Večna sodobnost ljudskosti

Matejo Gorjup najbolj poznamo kot pevko, poustvarjalko večinoma slovanskega ljudskega izročila in v zadnjem času tudi kot samostojno improvizatorko v polju raziskovanja glasu. V preteklosti smo jo lahko slišali v zanimivih in samosvojih glasbenih zasedbah, kot sta Horda Grdih in duet Lunin med z vsestranskim improvizatorjem in glasbenikom Samom Kutinom, kjer ljudsko pesem in glasbo raznašata med otroke ter navdihujeta z doma narejenimi zvočili, petjem in izročilom.

Kot smo lahko prebrali v intervjujih z njo, jo zanima vprašanje spreminjanja ljudske pesmi, se pravi poustvarjanje in ustvarjanje (ljudskih) pesmi skozi lastno doživljanje ter dojemanje krhkosti in hkratne večnosti trenutka v času in prostoru. Gorjupova se tega loteva predano in z reflektirano odgovornostjo. Njeno petje prepoznamo po specifični barvi in toplini glasu ter samosvojem naravnem oziroma »starem« načinu petja, kar jo dela še posebno zanimivo.

Lično oblikovana plošča je pospremljena s fotografijami in oblikovanjem Miše Keksenovića ter poslikavami Mitje Ficka in Marka Jakšeta, ki posredno skozi podobo že izkazujejo vsebino plošče. Ta zajema in se navdihuje iz starodavnega oziroma iz nečesa »že od prej« ter reflektira lastno vsidranost v aktualni prostor in čas. Naj se tega zavedamo ali ne, niti preteklosti vselej vlečemo prek predhodnikov skozi svoja dojemanja in percepcije življenja, pa naj bomo še tako iztrgani in osamljeni v tej post-post sodobnosti, bodisi da plavamo s tokom ali proti njemu – kot slika pojoče ribe Ijekaru na ovitku notranjosti plošče.

Na predstavitvi plošče na SIGIC-u v Ljubljani sta Mateja in producent ter sodelavec Iztok Zupan z založbe Klopotec med drugim povedala, da sta skušala ohranjati glas in Matejine posnetke oziroma sta želela pustiti že nasnete materiale čim bolj nedotaknjene. Večina posnetkov je nastala pri Mateji doma, na odprtem, mnogi izhajajo iz trenutka navdiha in improvizacije ali pa so se oblikovali ob prepevanju materialov in izčiščevanju ter brušenju pesmi in glasovnih fragmentov, melodij ... Na plošči lahko razločimo štiri sklope. Prvega predstavljajo poustvarjene slovenske narodne pesmi, kot so na primer Tri su ftice goru preletele, Juunak plava Dunaj ali pesem KoNiMa, ki vsebuje slovensko ljudsko iz Poljan na Kolpi; drugi sklop tvorijo prav tako slovenske ljudske pesmi, ki pa jih je Mateja po svojem navdihu in občutju priredila. Take so na primer Lisica, Zelena mala dumbrava, Usrid mora; posebej izstopa globoka in čudovita interpretacija pesmi Spevaj nama Katica. V tretji in četrti sklop spadajo Matejine avtorske skladbe in improvizacijski vložki, ki jih je navdihnilo raznoliko izročilo, s katerim se je Mateja srečevala v preteklosti in ob svojem študiju izročila. Med njimi lahko v pesmi Klešče spomina slišimo posnetek Matejine mame, za katerega Mateja v smehu pove, da jo je posnela na skrivaj.

Med temi štirimi sklopi se Matejine veščine glasu prepletajo v nekakšno evolucijsko klobko; slišimo zvoke od še ne povsem izoblikovanih, zgolj okušanih črk in besed do ponavljanja besednih zvez kot nekakšnih zaciklanih fragmentov misli, od mrmranja in živalskega hropenja do abstraktnega glasbenega poigravanja črk in zlogov in seveda usklajenega petja, obarvanega z vsemi odtenki kompleksnega občutenja in čustvovanja v samoti, nekje med sapo in komaj zaznavnim, še niti ne glasom ali zvokom. Gre le za kak nakazujoči se pisk, tihi krik – in vse to je glas. Nagovarja nas skozi celovite pesmi ali fragmente, ki plavajo kot razkleščen spomin, hipen vtis, čutna misel, ki v poslušalcu prebuja njegove lastne podobe in ga skozi tok plošče vodi v svet pripovedovanja, jeklenih ptic, strmih brd, bistrih vod, zvezd, babic, prtov ... To je govorica simbolne metaforike, ki nas v nas samih še vedno zaznamuje, ki v nas samih še vedno deluje; žal vedno manj, a vendarle.

Kljub temu da so ti posnetki po vsej verjetnosti nastali v tem ali lanskem letu, lahko tudi malo prej, ima poslušalec vtis, da so bili posneti pred par desetletji. Starost je vdahnjena vsaki skladbi in vsaka pesem je krhek in minljiv zapis glasu in njegovega pletenja skozi različne tipe harmoničnega in tudi namerno neusklajenega sozvenenja, ki si sem in tja pomaga s preprostimi glasbili, kot sta kalimba in pojoča skrinjica. Že sama zvočila izpevajo nostalgijo. Zankanje posnetkov s pomočjo mehanskega pripomočka se ne oddalji preveč od notranje dinamike prepevanja in karakteristike ljudskega – gre za ponavljanje napevov, za konstantno priklicevanje, ki pa je seveda v živem petju, v živem prenosu, vedno nekaj drugega, nekaj bistveno drugačnega, kajti nobena ponovitev v živi izvedbi ni zgolj ponavljanje, temveč vselej spet živ stik. Mateja je na predstavitvi zgoščenke pojasnila, kako uporablja looper. Ta ji je pomagal pri preganjanju osamljenosti, za katero v tej strukturi družbe, kot jo imamo, verjetno vsi na svoj način nekoliko bolehamo; petja in druženja je veliko, predvsem zavitega v osamo in mimobežnega, drug mimo drugega.

Celotna plošča poslušalca nežno popelje v starodavni svet, za katerega je pri Mateji jasno, da je vseskozi prisoten prav tu in sedaj, da ne spada v preteklost, temveč je še kako aktualen. Subtilna produkcija Iztoka Zupana in pogumna odločitev, da se oba izogneta vsem produkcijskim orodjem čiščenja in glancanja glasu ter zvokov, prav tako kot tudi pričakovanemu in všečnemu strukturiranju pesmi, ohranja intimo, bližino, specifiko in neko preprostost, zaradi katere je plošča bliže poslušalcu in njegovi intimi. K temu pripomore tudi uporaba posnetkov v njihovi prvotni podobi, saj je v njih prisoten ves raznolik prostor, skozi katerega so Matejine in ljudske pesmi že potovale.

Njeno petje preveva samosvoja intonacijska logika. Podobno kot so za »stare« oziroma za njihov način petja mnogokrat napačno in prehitro sklepali, da so sem in tja kdaj »fouš«. Resnica je ta, da pač niso bili intonančno usklajeni z inštrumenti, ki jih je prinesel sodobni čas, temveč so se uglaševali z okoljem, ki jih je obdajalo. Da, tudi z reko, z odmevom med gorovjem in hribi, z zamolklostjo soteske, z dežjem. Ob tem danes prevečkrat zmotno romantično sklepamo, da gre za samoumevno usklajenost narave in človeka, medtem ko je šlo v resnici za isti klic samote in svojevrstnega boja za preživetje v okolju, v katerem je človek takisto prevpraševal svojo vlogo, mesto in nalogo, kot to počne še danes. Le da se danes bojujemo v lastnih samotah in v neodzivnosti okolja, ki ne premore odmeva, saj je prenatrpan z neštetimi zvoki, glasbo, tišine pa ni nikjer. Matejino delo deluje v obratni smeri: kot da samo v sebi vsebuje tišino, kot da jo išče in potrebuje, kot da je v vseh napevih, fragmentih in improvizacijah spleteno z njo. Ne boji se ne zapolniti vsakega koščka s petjem, besedo in pomenom, temveč pušča poslušalcu, da se ta sam sreča s seboj in svojo (ne)pripadnostjo starodavnemu – nečemu, kar je staro in davno v smislu, da traja na veke vekov.

Ko poslušamo Ijekaru, se nam zdi, da smo vse to že nekje davno slišali. In ravno to je kvaliteta »tistega najpomembnejšega«, tistega »človeškega« v glasu, s katerim nas Mateja tako neposredno živo in preprosto pristno nagovori – tistega edinega, kar moramo danes slišati: preprosto humano, preprosto človeško, kolikor ga je še v nas.

Ko se srečujemo z različnimi ljudmi, se nam včasih ob kaki osebi, glasovih zazdi, da je nekaj v njih starejšega od njih samih. Ali kot pravijo »stari«, da so stare duše. To se nemalokrat dogodi, ko poslušamo Matejo Gorjup. Nekaj starega, ki je od nekdaj mlado in živo. Ijekaru – kajti preden je beseda meso postala, je bila zvok ...