Večer novih zvočnih pokrajin

Koncerti, ki so v celoti posvečeni umetniški glasbi zadnjih desetletij, so pri nas redkost. To še posebej velja za tiste, ki jih ne organizirajo skladateljska društva in kjer prostor na sporedu ni že vnaprej prihranjen za dela domačih skladateljev. Redkost tovrstnih prireditev nujno vodi v njihovo marginalizacijo, v potisnjenost na obrobje javnega zanimanja. Podobno bi morda lahko veljalo tudi za koncert (v ciklu Predihano) skupine Neofonia, ki je nastopila pod vodstvom dirigenta in umetniškega vodja Stevena Loya. Na koncert smo poslušalci prihajali na prelep pomladni nedeljski večer, po izpraznjenih mestnih ulicah, skozi opustelo pasažo, v polmrak potopljeno preddverje Cankarjevega doma, po katerem so tavali obiskovalci in v različnih evropskih jezikih ugibali, kam naj se namenijo, da bi prišli do dvorane. V njej se nas je končno zbrala precejšnja skupina, ki pa je vseeno dajala vtis tesno povezane skupnosti znancev, ki jih veže poznavanje ali vsaj spoštovanje nedavno nastale glasbe.

Spored pa ni ponujal ničesar marginalnega. Nastopajoči inštrumentalisti so predstavili dela štirih skladateljev, katerih dela so nastala od začetka sedemdesetih let do sodobnosti. Na začetek in konec sporeda sta bili umeščenisporeda sta bili deli katalonskega skladatelja Carlosa de Castellarnaua, ki je pri izvedbi sodeloval kot režiser zvoka (ob njem še Jaka Jerele in Mauricio Valdes San Emeterio). Prvo, Fixacions II (2012), zaznamuje protipostavitev urejenosti in spontanosti, ki sta v glasbenem stavku preslikani v določenost tonskih višin, tempa in ritmičnih enot na eni ter v nedoločnost trajanja in ponavljanj na drugi strani. V drugem, Antropofauna, hommage a Manolo Millares (2015), je šel skladatelj še nekoliko dlje, pri čemer se je oprl na podobne estetske odločitve znanega španskega slikarja, ki mu je delo posvečeno: skladbo je razvil iz raznorodnih ansambelskih in elektroakustičnih zvočnih drobcev, ki se stkejo v zvočno tapiserijo.

Ustvarjalnost sedemdesetih let je zastopala skladba For Frank O’Hara (1973) Mortona Feldmana. Tudi njega je navdihnilo sodobno abstraktno slikarstvo. Čeprav je delo posvečeno spominu na prijatelja, v njem ne zasledimo težnje po izražanju. Feldman ostaja zvest svoji glasbeni poetiki in niza abstraktne zvočne dogodke, ki se izrisujejo na ozadju tišine. Na prelomu tisočletja sta nastali dve deli Christopha Bertranda. Skiaï (1999) je zvočno zadržan, vnaprej nestrukturiran preplet več linij, ki se razpletajo v virtuoznem iskanju novih zvočnih možnosti. Le leto mlajše delo Le Chute du Rouge (2000) te značilnosti še stopnjuje: po obliki iz japonskega pesništva strukturirana skladba, vodi poslušalca skozi simetrična stopnjevanja in popuščanja dinamike, tempa in harmonske zasičenosti. V družbi mojstrov pretanjenega oblikovanja zvoka je pozornost vzbudila Urška Pompe z novim delom In, čezinčez (2017). To delo, ki ga je navdahnila pesem ameriške pesnice Edne St. Vincent Millay, prav tako ni preslikava literarne predloge, pač pa preinterpretacija, ki temelji na skladateljičinem dojemanju njene besedne substance in se izraža v morda maloštevilnih, a izrazitih ter pretanjeno oblikovanih zvočnih dogodkih.

Izvajanje tovrstnih, zvočno v potankosti diferenciranih glasbenih del pomeni za vsakega sodelujočega glasbenika slovo od domačne udobnosti vsakodnevne izvajalske rutine. Inštrumentalisti skupine in njihov vodja se niso izkazali le z vernim podajanjem tistih glasbenih prvin, ki jih kot samoumevne pričakujemo od poklicnih glasbenikov. Enako uspešni so bili tudi tam, kjer jih je glasba vodila v neznano, v odkrivanje novih zvočnih možnosti, ki jih omogoča uporaba naprednih tehnik igranja ali intonančnega diferenciranja onkraj okvirov standardne temperirane uglasitve. Bilo bi neprimerno, če bi v tako izenačenem ansamblu poskušal izpostavili prispevke posameznih članov. A že po obsegu in zahtevnosti nalog je bila teža večera na ožjem sestavu sodelujočih, v katerega bi lahko umestili Anjo Clift (flavta), Valentino Štrucelj (klarineti), Klemna Golnerja (klavir), Matjaža Porovneta (violina), Igorja Mitrovića (violončelo) ter tolkalce Matevža Bajdeta, Jožeta Bogolina in Gregorja Plambergerja. K izvedbi nekaterih skladb pa niso nič manj ključno prispevali Betka Bizjak-Kotnik (saksofon), Lorenzo Contaldo (kontrafagot), Yasumichi Iwaki (viola) in Miha Firšt (kontrabas).

Nedeljski večer je bil praznik sodobne glasbene umetnosti, ki bi si brez dvoma zaslužil uglednejši termin in umestitev na prizorišče, ki bi s svojim genius loci prispevalo k ustrezni percepciji izvajanih del. Za vsakega, ki je našel pot v Klub CD, pa je bil vznemirljivo potovanje v nove zvočne pokrajine.