Več kot učni eksperiment

Glasbena improvizacija in poustvarjanje glasbe še kar ostajata ločeni početji. Pa ni treba, da je tako. Prav v naših logih bi bili lahko bolj pozorni na to, da je sprega teh dejavnosti ključni moment v liku in delu Vinka Globokarja, zadnja leta upoštevanega in vsesplošno čaščenega rojaka. Njegov kvartet New Phonic Art je s svojo improvizacijo smelo vstopal v okolja kompozicijskih avantgard, Globokar pa še danes v svoja dela vtihotaplja improvizacijske prvine, prav tako zanimiv moment so tudi zadnji koncerti improvizacijskega kvarteta. Kot je Globokar pred leti razložil za Odzven, je New Phonic Art svojo kariero veličastno sklenil s koncertom v baru ob plaži za štiri kopalce.

Glasbena improvizacija običajno ni posebno zahtevna, kar zadeva prostor in kontekst igre, a oboje izkorišča v svoje dobro. To se zdi izkušnja, h kateri želi komponirano glasbo približati Zvokotok, cikel Zavoda Sploh. Skozi samosvoj režijski in produkcijski pristop se trudi premeščati sodobno komponirano glasbo v nove prostorske in koncertne forme.

V zadnjem letu, dveh je Zvokotok sicer že ponudil radikalnejše pristope h glasbenemu materialu in tudi bolj dodelane koncertne sporede kot na svoji zadnji izdaji. Dogodek T'Hommage decembra lani je bolj pogumno premešal besede, zvoke in glasbe, koncerta Primoža Sukiča ter dua Uroša Rojka in Luke Juharta pa sta ponujala močnejšo sodobno kompozicijo. Na drugi strani pa je večer 30 ali 40 interpretov, improvizatorjev in premišljevalk nove glasbe pod programskim in režijskim vodstvom Tomaža Groma (z njegovimi značilno domišljenimi prostorskimi postavitvami), Uroša Rojka in Luke Juharta (z značilno domišljenim kombiniranjem glasbe) podrezal v drugo smer in je na koncu dokazal, da je bistveno več kot zgolj seštevek posameznih nastopov.

Obisk Španskih borcev se je začel s premiso, da nas čaka predvsem pedagoški eksperiment, saj je Luka Juhart nabral interprete svojega Studia za novo glasbo na Akademiji za glasbo, Tomaž Grom pa praktike svobodne improvizacije z delavnic Raziskava, refleksija. Po slabih štirih urah je bilo jasno, da je šlo za več. Glasba je stopila v stik s samo seboj, z zvočnimi tipologijami raznolikih izvorov, s svojimi mnogoterimi položaji v prostorih, družbenih sredinah in v krhek stik besedne in zvočne reakcije.

Tu je največ pridobil akademski pol, saj je poustvarjanje sodobne glasbe sestopilo iz standardiziranega okolja nastopanja in predvsem iz dogme »zvestobe notnemu zapisu«. Takšno je bilo že eno od uvodnih soočenj, vstop Nataše Trček z nanašanjem sodobnega recitativa The Witches' Song Alison Bauld na prefinjeno improvizirano godalno prejo Sama Kutina, Ane Kravanja in Marka Jeniča. Med viški sta bili izvedbi dveh del za altovsko kljunasto flavto Jana Rokusa van Roosendaela in skladateljice Calliope Tsoupaki, ki sta potekali vzporedno, flavtistki pa sta bili postavljeni v polje ne le izvajanja, ampak nujno tudi medsebojnega poslušanja, s tem pa seveda v polje živega soočanja z glasbeno snovjo. Omenimo še skladbo Ligetijevega cikla Musica ricercata, ki se je s svojim ostinatom in mamljivo melodiko počasi in občutljivo dvignila izza nastopa velikega ansambla improvizatorjev, ter posebej zaključek s samospevom Kam? Marca Podde. Ta je najprej deloval kot postimpresionistični odmev Gerbičeve uglasbitve iste Prešernove pesmi, nekje na polovici pa se je prelomil in ansambel improvizatorjev je dal izjemen odgovor na vprašanje iz naslova samospeva. Vse skupaj se je iz občutljive počastitve tradicije odpravilo samo naprej, v prosto zvočno in prostorsko izmenjavo, ki je s tihimi oglašanji, drsenji, solističnimi intervencijami, prestopi v ansambelsko igro in v povorko iz dvorane intimen spev spremenila v kolektivno zvočno predstavo.

Na tak način se ni oplajala le tradicija modernistične in sodobne komponirane glasbe. Tudi prispevki muzikologinj so izstopili iz akademske drže in se lotili za domačijsko stroko redkih tem, feminizma, pravic živali, po drugi strani pa je odrski moment omogočil pisanje in govor o glasbi v polliterarnih oblikah.

Nekaj izstopov iz varnega in znanega je najbrž izkusila tudi igra improvizatorjev. Ni več velika skrivnost, da se svobodna improvizirana glasba, tudi tista iz tradicije neidiomatske improvizacije, ne nahaja na popolnoma svobodno odprtem terenu. Danes, nekaj desetletij po tem, ko je Derek Bailey s somišljeniki teoretsko in praktično obdelal idejo neidiomatskosti, je ta že razvila svoje lastne žanre in njihove idiome. Hitro prepoznamo značilno statično improvizirano zvočno polje, pogosto spleteno z rabo že splošno razširjenih izvajalskih tehnik, ustvarjalno motrenje tišine ali pa podoživljanje prav tako že zgodovinske freejazzovske zapuščine. Če je stik z improviziranim igranjem poustvarjalce Studia za novo glasbo pripravil do bolj žive, spontane artikulacije notnega zapisa, se je zdelo, da so skladbe sodobnih avtorjev, ne glede na njihovo nihajočo kvaliteto, improvizatorje na trenutke res podžgale k svežim odzivanjem.

Ljubljanska improvizatorska scena sicer takšnih odvodov izven neidiomatskega idioma ne potrebuje tako krvavo, kot bi po drugi strani mladim poustvarjalcem koristil stik z improvizacijskim ustvarjanjem glasbe. Prav improvizatorje, ki smo jih slišali na Zvokotokovem večeru, zadnje tedne spremljamo, denimo, v septetu Oholo!, ki se z avtorskimi skladbami odziva na začetke svobodnjaškega jazza iz 60. let, ali pa v Olfamoštvu, ki izkušnje improvizatorjev pripelje v žanrsko pestre aranžmaje pesmi Andreja Fona, glasbenika, ki smo ga prav tako lahko slišali v odličnih nastopih obravnavanega večera.

Največja vrednost maratonskega večera je bila torej v tem, da smo v tednih, ko javni zavodi napovedujejo eno najbolj konservativnih, v preteklosti zakrknjenih koncertnih sezon, kar jih pomnim, od javno-zasebnega partnerstva Studia za novo glasbo AG in Zavoda Sploh dobili gibek, živ, domišljije poln koncertni tok. Dobili smo pristop h glasbi, ki bi moral zanimati tudi oblikovalce kurikulumov in vse, ki so odgovorni za prihodnost umetniških muzik pri nas.