč od idealnega prikaza producentovih sposobnosti. Za modularno generativen izdelek se je odločil tudi BeatMyth, čigar skladba Super Spark pravzaprav ne zveni kot njegov izdelek, temveč bolj spominja na delo kamizdatovega znanca Shekuzo in njegov album De Sica. Čeprav je produkcija izvrstna in plod dolgoletnega ustvarjanja, nakazana ideja ne izpolni obljube o polnopravni eksperimentalnosti, pač pa se je le površinsko dotakne. Namerne nalomljenosti na žalost ne moremo vedno enačiti z osvoboditvijo forme. Kot zadnjega moramo pri telesnem teptanju izpostaviti Terranigmo. Razbohotena plesna udarnica Eternal Gurner nima v mislih le ostrine, s katero bo spolirala plesišče, čeprav s to ne varčuje, ampak tudi eksplozivnost muhavosti. V svojem poteku skladba resda obdrži osnovni nastavek, vendar dvakrat spremeni smer, pri čemer enkrat zavije v techno, drugič v breakbeatovski sunek. Gre za mojstrsko izvedbo z avtentično recepturo producenta, ki kljub založniškemu zatišju od spomladi 2020 in EP-ja HydroZone (Kamizdat) še vedno preseneti.
Kolikor Kamizdat že sam po sebi izstopa v slovenskem založniškem prostoru, izbira določenih ustvarjalcev vseeno precej preseneti. Obrvi dvignemo ob Yanooshu in čaščenju francoskih elektronskih litanij iz prvega desetletja tega tisočletja, na katere je ponovno spomnil razpad dvojca Daft Punk. Tančico noira in biserne vokalne prebliske v stilu Caribouja ter Katje Šulc časovno-stilski zmedenosti navkljub Januš Aleš Luznar vpelje v čudovito sprijeno zvočno podobo zapeljevanja. Ero je popolnoma zgrešil 2xp, in čeravno IDM v trenutnem obujanju elektronske glasbe devetdesetih ni v ospredju, bi morali biti razgibanost ritmike in mehko odbita paleta še vedno zanimivi odskočni deski za sodobno ustvarjanje. Namesto tega producent ponudi le prijeten, ne pa tudi avanturističen ter, kar je še pomembnejše, posodobljen prikaz stila. Temačnost pošastnosti je pisana na kožo MARKA SANA, čigar basovski lomilci ledu na domači sceni orjejo ledino v preseku filozofskega in tehničnega dojemanja hiphopovskega semplanja frekvenčnega podna. S tega zadnje čase – kot tudi tokrat s komadom Masonic $#!* – postrga v zvoku in besedi poosebljeno odvratnost in jo kot topovsko kroglo izstreli v bazen sluza. Iz kompilacije in nasploh iz Kamizdatove diskografije pa štrlita dva izdelka: premierno sodelovanje dveh obalnih prijateljev, gisaze in umdhlebija, ponudi vzhičeno utelešenje sintovskega sončnega zahoda v deep house štiklu, v jazzovski izvedbi, v kateri najdemo čustveno globino, ki jo prinese kontemplativno džuskanje. Drugi, Martosaurus, pa kot starošolski beatmaker ne izstopa na domači sceni, prav tako ne moremo zatrditi, da gre za idejno obogatitev založbinega razmišljanja. Vsekakor pozdravljamo razširitev predstavljenih stilov na kompilaciji, vendar je umestitev tega avtorja nanjo zgrešena.
Umetnikom in njihovim delom na kompilaciji bi zlahka namenili še več prostora, a ključen kontekst zbranih je skupnost, ki jo tvorijo. Čeprav nekateri ustvarjalci sodelujejo drug z drugim v različnih projektih, prostorih ali pa so navsezadnje prijatelji, scene, v katere spadajo, med seboj niso povezane. Predstavljene glasbe porajajo vsaka svoja vprašanja znotraj lastne ideologije in zgodovine, ker pa si delijo kompilacijski prostor, razmišljanje o eni vpliva tudi na refleksijo preostalih, kar se na običajnih, stilsko bolj zamejenih kompilacijah ne pripeti. Če je Monstrosity dokaz, da raznolikost deluje na papirju, si takšnega izzivanja predpostavljenih stališč želimo še na odrih, v živem laboratoriju.