Več kot praznovanje Zavoda Sploh

27. in 28. december sta bila v prostorih dvoran v Španskih borcih rezervirana za obeleženje delovanja Zavoda Sploh, ki je nastal leta 1999. Dvodnevni program je ponujal improvizirano in interaktivno zvočno dogajanje s pridihom eksperimenta. Prisluhnili smo delu Glacies Ane Kravanja, Prevajanju Valeske Irene Z. Tomažin in Jule Flierl ter deloma Brati Vita Acconcija in Brati glas Taa G. Vrhovca Sambolca, medtem ko je bilo večerno pokoncertno druženje obogateno s kulinarično noto (v istem večeru je nastopila še free jazzovska zasedba Oholo!, v kasnejšem delu večera pa so se zvrstila številna presenečenja v obliki raznolikih intervencij različnih  umetnikov in umetnic, op. ured.). Večera v organizaciji Zavoda Sploh sta bila sproščen prikaz in približevanje dejavnosti zavoda občinstvu. Dokaz več, da je Zavod Sploh že davno presegel meje koncertnih prizorišč in oblikoval samosvoj, neodvisen in svoboden prostor za nemoteno ustvarjalnost ter postal ikona teritorija improvizacije in raziskovalnega eksperimenta.

Glacies se posveča raziskovanju zvočnega nabora raznih zvočil, in sicer so tokrat ozvočili hladilniške police, po katerih so igrali z vlažnimi prsti. Sedemčlanska skupina se je vklopila v osnovno ritmično shemo in ustvarila kompleksno ritmično strukturo, ki nas je na trenutke spomnila na delo Steva Reicha. S skupnim izvajanjem se je struktura postopoma spreminjala skozi preigravanje različnih vzorcev, ki so spontano prehajali drug v drugega. Večinoma je šlo za geste potezanja po prečkah, občasno tudi trkanje, skupaj pa so delovali kot dobro utečen urni mehanizem. Za ključno kombinatoriko je skrbela Ana Kravanja za mešalno mizo, zasedba pa je po sinhronosti in konceptu nekoliko spominjala tudi na dela Georgesa Aperghisa.

Irena Z. Tomažin in Jule Flierl sta resnično uglašen duo, ki navdušuje z duhovitim in izvirnim pristopom k raziskovalnemu snovanju pripovednega zvočnega toka, polnega drobnih iskrivosti in presenečenj. Z glasom oživljata predmete in jim vdihujeta različne značaje, od grotesknih do humornih, jezljivih, vzdihujočih ali onomatopoetičnih. Grgranje vode, pihanje s slamico v kozarec, poslušanje rože s stetoskopom, vrtenje diktafona v zraku ter »uglaševanje rok in nog«, pospremljeno z gibi, to je le del zvočnega nabora, ki nas nenehno drži v toku dogajanja ter nas animira z vedrino, domiselnostjo in humorjem. Povezovanje giba z zvokom, njegova zvočna ilustracija, izvajanje različnih razpoloženj v svojo barvito zvočnost vključuje tudi dih in tišino. Takšno ozvočevanje okončin postane v njuni izvedbi zelo plastično in sčasoma preide v interpretacijo branega besedila. Pri tem sta si interpretacijo razdelili na semantični del (branje teksta) in zvočno ilustracijo, pri čemer sta vlogi nato zamenjali. Iz tega konkretnega pomenskega dela na temo zvokov okolice sta se ponovno izvili s prehodom v abstrakcijo zvokov in v skupno usklajeno pasažo ritmiziranega vokaliziranja, ki nas je navdušilo s svežino zabavnega dueta. Ta »sound dance«, kot sta ga poimenovali, je odrazil njuno vešče obvladovanje lastnega zvočnega izraza ter bujnost njune invencije, ki sta jo podajali spontano in igrivo.

Tao G. Vrhovec Sambolec je tvorni sodelavec Zavoda Sploh in se v večletnem projektu Brati branje posveča časovnemu prostoru med notranjim doživljanjem in zunanjim svetom, ki se vzpostavlja ob branju. Pri tem raziskuje časovna razmerja med branjem in govorjenjem pisanega besedila. V delu Brati glas vzpostavlja stik med branim in zvočnim na način, da posneto besedilo ponudi posamezniku kot izvajalcu in mu s pomočjo posebnega programa omogoči, da s premikanjem oči oblikuje zvočno podobo branega besedila pred njegovimi očmi. S tem besedilo pridobi nove zvočne vrednosti in se obenem osvobaja lastne semantične vsebine, vzpostavljajo se nova sozvočja, nastajajo nove entitete. Ta eksperimentalni pristop je povod za neizmerne nove zveze in zvočenja, ki nastajajo s pomočjo zavestnega ali spontanega vizualnega usmerjanja. Kandidatov za poskus ni manjkalo, saj je bila možnost osebnega izkustva nadvse zanimiva. Pri tem so se porajale vedno nove vsebine kot tvorni vizualno-akustični proces. Brati Vita Acconcija pa je delo, osnovano na posnetku pogleda avtorja med spremljanjem besedila Text Vita Acconcija. Izrisana sled in predvajanje avtorjevega glasu med izgovarjanjem sta vizualno-zvočni pendant besedilu, ki obravnava pravila aktivnosti branja kot kognitivne dejavnosti. To odstiranje vmesnega dogajanja in vzpostavljanje novih ravni zavesti nam odpira širše polje dojemanja določenega pisnega dela oziroma seznanjanja z njim.

Večera v organizaciji Zavoda Sploh sta bila sproščen prikaz in približevanje dejavnosti zavoda občinstvu. Dokaz več, da je Zavod Sploh že davno presegel meje koncertnih prizorišč in oblikoval samosvoj, neodvisen in svoboden prostor za nemoteno ustvarjalnost ter postal ikona teritorija improvizacije in raziskovalnega eksperimenta. Zavod je polje nove ustvarjalnost in prepleta med posameznimi umetniškimi polji, s čimer vzpostavlja samosvoj pendant siceršnjemu umetniškemu dogajanju. Dovolj razlogov za praznovanje torej!