28.11.2016
Večer bogatih sadov interpretacijskih iskanj
Po kar dolgem premoru se je 4. novembra 2016 v Rdeči dvorani ljubljanskega magistrata občinstvu prestolnice spet predstavil Godalni kvartet Accadèmia.
Po kar dolgem premoru se je 4. novembra 2016 v Rdeči dvorani ljubljanskega magistrata občinstvu prestolnice spet predstavil Godalni kvartet Accadèmia, ki ga sestavljajo Mojca Fortin (1. violina), Beti Bratina (2. violina), Gea Pantner Volfand (viola) in Zoran Bičanin (violončelo).
Spored so uvedli s skladbo, ki premošča stoletja razvoja glasbe med barokom in sodobnostjo. V »... hommage à Tartini«: Sonata a quattro sul melodie di Giuseppe Tartini Ambroža Čopija so drobci baročnega glasbenega gradiva, zvočne teksture ter glasbeni toposi in kompozicijski postopki, ki so prevladovali v tedanji glasbi, spleteni v pisano zvočno tkanino, ki poslušalca privablja s svojo domačnostjo, a vedno znova tudi preseneča z nepričakovanimi potujitvami. Izvajalci so znali najti ustrezne interpretacijske rešitve za spremenljive glasbene podobe Čopijeve skladbe. Enako prepričljivo so zazvenele prešerna, ritmično izrazita in mestoma v ljudsko robatost stopnjevana muzikantskost prvega stavka, zvočne tančice vivaldijevsko sugestivnega nokturna v drugem stavku in v svoje nasprotje preobrnjena galantnost zaključnega stavka.
Z zadnjim koncertom je Godalni kvartet Accadèmia še enkrat opozoril, da sodi v sam vrh slovenske komornoglasbene poustvarjalnosti. Njegovo iskanje vedno novih interpretacijskih poti in brezkompromisno stremljenje k izvajalski popolnosti pa obeta še več.
Druga točka sporeda, Godalni kvartet v B-duru, op. 76, št. 4 Josepha Haydna, je bila posrečeno nasprotje postmodernistični površinskosti Čopijeve skladbe. Člani kvarteta se niso zadovoljili s površnim branjem na videz vedre in neproblematične glasbe, ki so ga sicer pogosto deležni Haydnovi godalni kvarteti. Zanimale so jih globlje plasti, ki se poznavalskemu interpretu razkrivajo kot pravo nasprotje stereotipa o hudomušno poljudnem ali starostno naivnem »papa Haydnu«. Osvetlili so ekspresivne prvine v Haydnovi glasbi, kot so kontrasti med zvočnimi polji, običajno prezrti ostri dinamični poudarki, nenadne pospešitve in zaustavitve ritmičnega toka, diskontinuitete v razvijanju gradiva ter v zvočne simbole preoblikovane ustaljene prvine galantnega sloga. Obenem pa za izraznost niso žrtvovali drugih subtilnosti Haydnovega glasbenega stavka, kot sta zlasti notranja dinamika glasbenih fraz in neizčrpno domiselna igra motivičnih povezav. S tem so naredili pomemben korak k vsestransko uravnoteženemu podajanju Haydnove partiture.
Višek večera je bila brez dvoma izvedba Godalnega kvarteta v a-molu, op. 13 Felixa Mendelssohna. Delo genialnega najstnika, ki je neskromno, a uspešno nadaljeval razvojno pot, začrtano nekaj let prej s poznimi kvarteti velikega Beethovna, je našlo kongenialne interprete v članih mladega kvarteta. Z neverjetno lahkoto so sledili spreminjajoči se zvočni strukturiranosti glasbenega stavka, ki izkorišča skoraj vse možnosti, ki jih zasedba ponuja: od skoraj koncertantnih linij solističnega glasu s spremljavo prek zvočnih kontrastov med skupinami glasov do polifonih prepletov enakovrednih glasov. Rutinirano so podajali neprestano spreminjajoče se teksture Mendelssohnovega kvarteta: vokalno občuteno intimnost počasnega uvoda, izbruhe silovite ekspresivnosti, dosežene s kopičenjem skoraj atematične figuralike, obsežne polifonske odseke in kantabilne linije, ki se mestoma izvijajo iz njih. Vse to je spremljalo pozorno sledenje Mendelssohnovemu izraznemu toku, ki ga je omogočalo virtuozno obvladovanje izvajalsko tehničnih zahtev skladbe.
Z zadnjim koncertom je Godalni kvartet Accadèmia še enkrat opozoril, da sodi v sam vrh slovenske komornoglasbene poustvarjalnosti. Njegovo iskanje vedno novih interpretacijskih poti in brezkompromisno stremljenje k izvajalski popolnosti pa obeta še več.