Več kot dostojno praznovanje

Na večer dneva, ko je Republika Slovenija praznovala 30-letnico samostojnosti, je na odru ljubljanske Opere potekal koncert samospevov v organizaciji Glasbene matice Ljubljana in SNG Opere in baleta Ljubljana. Nastopili so štirje slovenski pevci: tenorista Aco Bišćević in Gregor Ravnik, baritonist Matjaž Robavs ter basbaritonist Luka Ortar. Bišćević je prispeval tudi klavirsko spremljavo. Na spored so, več kot simbolično, uvrstili samospeve slovenskih skladateljev ter tuje skladatelje, ki so uglasbili pesmi slovenskih pesnikov. Bili smo priče vrhunskemu glasbenemu dogodku, ki ga je vendarle treba umestiti v širši kontekst. Ni naključje, da je zvenel ravno na večer pomembnega državnega praznika in obletnice osamosvojitve. Pred nami je v živo živela živa slovenska kultura, glasba na visoki ustvarjalni in poustvarjalni ravni. Zato si upam trditi, da je šlo za več kot žlahtno in primerno obeleženje nacionalnega praznika.

Koncert se je začel s samospevom Divja rožica Hrabroslava Volariča, ki sta ga ob klavirski spremljavi izvedla Gregor Ravnik in Matjaž Robavs. Dialog, izpeljan v obliki kontrapunkta, sta podala skladno in uravnovešeno. Izjemno nežno in ekspresivno je v isti zasedbi zvenela tudi Gerbičeva Ave Maria. Njegovo uglasbitev Prešernove Kam je dramatično povedno, z močnimi dinamičnimi kontrasti, podal Luka Ortar. Sledilo je nekaj priredb slovenskih ljudskih pesmi v sodobnih priredbah. Marjan Peternel je primorski pesmi Jezus in Ajdovska deklica ter Petelinček je zapel opremil z izjemno učinkovito, slikovito in v značaj pesmi ne preveč posegajočo klavirsko spremljavo. Prvo je milo in povedno zapel Gregor Ravnik, drugo pa ob lastni spremljavi Aco Bišćević. Barva njegovega glasu se je lepo zlila s transparentno teksturo spremljave, kot da bi bila pesem napisana ravno zanj – in dejansko je Peternel to pesem priredil ravno na Bišćevićevo podbudo. Enako skladno in ognjevito je zvenela veliko bolj temperamentna in vesela Bom šla na goro v priredbi Andreja Missona. Matjaž Robavs in Aco Bišćević sta nato podala izvrstne in v vseh ozirih zgledne interpretacije Golobice pismonoše, Zimskega večera in Zvezdnih svetov, treh Schubertovih samospevov.

Bišćević velja za enega redkih in najbolj prepričljivih izvajalcev samospeva, ki to zvrst izvaja v maniri 19. stoletja, se pravi tako, da izvaja tako pevski kot tudi klavirski part. Izjemno prepričljivo, slogu primerno lahkotno in prefinjeno je podal Di opa she selve tacite Francesca Pollinija. Nato je z nežno spremljavo podprl Robavsovo interpretacijo Molitve Huga Wolfa.

Vsebinski višek večera je bila verjetno izvedba pesmi Slovenec sem Gustava Ipavca, ki so jo vsi štirje pevci podali a cappella, zelo navdihnjeno in ganljivo. V Divji roži in bršljanu ter V noči Josipa Ipavca je svoj razkošno lep in gibčen glas ter enako široke izrazne sposobnosti ponovno razkazal Luka Ortar, z njegovim mogočnim basbaritonom pa se je skladno prepletel nežni Ravnikov tenor v pesmi V noči Frana Gerbiča. Ravnikarjevo prikupno muzikalnost smo lahko občudovali tudi v pesmih Pod oknom in Vabilo Benjamina Ipavca, medtem ko je V spominsko knjigo istega avtorja skladno zapel Robavs. Vsi štirje nastopajoči so dogodek sklenili s še eno a capella izvedbo: za konec je, prežeta s čustvi, izzvenela Jenkova uglasbitev Prešernove pesmi Strunam.

Bili smo priče vrhunskemu glasbenemu dogodku, ki ga je vendarle treba umestiti v širši kontekst. Ni naključje, da je zvenel ravno na večer pomembnega državnega praznika in obletnice osamosvojitve. Pred nami je v živo živela živa slovenska kultura, glasba na visoki ustvarjalni in poustvarjalni ravni. Zato si upam trditi, da je šlo za več kot žlahtno in primerno obeleženje nacionalnega praznika. Medtem pa je zunaj, lučaj od ljubljanske operne hiše, veliko število policajev stražilo uradno proslavo –branilo koga pred kom? Predstavnike ljudstva pred ljudstvom samim? Držalo slavljence stran od praznovanja? Prav posebna pohvala gre poleg nastopajočim zato organizatorjem dogodka, Glasbeni matici in ljubljanski Operi. Ti častitljivi ustanovi sta namreč pokazali, da še naprej negujeta slovensko umetnost in slovensko kulturno identiteto. Stoletja, sistemi in države pridejo in gredo, umetnost in kultura pa ostaneta. Le upamo lahko, da bomo Slovenci (p)ostali prepoznavni ravno po tem in ne po zatiranju lastne kulture ter teatralnih blamažah, ki jih je podobi našega naroda in države v mednarodnih medijih nakopala trenutna vladajoča garnitura.